10. oktober 2026, ob 20.00 @ Intimni oder

• Avtorska zasnova in izvedba: Saša Bezjak

  Kuratorstvo: Dušan Dovč

  Performans: Saša Bezjak, Izidor Vogrinec, Ajka Poljanšek Zorn

  Glasba, zvok: Rajko Muršič, Sara Korošec, Simon Macuh

  Video dokumentacija: Jakob Vogrinec

  Produkcija: Kulturni klub

S serijo performansov Kakofonija zvokov in rdeče je vizualna umetnica Saša Bezjak vstopila tudi na uprizoritveno področje, kjer vzpostavlja prostor povezovanja: ustvarjalcev (sebe kot avtorice in performerke, glasbenikov in igralcev) ter ustvarjalnih izrazov (podobe, geste, giba, glasu in zvoka).

V performansih si zastavlja vprašanje, kako sebe kot žensko in svoje telo uprizarjati v okviru angažiranega javnega dogodka. Hkrati je to tudi ustvarjalni eksperiment, kako z gledališkimi sredstvi in performativnim izrazom v živ dogodek spremeniti vizualno prakso. Skupaj z glasbeniki izhaja iz zgodovine alternativne glasbe in punka, ki jo spremljata že od njenih formativnih mladostnih let v svojem rojstnem kraju na Tratah. 

Saša Bezjak se v performansih osredotoča na svojo vizualno prakso, uprizarjanje življenjskih prelomnic in raziskovanje glasu: »Kot umetnica želim graditi performans v slikah ali prizorih. Izhajam iz svoje dosedanje prakse: performansa Mednarodno Bezjak rdeča (Rdeče zore, 2022), v katerem sem se posluževala eksplicitne vizualnosti. Uporabila sem blago, prelito z rdečo barvo, iz katerega je bila kasneje narejena obleka. Oblivala sem se z rdečo barvo in na bel prt odtisnila podobo svojega telesa. Kasneje sem se v performansih oddaljevala od vizualnosti in vstopala v recitacijo angažiranih besedil (Ženske so prišle, Duba, 2024) in v eksperiment z glasom in kakofonijo zvokov (Glasbena lobotomija, 2025 ter Kakofonija zvokov in rdeče, Galerija Alkatraz, 3. april 2026).

Tematsko se posvečam raziskovanju manipulacij in ‚bolečineʼ v njenem fizičnem in psihološkem smislu. V bolečini sem prepoznavala potencial eksistencialne rasti in ustvarjalnega razvoja. Kot starejša umetnica z dolgoletnimi izkušnjami ženske, matere in prekarne delavke nagovarjam afirmativnost družbenih norm in olik. Ne kršim jih, le sporočam, da niso več potrebne, ker moramo biti ali postati svobodna bitja. Vse temelji na odnosih: do sebe, bližnjega, skupnosti in družbe. Zavedam se svoje naivne pozicije in (ne)moči umetniške akcije, a se prav z vztrajanjem in ustvarjalnim pogumom zoperstavljam psihološkim, ekonomskim, političnim in družbenim manipulacijam, v katere smo zapleteni. Mojih 55 let mi je prineslo previdnost, tudi naivnost. Z umetniško občutljivostjo zaznam svoje psihološko stanje in potencial za novo delo, si vzamem čas, da se lahko vzpostavi védenje, umetniška dozorelost in soočenje z javnostjo. Kljub trenutni nesvobodi in tehnologijam, ki nas usmerjajo, ostajamo svobodni. To želim sporočiti zlasti alternativno razmišljujoči mladini med 20. in 30. letom starosti, sicer pa so moji performansi namenjeni občinstvu različnih starosti.«

V GT22 bo Saša Bezjak nadaljevala z izvedbenim raziskovanjem uglašenosti, glasnosti in enakovrednih pozicij vseh sodelujočih. Nadgrajuje zadnji performans Kakofonija zvokov in rdeče v Galeriji Alkatraz s tematiko razumevanja duševnega zdravja – tako posameznika kot celotne družbe. Pred občinstvom v petih prizorih uprizarja svoje življenjske prelomnice in odločitve. Dovoli nam, da vstopimo v njen intimni svet duševnega (ne)zdravja, krhkosti in ranljivosti posameznice, umetnice, matere in ženske.