Recenzija /
Samostojna razstava ilustracij La Reine Blonde – umišljanje originalov v BlackBox /ASM/iLab/ GT22, Maribor.

La Reine Blonde – umišljanje originalov je samostojna razstava ilustracij, ki razširja prostor ilustracije v intermedijski prostor z video instalacijo, kjer z dodano vrednostjo pomenljivo uveljavlja sodobno slovensko ilustracijo v širšem kulturnem prostoru.
Avtorica, ilustratroka Irena Ocepek v novi formi razstavlja originalne ilustracije ustvarjene za kratko zgodbo pisatelja in filozofa Michel Tournierja, ki so bile sicer potrjene s strani francoske založbe Gallimard, a za tiskano izdajo knjige v Sloveniji cenzurirane. Originalna kratka zgodba La Reine Blonde (Svetlolasa kraljica) je izžla pri založbi Gallimard leta 1985 v romanu (zbirki) La Goutte D’or. Avtorica jo s svojim izvirnim pristopom, prepoznavnim slogom z novo ustvarjenimi ilustracijami primerno umesti v sozvočje z navdihujočo in sugestivno kratko zgodbo La Reine Blonde (Svetlolasa Kraljica), skozi sodoben likovni nagovor, kjer svojo ilustracijo spaja z drugimi mediji likovne prakse ter vizualne komunikacije in hkrati poudarja odmevnost sporočila zgodbe, ki razširja polja umetnosti učenja in poučevanja.
Kratka zgodba ‘La Reine Blonde’ francoskega pisatelja in filozofa Michel Tournierja se ukvarja s Podobo kot ujetnico svoje tišine, dokler je svet ne osvobodi. Zgodba ilustrira nezaupanje do tihe podobe in strah pred odsotnostjo jezika, strah pred tišino.
Ta zgodba v romanu La Goutte d’Or predstavlja kritično nasprotje hiperrealnosti. Osredotoča se na resnico, ki jo razkriva umetnost in s samim dejanjem razkritja. V zgodbi prevladujeta dva načina sposobnosti ali spretnosti. Na eni strani tehnologija video dobe, ki jo predstavlja “la femme blonde”, in na drugi strani umetniška spretnost razkrivanja, ki jo predstavlja kaligraf, pripovedovalec zgodb. Michel Tournier primerja ti dve vrsti spretnosti, da bi preučil posledice izbire tehnološkega “izziva naprej”, ki siromaši sodobno zahodno kulturo in povzroča poznokapitalistično gospodarstvo, v katerem vsa vrednost postane vrednost menjalnega znaka. Dosledno bi bilo reči, da avtoričino ilustratorsko delo tudi v kontekstu razstave izjemno ustvarjalno in domiselno sledi sporočilnosti zgodbe, ki izraža globoko nostalgijo po privilegiranem položaju umetnosti. In če je Tournierjev ambivalentni odnos v središču značilnosti njegovih predstav o moči umetnikov, umetnic in umetnosti, pa odrešilna moč umetnosti vpliva le na fiktivne svetove, ki so vgrajeni v njegov lastni roman. Avtor pri pisanju priznava, da je v zahodni kulturi privilegiran prostor za umetnost nevzdržen in morda le navidezen, vendar se lahko umetnost izogne temu, da bi bila (do neke mere) vpeta v to, bodisi z artikulacijo načinov nasilja v nasprotju z zahodno kulturo – kar bo povzročilo le represivni odziv te kulture – bodisi z opozorilom zahodu, da so nasilna soočenja med dvema ekonomijama neizbežna. In ravno zaradi tega narativa nas ta izjemno izvirna in aktualna razstava sooča prav s tovrstnimi vprašanji vzhoda proti zahodu, ki se zrcalijo skozi avtoričino poglobljeno razumevanje ozaveščanja skozi podobo v skrbno izbranem nagovoru pravljične sodobne ilustracije. Te vas popeljejo skozi zgodbo v svet arabesk, skrivnostnih tančic, skozi moč podobe v moč besede in preraščanja k modrosti. S svojo izvirno ilustracijo kolorira in simbolično spaja raznovrstne kulture ter kritične misli, filozofije, poezije sufizma ter jih v nagovoru z drzno potezo pronicljivo aktualizira sodobni javnosti. S svojimi ilustracijami je avtorica prodorno osvetlila sporočilo zgodbe ter s svojim izjemnim vizualnim nagovorom domiselno izpostavila pravljično filozofski diskurz, ki se konsistentno zaključi v dialogu med poezijo in njeno podobo.

Pina Gabrijan
univ. dipl. kulturologinja, producentka, kritičarka/recenzentka

.

“– Ta portret je podoba, je skupek potez, globoko vtisnjenih v obraz, ki si podjarmijo vsakogar, ki podleže njihovemu vplivu, mu je odgovoril Ibn Al Hudajda. Podoba žari z močjo, ki ohromi, tako kot Meduza, ki je spremenila v kamen vsakogar, ki je prestregel njen pogled. Vendar se le nepoučeni ne morejo upreti njenemu čaru. Podoba je v resnici zgolj preplet znakov in njena zla moč se skriva v kopičenju nepovezanih in neusklajenih pomenov, enako kot slišimo padanje in trkanje tisočerih morskih kapljic kot zlovešče bučanje nevihte in ne kot čudovito sozvočje, ki bi ga lahko slišalo le uho, obdarjeno z nadčloveškim posluhom. Za učenega človeka podoba ni nema. Njeno divje rjovenje se izraža v mnogih in dražestnih besedah. Treba je le znati brati …”

Michel Tournier (odlomek iz kratke zgodbe ‘La Reine Blonde’ – Svetlolasa Kraljica)

.

Samostojna razstava ilustracij avtorice Irene Ocepek je inkorporirana v interdisciplinarno intermedijski projekt Ambasada Svetlane Makarovič, mag. umetnosti Aphre Tesla.