(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme GT22)

Kratek email dialog ob razstavi »Gradili smo igrišče, nastala je skupnost«, prostor_i, maj 2026

Sara, če v brskalnik vpišeš “fokusfokus gt22” prideš do različnih tekstov serije, ki se jo pripravlja in se jih objavlja na www.gt22.si

če si za in če imaš čas, bi morda spodnja vprašanja lahko postala nov fokusfokus – mislim, da že št.23.

upam, da se beremo. vse dobro, mh.  

se lahko z enim, dvema stavkoma predstaviš?

katera generacija si?

kakšna generacija si?

kje v mestu ob Dravi si odraščala?

kje in kaj se šolala, študirala?

si lokacijo bivanja v času študija zamenjala?

kako si prišla v stik z i – infotočko – postorom_i?

kaj ti ta prostor predstavlja?

kje je bil, kako je, kako ga vidiš v prihodnje?

in od kod ideja za trenutno razstavo v i-ju?

bi lahko trenutno postavitev na kratko opisala?

kaj bi rekla, da želiš kot kuratorica oziroma da se želi z njo sporočit?

govora je o skupnosti. kako vidiš, kako razumeš skupnost, skupnosti?

kako bereš to vašo skupnost in skupnosti okoli sebe?

kako je razstava vplivala na vašo skupnost?

kaj bi lahko bil naslednji korak v kontekstu te razstave?

kaj v kontekstu te skupnosti in skupnost-i v i-ju?

in… kako bi nadaljevala tale dialog?

imaš ti kakšno vprašanje?

ojla Miha. 

odgovarjam.

se lahko z enim, dvema stavkoma predstaviš?
sem nekdo z veliko vprašanji in nekaj začasnimi odgovori, ki se navadno preobrazijo v druga vprašanja.

katera generacija si?
tista prehodna, zabrisana meja med milenijci in generacijo z.

kakšna generacija si?
preblizu sem, da bi jasno videla.

kje v mestu ob Dravi si odraščala?
povečini na obrobjih mesta, na prostranih travnikih okoliških gričev, iz katerih sem opazovala vrvež doline. danes k tej perspektivi aktivno težim v pokrajinah znotraj sebe.

kje in kaj se šolala, študirala?
moja prva izbira je bil študij aplikativne kineziologije v Kopru, ki sem ga zgodaj prekinila. po nekaj letih premora in raziskovanja sem se preusmerila v študij vizualnih komunikacij v Ljubljani.

si lokacijo bivanja v času študija zamenjala?
bila sem na izmenjavi v Portu (PT).

kako si prišla v stik z i – infotočko – postorom_i?
udeležila sem se vodstva po razstavi MFRU in eden od kuratorjev me je povabil na dogodek, ki se je odvijal kasneje tistega dne v infotočki. 

kaj ti ta prostor predstavlja?
v celoti ga doživljam kot stičišče – točko prepleta različnih idej, disciplin, interesov, ljudi, mnenj, … kadar pa neobremenjeno opazujem notranjost prostora, mi s svojo razvejanostjo predstavlja uganko. sprašujem se, katere meni še nepoznane vsebine nosi in katere od njih se bodo pripele na podlago.

kje je bil, kako je, kako ga vidiš v prihodnje?
nosi sledove preteklih življenj in veseli me, da se jih upošteva kot podlago za nadaljnje zgodbe. da se jih ne briše, skriva, ampak ustvarja z … kot kolaž.

in od kod ideja za trenutno razstavo v i-ju?
v zadnjem desetletju od blizu spremljam spontano razvijanje skupnosti, ki živi za zimo na lokalnem hribu. sama nisem odraščala tesno povezana s snegom, zato njihov proces vidim iz druge perspektive. v navdih mi je biti priča tako iskrenemu kolektivnemu prizadevanju za šport, naravo in sodelovanje.

bi lahko trenutno postavitev na kratko opisala?
slike različnih avtorjev so med seboj pomešane in skoncentrirane v kot – stojijo skupaj. zraven simbola skupnosti je namen tudi ta, da postavitev združi obiskovalce razstave in aktivira interakcijo med njimi.

kaj bi rekla, da želiš kot kuratorica oziroma da se želi z njo sporočit?
želim izpostaviti primer dobre prakse samoniklega razvoja skupnosti na lokalnem območju, ki je omejitve niso zadušile, ampak so njene člane izurile v ustvarjalnem razmišljanju in utrdile njihove medsebojne vezi.

govora je o skupnosti. kako vidiš, kako razumeš skupnost, skupnosti?
zame je skupnost nekaj živega, večno spremenljivega. povezuje posameznike iz različnih ozadij in zahteva neprestano komunikacijo, prilagajanje, izmenjavo znanj, transparenco, prevzemanje odgovornosti, sodelovanje in sprejemanje raznolikosti. odpira prostor, krepi, spodbuja, omogoča rast, spreminja in se dotika mej.

kako bereš to vašo skupnost in skupnosti okoli sebe?
kot nekaj trdnega, temeljnega, nujnega in obenem nesamoumevnega.

kako je razstava vplivala na vašo skupnost?
zdi se mi prezgodaj za odgovor.

kaj bi lahko bil naslednji korak v kontekstu te razstave?
razmišljam o razširitvi na ne-snežne sezone leta, ki so mi bližje.

kaj v kontekstu te skupnosti in skupnost-i v i-ju?
in… kako bi nadaljevala tale dialog?
imaš ti kakšno vprašanje?

hvala in dobro bodi, Sara

The post FOKUSFOKUS_24: GRADILI SMO IGRIŠČE, NASTALA JE SKUPNOST appeared first on GT22.

(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme GT22)

8. 4. 2026

22:37

Zakaj je tako težko postaviti prvo vprašanje?

10. 4. 2026

00:23

Verjetno zato, ker je samo enkrat lahko prvo. Vsa druga imajo druge številke. Samo enkrat je nekaj prvič. Ampak bolj kot prvo, se mi zdi težko ‘pravo’ vprašanje. Kako veš, kaj je pravo vprašanje? Ga začutiš? Ga sestaviš? Morda ga pa slišiš? Vprašanje je že pol odgovora. 

10. 4. 2026

23:09

Absolut kot besed, kot termin je… Se mi zdi… A vseeno… No. Absolutno, da ga začutiš, slišiš, sestaviš. Spišeš, da začneš. Prvega. A, če nadaljujem pri “pravem”, zdi se mi, da pravzaprav ni ne pravega vprašanja in ne dobrega odgovora. In ne dobrega vprašanja in pravega odgovora. Je proces dialoga, odnos, ki pripelje do enega in od drugih, od odgovorov in do vprašanj. V odnos. In točka je torej tukaj in tam. Linija v kvantnosti. Ne daljica, ampak neomejena premica relacije, odnosa. Brez opazovalca, brez opazovanja, brez zamrznitve, ki vse prehitro zadiši na omejenega kolonialista.   

11. 4. 2026

08:34

Ampak a ni vprašanje opazovanje samo po sebi? V tej svoji strukturi? Kako pa diši omejeni kolonialist?

12. 4. 2026

07:39

Da, odlično izhodišče, opazovanje v bistvu. Da stvar opaziš, da stvar opazuješ. V svoji narativni strukturi. Tako kot si, kakršenkoli že. A recimo mu sistem (točke, linije, odnosa, plasti, kompleksnosti ali enostavnosti), lahko ga opazuješ – samoopazuješ. Lahko pa si on, ga živiš, je, je zavedanje, tukaj, zdaj, prostor čas, brez opazovanja, brez analize, brez znanosti, brez umetnosti, brez družbe. Je, je kvanten, je na mikro biološki ravni. V samem bistvu, v srčiki, vedno. Brez kako in le kaj. 

13. 4. 2026

9:30

Antropološki pogled na vprašanje: Kaj pa, če bi vprašanje razumela v smislu ”zakaj” namesto ”kako”? In ne toliko kot ”kaj” v smislu snovne enote, temveč bolj kot preizpraševanje samega delovanja tistega, kar je. Če izhajam iz tega, kar razumem kot antropologijo, in iz tega, kaj je v vprašanju antropološkega: antropologija opaža ”kako” in išče ”zakaj” temu opaženemu ”kako-ju”. In to, kar zapakira v ”zakaj”, razume kot del enote +,–.

13. 4. 2026

21:37

KAJ -> KAKO -> ZAKAJ

—

13. 4. 2026

9: 06

Pišem iz drugega računalnika in ker si ne znam naštimati istega barvnega tona, bo za enkrat ko pišem iz stacionarca vse skupaj roza :D. Dodajam drive link, če najdem kakšne članke (ali knjige), ki so mi zanimivi ali pa me spomnijo nate, ti jih bom tja naložila. To je stvar, ki jo počnem »in general« tudi z drugimi ljudmi, tako da dobiš še ti pdf-je (absolutno pa jih ne rabiš brati ali uporabiti). 

16. 4. 2026

17:10

Hvala za misel, za pozornost, za deljenje tekstov in literature ter za vzpostavljen oblak, drive, google arhiv. Na hitro preletel. Se veselim skočiti v bazen te literature oziroma kaj se ti zdi nujno prebrat?

16. 4. 2026

23:11

Nič ni nujno. So samo predlogi. Kar ti paše.  Mi je pa iz enega članka tole top tier izjava: »Life is full of opportunity costs. Every hour you spend reading one article/book is an hour you don’t spend reading another – not to mention performing/writing your own research, spending time with loved ones, etc.«

—

9. 4. 2026

12:20

Razlika med tabo in generacijo tvojih staršev v eni besedi? V eni besedni zvezi? V eni povedi?

10. 4. 2026

00:27

‘lol’, ‘boljši prijatelji’, ‘to, da si upam delati stvari po svoje, tudi če je cel svet proti meni.’

10. 4. 2026

23:09

In svet, vsakdan, tvoj poskus razumevanja razlike med tabo in tvojimi starimi starši? V eni, dveh besedah, v eni povedi?

11. 4. 2026

08:36

‘nepredvidljiv’, ‘preveč povezan’, ‘svet je danes zelo samoten kraj.’ –  svet

‘kaotičen’, ‘totalno nestabilen’, ‘zelo je hitro minljiv.’ –  vsakdan

Kaj ti pomeni odnos s prijatelji? (z eno besedo, dvema, v povedi?)

12. 4. 2026

07:32

Pristan. Na odprtem morju. Razburkano, z boka, s premca, s krme in polnih jader ali popolna bonanca.

—  

12. 4. 2026

00:28

Včeraj (ker danes je že vsaj 30minut v novem dnevu), sem kolegici omenila, da ko komuniciramo kot znanstveniki, nas bolj kot vsebina, ki jo sporočamo, mora zanimati publika, ki jo bo sprejela (in seveda metoda-način, kako jo bomo podali.!). Vsebina brez dovzetne publike nima smisla (ker mora biti sprejeta). Publika brez te vsebine pa ima smisel. Seveda sem govorila o momentu prenosa znanja – ugotovljenega nekam naprej. Kakšen se ti je zdel prenos vsebine na ‘znanstveno-strokovnem posvetu?’ – Če se prav spomnim, si med predstavitvijo reflektiral, da je to bila tvoja prva znanstvena konferenca? Vsaka stvar je samo enkrat prvič (ponavljam zgoraj napisano), kako si si predstavljal – če sploh – udeležence, pred konferenco, med konferenco in potem? Si imel kakšna pričakovanja? Te je kaj razočaralo? Te je kaj posebej navdušilo? Bi si česa želel več? Kaj bi spremenil?

10. 4. 2026

23:32

Pomislim na tisti trikotnik – avtor, delo, publika – o katerem je govoril umetnik. O tem kako je – spet to »odnos« v bistvu – in kako je ta relacija med oglišči tega trikotnika samo bistvo. Morda je odnos površina omenjenega trikotnika in ne zgolj oglišče ali le ena izmed stranic. In ali ter oziroma skozi čas se spreminja tako avtor, kot tudi publika, a samo delo, torej vsebina na nek način – kot zaključeno delo – ostaja ista. A seveda se, zaradi spremembe njiju (avtorja in publike) in teka časa in prostora tudi sama vsebina spreminja. Je videna, je spoznana – ponovno spoznana – oziroma razumljena popolnoma drugače.  A razmislek o pravem, o znanosti, o komunikaciji in o vsebini, formi ter strukturi me pelje v same temelje. Temelje vsega. In zdaj se sprašujem kako od tukaj, od nekih temeljev torej, v željo po »realni« analizi in refleksiji “prvega znanstvenega simpozija”?

11. 4. 2026

08:41

Kakšna točno vprašanja pa si postavljaš? Si že vprašal Rajka za nasvet? Jaz, ko ne vem kako naprej, se obrnem na Rajka. Mentor kot metoda haha :D. Drugače pa, avtoetnografija. To kar si počel med konferenco, prestavi na papir, torej misli ideje. Potem pa to preberi – večkrat. In to naj bi bila realna analiza :D, vsaj tako so mene naučili. Ampak »realno«, kaj pa je realno? A ni to tisto, kar je ful subjektivno. V enem pogovoru z Rajkom sva imela kot osrednjo temo subjektivno in objektivno. Objektivno je po Rajku »tisto, kar je naše ekstremno subjektivno.« Mogoče izhajaj iz tega, potem pa išči vzroke in povezave s tem kar si razmišljal. 

12. 4. 2026

07:25

Vzamem si čas in dogovorjeno, draga Živa. Sestavim in tule kmalu dodam analizo simpozija.

23. 4. 2026

9: 18

Dodajam še eno napravo, tokrat telefon, torej spet nova barva. Daljši odgovor spodaj.

29. 4. 2026

Mavrica je. Mavrica bo. Mavrica vedno. “Naravno je to, ” pravi genij Cameron.

12. 4. 2026

11:24

Tekst pred simpozijem oziroma kot skica mojega kot-da znanstvenega nastopa 

oziroma 

»Simpozij Eika – prvič« če bi poskušal nasloviti. 

In kot prva samostojna razstava v pomembni galeriji, razmišljam. Kot prvi daljši intervju v nacionalnem, strokovnem, vidnem mediju. Kot izdaja prve avtorske knjige. Monografija in izdaja. Izdaja sebe, samege sabe, svojih misli, idej, njim. 

Alineje:

–          inter-view 

–          raz-stava

–          iz-daja

In performativ pred publiko, pred točno določeno publiko, pred strokovno – znanstveno publiko.

Ključne besede: – performans – predavanje – inter/multi medijski – ustvarjalnost – umetnost – znanost – strokovnost – disciplina – transdiscipinarnost proti interdisciplinarnosti 

22. 4. 2026

22:32

Morda je danes prepozno. Ter simpozij je že predaleč nazaj. In od takrat do danes sem zaznal mnoge nove stvari, slišal nekatera nova mnenja, poslušal drugačne poglede in bil priča razno raznim govoricam. Le o znanju in neznanju ne veliko, ne dosti ali pa skoraj nič. Podobno kot tista dva dni na simpoziju. 

* in na tem mestu tukaj, Živa, sledijo vrstice o simpoziju**, skupaj z zapiski iz simpozija, torej s ključnimi besedami, ki sem jih zapisoval in so me inspirirale.

A danes se mi pojavlja tole: oziroma če je ta mozaik medčloveških odnosov o katerem sva danes, na najinem prvem dogovorjenem srečanju v živo, govorila, refleksija naše discipline in razvijalcev le-te ali: nismo – žalostno – prav dobro ogledalo slovenske družbe? Vseh lokalno-provincialnih patologij in zavisti, ljubosumja, frustracij te doline šentflorjanske? Ali ni oziroma je morda krog Zavetiške pravzaprav zavetišče vseh zaprtosti, zategnjenosti in zagrenjenosti slovenskega naroda in slovenske mešanice vseh soživečih tukaj? Ali nismo prav mi – usposobljeni zapisovalci_ke naše kulture in načine življenja in interpreti naše vsakdanjosti – pravzaprav poosebljena neumnost in neukost predmeta naših lokalnih opazovanj? Zavetišče – zavetrje – za veto – zavestno – zavedno – za vedno – za vest kot novica – za…      

** vrstice o simpoziju: »Kaj sem čutil – pred dejanjem predstavitve, občutil – v dejanju predstavitve, kako zdaj gledam nazaj – po samem dejanju?«

29. 4. 2026

12:12

Sesut »pred dejanjem«, pred nastopom, v bistvu posran pred znanstvenim performansom javne predstavitve. Nesamozavesten, brišem-brisal sam tekst, zmeden pred začetkom, trema v vsaki molekuli telesa. Prvič pred takšno publiko. Prvič pred strokovno, znanstveno publiko. Pred doktorji kot sesut doktorski študent naše discipline. In že dolgo ne tako pod adrenalinom. Kot da je prvič. In da, je prvič.

In »v dejanju«? Od začetka predstavitve v izvedbi kar precej samozavesten, samozavesten v svoji izgubljenosti in drugačnosti forme in tudi vsebine ter gledano nazaj: zanimiva kontrola odrskega časa, nadzor lastnih gibov in ozaveščanje pogledov publike iz njihove in opazovanja publike iz moje strani. Opazovanje lastnega telesa, postavitve, občutka ob branju teksta, ob izjavah, ob nastopu. V bistvu zadovoljen in presenečen nad sabo v trepetajočih trenutkih »pred« in nadzora in samozavesti ter trenutku kontrole »v« trenutku samega predavanja.

In post dejanje? V bistvu dva, trije komplimenti res zanimivih – pravih ljudi; še vedno neki kod-da zavistni pogledi izpod čela naphane nadvlade; dva, trije zanimivi dialogi z mentorjem, profesorji in uredniki; v bistvu uspeh, zadovoljstvo kljub dejstvu, da sem izbrisal in ne povedal še nekaterih žgečkljivih detajlov; oziroma celo na pogovoru sem dobil besedo, odgovoril na vprašanje in izgovoril tekst, ki je spet bil povod za pogovore po predstavitvah. Skratka post performans mi ponudil samozavest, da sem v nadaljevanju simpozija interveniral tudi z vprašanji, mnenji, idejami.   

In post zapis? Kot že glasno, na samem simpoziju in ob mojih zahvalah. Vse skupaj mi je pomenilo terminološko-strokovno inspiracijo; bil je teren opazovanja domače stroke, ljudi iz discipline in nekaterih vodilnih glav institucij naše zgodbe oziroma spoznavanje energij učiteljskega zbora fakultete za etnologijo in kulturno antropologijo ter prvi dotik pozicij moči znotraj naše znanosti, se pravi medosebnih mikro odnosov znotraj etnološke platforme, zaznavanje strupeno zamaskiranih pogledov slovenske antropologije in beleženje medvrstičnih opisov in kritik, branje mreže notranjih odnosov ter prihajati na sled prvim kislim čenčam in plastem patologije slovenske skupnosti etnologov in kulturnih antropologov.   

—

10. 4. 2026

01:0

Včeraj sem v ‘Dnevnik doktorske študentke’ dodala prve spremembe. Zdaj uvajam tedensko serijo ‘Metodološki četrtki’ .Kolega mi je napisal, kje najdem čas. Vem, da je to njegovo, ker si ga sam zato ne bi vzel, ampak me nervira! Mogoče ga pa skrbi, pa ne zna drugače ubesediti. Tipično, spet sklepam, zakaj ga samo ne vprašam? Se bojim resnice? Se bojim, da bo to odražalo mene? A ni tko, da smo mi tisti, ki določamo, čemu damo čas, in potem se čudimo, kako nekdo drug svoj čas da drugam, nekam kar se nam ne zdi vredno – poudarek na nam. Realno mi je ful dobro ko snemam. Kako sestavit scenarij, kako posneti video, kako postaviti telefon (ker kamere pač nimam), kje držati mikrofonček (te sem si kupila, boya kjut zadevce), svetloba (tudi to mi je frend reku, da mora biti clean, what ever this means). Imagine, vsak dan od 1. oktobra 2026, ko sem postala doktorska študentka posnamem  vsaj en videovlog. In najbolj smešno je to, da si nočem poiskati ustaljene forme, bojim se, da bi se pol zgubila. Da bi zgubila sebe in svoj namen. Sam ali sploh lahko izgubim namen, če namen določam sama? Če imam na eni strani kolega, ki mi piše, kje najdem čas, imam na drugi strani kolegico, ki mi svetuje, naj posnamem videe v naprej. Kako naj posnamem svoje življenje in misli v naprej? Koliko pa naj jih posnamem v prihodnost? Kako naj vem, kaj se bo zgodilo jutri? Do konca doktorata je to moja zaveza, vsak dan en dnevnik. Karkoli je zraven pa je bonus. Kolikor se izogibam forme (ali se reče strukture?) z njo zelo rada eksperimentiram. Solopodkast bo kmalu zalaufal, eseje občasno pišem, videe pa objavljam po družabnih mrežah. Ironično, svet odhaja iz družbenih omrežji, jaz pa silim gor. Realno. 

10. 4. 2026

23:32

Formo ali strukturo sem premaknil, kot temo, gor. Pri temu kaj, kako, kaj kdo, kaj kdo komu, in čemu, zakaj sploh drug drugemu bi, če mene vprašaš, sledil umetniškemu razmišljanju in umetniški intuiciji, ki sili, vleče, ustvarja ustvarjalno ustvarjalnost. Če bi znala pisat bi pisala, a ker ne znam, fotografiram oziroma nimam zgodb, le občutke. Te delim, kot pravijo umetniki_ce. In preskok: lahko elaboriraš “svet odhaja iz družbenih omrežij”?

12. 4. 2026

07:23

“Svet odhaja iz družbenih omrežij”?

12. 4. 2026

20:50

Na kratko, govori se, da se dogaja premik iz digitalnega nazaj v analogno, kdaj in kako bo to ujelo Slovenijo ne vem. Prenasičenost omrežji z vsem digitalnim. Več odgovorim jutri, si moram vzeti čas in fokus.

13. 4. 2026

21:24

Mi poveš več o umetniškem razmišljanju? A postaneš umetnik ali ustvariš umetnost? Delaš oboje hkrati? In o svetu, ki odhaja iz družbenih omrežji: nek večji boom z instagram/tiktok/fbjem je bil v preteklih letih, trenutno pa se dogaja, da se ljudje umikajo iz družbenih omrežji in iščejo bolj analogne načine življenja.

16. 4. 2026

In spodaj boš brala, da citiram samega sebe in tudi tukaj bi se oziroma odgovorim kmalu kako razumem umetniško razmišljanje in ali postaneš, si, ustvariš, delaš ali oboje hkrati kakorkoli že poskušam razumeti tale “oboje”. 22:11. Pobira me spanec.

Verjetno, oziroma možno pa je, da je vse skupaj, tudi občutek, ker se zadnje čase v krajini digitalnih omrežji gibam več, kot sem to počela pred 1. oktobrom. Morda ravno zato, ker sama objavljam toliko več, opazim, koliko manj o sebi povedo in objavijo drugi. Danes je recimo že 195 dan dnevnika doktorske študentke, torej sem objavila že minimalno 195 dnevnikov (nekatere dneve objavim celo kakšen video več, odvisno od teme ali inspiracije). Morda se pa svet umika, odkar so izvolil Trumpa, in so se določena pravila spremenila, ali pa zato, ker je svet vse bolj pod vplivom oglaševanja in fejk prezentacije življenja. 

—

10.04.2026

01:15

Poleg videa o metodi, pa sem včeraj objavila tudi dnevnik. Sprobala sem formo iz TikToka. Moja hipoteza je kontradiktorna. Na eni strani resnično upam in verjamem, da so moji sledilci drugačni, ker nimam fast contenta in, da so zahtevni do vsebine, ki jo proizvajam, Na drugi strani pa mislim, da bo hitra forma, ki je značilna za t.i. ‘trash vsebine’ (čeprav sem jo jaz skušala spakirat po svoje) dejansko uspešna, in se bo izkazal, da publika ni taka kot sklepam(pričakuje bolj kvalitetno podano vsebino), ampak je taka kot sklepam (se zadovolji s t.i. hitro predajo vsebine). Ne glede na moja pričakovanja, pa so oni tisti, ki s svojo pozornostjo, ki mi jo dajejo neverbalno komunicirajo in vrednotijo, to kar pač produciram. Ta ‘hitri video’ je video o refleksiji in zakaj je meni uporabna metoda. 

10. 4. 2026

01:37

…

13. 4. 2026

10:26

Grem na mentorsko kavo z Rajkom. Veš kaj me iskreno zanima, če ni seveda preveč intimno, zakaj si se odločil za doktorski študij, kdaj si se odločil za to pot in katerega leta si začel z vsem tem? Kako ti je biti del tega? Ko se vrnem ti napišem svoj vidik, tudi kaj točno sama počnem raziskujem še širše od tistega, kar sem delila v mailu…

V kontekstu odgovora “zakaj doktorat” se bom citiral: “12. 4. 2026   07:25   Vzamem si čas – dodajam naslednji teden – in dogovorjeno, draga Živa. Sestavim in tule kmalu dodam analizo simpozija – se pravi odgovora zakaj vrnitev na oddelek in doktorski korak -.  

–

Bi zapisal: intelektualna radovednost. Oštrenje in oblikovanje konceptualnega aparata. Antropološko – etnološkega orodja za etnografije, za laboratorijsko vizualno antropologijo. Za nadgradnjo umetniškega in znanstvenega razmišljanja, koncipiranja, dela.

In iskrica? Po propadu doktorske dispozicije na izginulem koprskem oddelku za Filozofijo in teorijo vizualne kulture, seveda, srečanja Rajka in njegovo vprašanje: zakaj ne prideš doktorirat k nam na oddelek? In jaz sam sebi: Domov? Na Zavetiško? V zavetišče spomina na Boruta in kot začetek nadaljevanja začetega po maturi? 

Tako. 2. 5. 2026 ob 9:45    

—

13. 4. 2026

23:19

Ob ponedeljkih imam z Rajkom po navadi doktorski seminar oziroma mentorsko kavo, kot sama rada temu rečem. Govoriva o različnih stvareh, ki bi meni potencialno pomagale na poti do doktorata. Od simopozija k smo ga imeli konec marca in prvi dan aprila itak ni bilo delovnega ponedeljka, tako da sva se ponovno sestala šele danes. In vedno je zanimivo, kaj vse na takih pogovorih pride na plano. Recimo, danes sem izpostavljala, da sem bila po posvetu, dejansko par dni v nekem ‘loop’ stanju, ker sem se na posvetu soočala z nekimi dejstvi, ki so vsaj zame tako neprijetna, kot je neprijeten občutek ko se urežeš s papirjem med prsti. Pač annoying, ko take stvari doživiš. In nujno, da greš naprej, ker pač moraš naprej. Vsaka zgodba, ima samo x prostora na neki strani, in potem če želiš videti nadaljevanje, moraš pač obrniti stran in prebrati nove besede, ki ti povedo IN KAJ POL. No, IN KAJ POL vedno pride, ampak zanimivo je to, da ne veš kje kako in kdaj 😀 ter seveda še druga vprašanja okoli tega. Veš, da je namenjeno k tebi, ampak v kakšni meri in kaj vse, to je pa neznanka, dokler se s tem ne srečaš ali pa soočiš????. Ta ‘in kaj pol’ se mi zdi, da je kar radovedni del vseh nas. ali pa pravljični, ker smo tako navajeni na nadaljevanke. Kdaj si bil nazadnje iskreno radoveden? Kdaj si bil nazadnje tako, o fak o tem moram izvedeti več? Danes sem na wikipediji brala o pingvinih. To je bil moj današnji trenutek o fak, o tem moram izvedeti več. No in zdaj vem, da je najmanjši pingvin velik do 30cm. To je glih velikost nekega malega psa. Zakaj sem se odločila za doktorat? Verjetno več razlogov, iskanje novega znanja, ugotavljanje in preizpraševanje poznanega, nek nov sistem razmišljanja, idk. V mojem primeru odločitev ne izhaja iz delovnih obveznosti ali izboljšanja delovnih pogojev (ker pač nisem nikjer zaposlena, oziroma trenutno delam -še zmeraj- mnoga različna študentska dela), prav tako pa ne zaradi ega. No vsaj upam, da ne. 

Če bi danes, zdaj 16. 4. 2026 ob 21:58 poskušal pourednikovat tale tvoj ponedeljkov zapis bi na prvo žogo, morda grobo, a direktno in iskreno zaključil, da bi morda o tem v živo, ob kavi ali čaju, celo pivu. A vseeno, iskrena radovednost oziroma intelektualna radovednost (intelektualnost berem kot reševanje problemov) je nekaj kar me vodi, kar iščem in kar hitro za pogrešam, če se ujamem v neke vzorce repetativne operativosti in množične proizvodnje znotraj industrije projektov ali program tako v polju umetnosti, kulture umetnosti in izobraževanja umetnosti kot tudi v raziskovanju in znanosti. A več, v živo, če sam sebe in še tebe uredim – beri “grobo” cenzuriram – če sem rahlo cinično-satiričen.   

Živa (10. 4. 2026, pred 8mimi urami, 14:59) pravi:  

“Hudo!  Bova tam komunicirala (sem odgovorila). Prvič slišim za ta app. Hud urejevalnik, imaš še kakšne takšne trike?  Živa”

In jaz odgovorim: “Da.  Morda res in predlagam: Dajva komunicirat tukaj. Seveda pa je možnih kanalov komunikacije kot trikov…  Kolikor hočeva, kolikor jih lahko uporabljava in morda korak naprej, globlje: kolikor jih ustvariva skupaj. In seveda, kolikor jih – kot trikov – deliva. Med sabo in morda tudi še s kom.  Se veselim, Miha (23:56 10. 4. 2026)

13. 4. 2026

13:36

Dogovorjeno! ‘V iskanju komunikacijske poti’.

—

11. 4. 2026

00:04

Zakaj se mi odpira vprašanje o urednikovanju teh dnevniških zapisov? O omejevanju odpiranja tem, tematik tukaj in zdaj? Zakaj vprašanje o neki dramaturški strukturi te forme in te vsebine? A je to znak moje omejenosti, nekega stila, omejene želje in uokvirjene potrebe? Ali je to nek signal v odnosu med nama ali pa le in zgolj začetek razmisleka kaj to delo, ta vsebina, ti zapisi so, je in komu sploh bo namenjena za potencialno spreminjanje v času in prostoru? Je to pravzaprav prvo vprašanje? Pravo vprašanje? Je to vprašanje sploh potrebno?  

11. 4. 2026

08:52

Ironično, sem preden sem prebrala tale zapis, začela razmišljat o temu, da bi potencialno rabila moderiranje. Ali je to res samo forma, ki smo jo navajeni? Ker nas vse sili v strukturo? Kdo bi moderiral koga in kako? Bi midva moderirala en drugega, ali bi nekdo tretji moderiral oba? Verjetno bi bilo bolje potem imeti tretjo osebo, ker če ne je eden ali drugi bolj omejen, vsaj po navadi je to tisti, ki mora moderirat. 

12. 4. 2026

07:16

Kot avtoetnografija v paru, če se referiram na enega izmed referatov, se avtomoderirava že ves čas. Vsaj tako se mi zdi. Razmišljal pa sem o urednikovanju ali samourednikovanju v paru, da morda ne siliva, ne odpirava, ne podajava preveč tem, preveč novih tem in se ne poskušava vrteti okoli vrele kaše predolgo. Forma je dnevniški dialog, bi zapisal. Struktura pa… Struktura posamezne povedi, struktura misli, struktura celotne naracije. Ta se mi zdi, da je vprašanje samourednika in samourednikovanja, ki je oziroma ki sva tista prva bralca z – vsaj jaz priznam da – z željo po neki privlačnosti, zanimivosti, razumljivosti, napetosti, drami, komediji, tragediji simbolov, znakov, metafor, misli, domišljije, ustvarjalnosti dveh pisočih in njunega eksperimenta nastajajoče vsebine in forme. 

12. 4. 2026

20:55

Družna etnografija v kombinaciji z govorno-pisno avtoetnografijo? Razmišljam, določiva lahko 3 pogovorne stebre? Recimo 3 tematska drevesa, potem pa vidiva, kam gredo veje in korenine? Napišem več jutri, morda pred in po sestanku z Rajkom. 

13. 4. 2026

Mogoče primerno da na temu mestu povem,  imam adhd in disleksijo, tako da če bom tematsko allovertheplace, je to my brain narrative, ki je kaotičen in vseprisoten (vse me zanima, zato zgodbe lezejo ena čez drugo a vse se povezuje). 

16. 4. 2026

Zdravniško diagnozo sem dobil postavljeno konec srednje šole, ko sem uporabil “ugovor vesti” in si želel civilnega služenja vojaške obveznosti. Na vprašanje psihologinje, ali bil šel v vojsko, sem odgovoril: ne. Na vprašanje ali bi služil civilno, sem odgovoril: da ne, če ni potrebno. Nato je po pošti prišel papir, da sem opravičen služenja vojaškega roka in tudi civilne obveznosti. In ja, diagnoza: čustveno-labilna anarhistična osebnost.

13. 4. 2026

Ti je avtoetnografija všeč kot metoda? Zakaj? Ena beseda, dve besedi in v povedi. 

16. 4. 2026

Jaz (1). Vzpostavljanje znanstvenika (2). (poved) V trenutni situaciji iskanja in vzpostavljanja svoje znanstvene pozicije – kot jaz, kot kdo sem in kako sem znotraj okvirja teorije in prakse naše znanstvene discipline in znotraj okvirja nacionalne stroke – iščem in najdem vzporednice z opravljenim procesom iskanja samega sebe kot umetnika in z oblikovanjem lastne umetniške prakse. Če sem senzor ali muha na steni oziroma muha v juhi, me seveda zanima kakšen – kako delujoč senzor (muha) sem, kje so moje omejitve, kaj so moje prednosti, kakšne so moje strojne (naravne) in programske (kulturne) nastavitve. In ali juha ali stena ali oboje.     

Ti povem svoje: aha; pot izraza; omogoča mi opisati to kar opazim. 

Ti jaz poskušam povedati svoje oziroma se precej strinjam s “potjo izraza” – izraz tako fizični – telesni jaz, kot tudi psihični, mentalni, celo duhovni jaz oziroma tudi kot ustvarjalni jaz oziroma ustvarjalna manifestacija mene z vsemi plastmi moje kompleksnosti. A z oziroma a avto-poetno-grafija mi omogoča in ne poskušam zgolj samo opisovati to kar opazujem, ampak mi omogoča in jo jemljem kot analizo in poskus razumevanja zakaj nekaj opazim, zakaj to nekaj tako opazim oziroma zakaj nekaj opišem kot opišem. Torej kako moja strojna oprema (telo – fizičnost – narava) in kako moja programska oprema (mental – izobrazba – znanje – ustvarjalnost – kultura) v vsej mreži in odnostnosti delujejo, opazujejo, zbirajo, analizijo, reflektirajo in koncipirajo.  

Hm, razmišljam, kaj pa če imava samo eno sled, in si pač v niansah odgovarjava samo na vprašanja znotraj istega sklopa pisanja. Torej če je to dnevniški diskurz, kjer razvijava in reflektirava vse kar je okoli naju in v nama, ali ne bi bilo lažje, da je potem vse v eni sledi, in čeprav mnogo misli in različnih tem, se pač samo omejiva tako, da so vse v eni sledi? Torej v eseju, ki ima začetek in konec. 

Nekako sem v ustvarjalnem procesu umetniškega razmišljanja in na podlagi mojega raziskovanja in soustvarjanju umetniških del z drugimi spoznal, da je faza metanja idej in različnih konceptov – možnosti na mizo lažja oziroma da je druga faza, faza reduciranja in izbiranja prave smeri ter čiščenja nametane mize z veliko odvečnosti malce težja. A možnosti so možnosti in ostajajo ter bodo možne možnosti. 

—

12. 4. 2026

07:53

Predlog, vprašanje za naju, za samourednike in somoderatorje ter avtoetnografe v paru: Ali piševa in reciva ji “prvo fazo” nadaljujeva do 22:37 15. 4. 2026 in si nato vzameva dan, dva, tri za samourednikovanje ter rezultat objaviva v seriji FokusFokus na gt22.si? Torej “prvih teden dni” kot naslov “Prvi teden dni”? 

Kaj meniš? 

In nato “prvi mesec” dni? Do seveda prvih “pol leta” in najinega “prvega leta”, ko poteče tale testna enoletna faza te aplikacije, tega odprto kodnega urednika tekstov. 

12. 4. 2026

20:53

Lahko, obožujem preizkušanje novih form/struktur/načinov komunikacije. Edino ne vem kako biti samourednica ali urednikovati in general. Te izkušnje v repertoarju še nimam. 

16. 4. 2026

21:27

urednikovánje -a s (ȃ)

glagolnik od urednikovati: dolgoletno, uspešno urednikovanje; urednikovanje pri časopisu / urednikovanje revije, zbornika urejanje

–

urêjanje -a s

1.

spravljanje česa v določeni red

SINONIMI: urejevanje

2.

delo, s katerim se doseže, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev

SINONIMI: redakcija, redigiranje, urejevanje

—

23. 4. 2026

09:21

Maribor je bil zanimiv. Pa pihal je. 

10:11

Danes predavam. Kaj če sem tokrat brez prezentacije. Kaj če…

Sam je o metodologiji, to je ponavadi fino imeti prezentacijo…

25. 4. 2026

10:29

Maribor je. Veter obožujem. Metodološko predavanje sigurno uspelo. Sonce zdaj. Poslal email.

In da, https://tgas2014.wordpress.com/about/ tole je šola, ki jo počasi – beri zelo počasi z zadnjo lekcijo v 2025 – razvijam-o. Morda…

—

3. 5. 2026

6:47

Še ena barva, ena aparatura, en zapis in objava.

3. 5. 2026

14:11

Končno odgovarjam, po tem tednu, ki je bil zanimiv. V bistvu bi ti morala pisati veliko prej, vsaj kar se tiče današnjega dneva, ampak sem imela poplavo v kopalnici, in sem reševala težave, po predlogu dedka, s kisom in sodobikarbono, bomo videli ali preživim, ali se utopim do jutri.

Prejšnji teden? Delovne počitnice. Počitnice zato, ker nisem imela časovnih obveznosti, kje moram biti kdaj, kdaj lahko jem, kdaj moram delati točno določeno stvar, do kdaj lahko spim, in do kdaj moram kaj. Ta del mi je všeč, ker sem rada razpuščena. Drugače, ko je ‘normalni’ teden, čeprav težko definiram normalen, imam urnik izredno formiran in se držim časovne strukture, ki se pojavi z različnimi obveznostmi. Po pravici si želim, da ne bi rabila priti iz Kranjske Gore, želim si, da bi lahko ostala gor. Ampak Kranjska me čaka, in tja se bom vrnila kmalu. Do takrat pa obveznosti, ki me čakajo doma – na faksu, v službi, v ideji. Spet predavam, nekaj na temo AI in antropologije, gostujem v še eni radijski oddaji, moram transkribirati intervjuje, čakajo me spet sestanki in obveznosti funkcije prodekanje študentke. Prav tako me čakajo obveznosti v okviru doktorskega študija, čakajo me predavanja, neke delavnice izobraževalne, tretji teden gremo baje na nek mini teren na nek grad brati članke skupaj s kolegicami in kolegi iz Avstrije, čaka me oddaja članka za etnologa, čaka me pisanje še enega članka, katerega oddaja je v juniju (no v juniju imam kar 3 oddaje člankov pa 2 konferenci pa še 30 bom joj.). Preveč je, zakaj je maj tako nabit, zakaj se počutim, kot da sem jaz tista faking cev v kopalnici, ki poplavlja. Mogoče pa res poplavljam, ker se mi še urnik ni nazaj formiral (se mi bo od jutri, danes je samo uvertura). Posnela sem 2 malo daljša videoposnetka https://www.youtube.com/watch?v=H4X-maBoVaU ter refleksija https://www.youtube.com/watch?v=WZs19VZK5ys&t=3s.

Posnela sem kar nekaj krajših. Oddala sem prvi znanstveni članek v recenzijo (in tega me je kar groza) ter še poročilo. Danes je že 3 maj. Ugotavljam, da če nisem na računalniku se težko pripravim na soočenje z mail-i. 2 dni nazaj sem dobila idejo za aplikacijo, za aplikacijo za raziskovalke in raziskovalce, in zdej se igram s to idejo. 

4. 5. 2026

10:44

Kar malo me zamorijo urniki, seznami opravil, sekcija oddano-prejeto-sprejeto, storilnost in cv soočenja. Nekako mi misel gre v smeri grafita v javnem prostori, ki pravi: ta ki ne dela že ve kaj dela. Oziroma podpišem lenobo kot princip zgodovinskih in post avantagard, beri konceptualizma 20.stoletja. Zdaj krenem v slovnični pregled zgornjih vrstic, potem ti pošljem email in v kotu spoštljivo čakam odgovor, nadaljevanje, nadgradnjo in. In, lep dan ti želim, Živa. 

10. 5 2026

22:20

Dnevi minevajo hitreje, kot sem pričakovala.

Tisti link, kjer sva objavljena, sem poslala kolegom. Po pravici ne vem, ali so ga prebrali ali ne, nisem niti preverila, samo poslala. Pošljem jim marsikaj svojega. Morda sem zanje že postala reklama, pa so preveč vljudni, da mi to povedo. Meni se še zmeraj zdi, da delam premalo, čeprav sem iz dneva v dan bolj utrujena -> je morda to samo izgovor?. Počutim se, da bi morala še in še in še več. Vsak dan znova in znova, ugotavljaj nove stvari, spoznavanje nove reči, piši o tem, premišljuj, diskutiraj, in tako naprej. Smo že v maju. Kmalu bo junij. Kam je šel čas? Zakaj gre tako hitro? Rada bi si vzela več časa za študij, samo za delo, za branje, za pisanje, pa imam poleg toliko drugih stvari, da se skos počutim, kot da se utapljam. Morda pa samo stojim na ladji, ki se potaplja. Ampak v želji po dihu je za trenutek tudi to dovolj, kajne? A je? A? Vsak dan pregledam portale za službe. Iščem nek smisel. Neko službo zame, kjer bom počela neki. “Sam vzemi prvo stvar k vidiš in pol štartaj iz tam”, mi pravijo nekateri bližnji. “Vzemi nekaj, kar te veseli” mi pravijo drugi. Ampak sej gledam, sej iščem, pa sem sam še bolj zgubljena. Kdo sem? Se zadnje čase vprašam vsak dan. Kaj hočem? Kam grem? In kaj pol? Ima doktorat smisel? Mislim, da ga ima. Novo znanje ima vedno smisel. Če ne drugega hrani mojo radovednost, ki pa je zmeraj lačna. Še in še. Kaj še? Marsikaj še, prisežem. Recimo, še več branja in pisanja, če že pišem prošnje. Še več premisleka o vsem skupaj. O čem naj pišem, o sebi? O doktoratu? O frendih? O…? Morda je pa rešitev, da pišem tebi, kako si pa ti Miha? Kako ti gre? Si vredu? Te doktorat kaj obremenjuje? Si prebral kaj zanimivega? Si pogruntal kakšno novo dramo? Mene še zmeraj čakajo 4 obveznosti. Štiri predmeti. Veliko pisanja. Izredno veliko pisanja, za katerega pa mi zmankuje časa. Ampak čeprav ga nimam si ga bom mogla vzet, ampak a si ga bom tudi zmogla? Bom. Nimam izbire. Ker sem to izbrala, in to kar izbereš, če se da je fajn speljati do konca. Izbira je le Izbira. Ni prisila. In doktorat je bil moja Izbira. Težko je in težko bo. Ampak to je del tega. Bo že, si pravim. V upanju, da ne pozabim, pišem spet jutri. Do takrat pa…

12. 5. 2026

Kako sem, sprašuješ.  

“Brez veze” oziroma, ali: “mittel traurig – zmerno žalostno”, kot je znal na to vprašanje odgovarjati prijatelj, študentski sostanovalecc, soplezalec, ki sem ga spoznal davnega leta na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo.

Že nekaj let je pokojni. Ob srečanju Abrahama je storil samomor.

14. 5. 2026

23:00

Zakaj si pa ‘brez veze’ in ‘zmerno žalostno’? Ali je to samo tvoj ‘Modus operandi’?

Komentar s samomorom mi prižiga opozorilno lučko. 

18. 5. 2026

Njegovi domiselni odgovori. Nek način življenja, da. In sem, vse ok. Hvala na vprašanju. 

18. 5. 2026

Np. Kam gre čas? Preteklo sredo sem imela TedX dogodek v SiTi teatru. Ko sem stala na odru in so vame res močno sijale luči, sem kljub pogledom v ‘temo’ kjer naj bi bila publika tam videla samo črno. To mi je bila kar neprijetna- skoraj šokantna izkušnja. In zdaj razmišljam. Kaj če je čas nekaj, kar tudi gledamo? Ker sama, sem izgubila občutek za čas, kljub besedam, ki sem jih govorila, ker nisem videla odziva tistih, ki so me poslušali. Bila sem zmedena, ko sem gledala v neznano, je pretekla minuta? Morda dve? Morda tri? Mentorica mi je omenila, da so pretekle 3 minute in 34s. Torej sem nalogo opravila. Kako in kaj, pa bomo videli, ko pride posnetek. In posnetek bo prišel. V petek, v preteklem tednu, pa sem sodelovala še na delavnici v okviru zveze Eutopia. Tam je bil tudi oddelek za azijske študije. Bilo je zanimivo, predvsem zato, ker je bilo mednarodno. Tam smo bili zelo različni ljudje. Nek miks med prfoksi in študentkami in študenti različnih stopenj. Danes je ponedeljek, jutri ko je torek pa me spet čakajo obveznosti na fakulteti. Še par mesecev in ne bom več v funkciji-vlogi prodekanje študentke in tudi ta *funkcionarski* del življenja bo mimo. Vse enkrat mine pravijo. Miha, iskreno, kdaj si bil nazadnje res radoveden? 

18. 5. 2026

23:49

Kako razumeš strah? Česa te je strah? Kako te je strah?

24. 5. 2026

12:59

O radovednosti.

O iskrenosti.

O strahu.

Obrat 1. V knjigi profesorja Baskarja sem zasledil vrstice, kjer piše, da bi se morali v tej vedi – vedno znova me zabava zmeda v, o, med poimenovanji kaj je, kaj smo oziroma ali etnologija ali oziroma in kulturna antroplogija ali socialna antropologija ali vse našteto z in, ali brez, ali kako, no…. -, da ponovim in sledim citatu profesorja: da bi se morali v tej vedi več posvečati materialni kulturi in praksam, manj pa diskurzom, besedam, tekstom, idejam. A seveda, pravi Baskar, ta kritika ni povsem opravičena (57, 2015) in nadaljuje s Saidovim pristopom k diskurzu, ki izhaja iz Foucaulta, kjer diskurz ni zožan na govor, “besedovanje”, ampak vključuje tudi prakse in… Narativni obrat 2. Morda sem zgrešil bistvo in bom vseeno poskušal samo-analizirati in deliti s tabo nekaj o teh treh pojmih iz svojega vsakdana, iz uporabe njih in bo vse skupaj stran od resnega znanstvenega premisleka o radovednosti, iskrenosti in strahu.

Skratka: radovednost uporabljam v navezavi na, slišal sem in všeč mi je bila besedna zveza “intelektualna radovednost”, kjer in ko, če poskušam strniti razmislek zadnjih dni ob iskanju odgovorov na tvoje vprašanje, postane vse skupaj želja po znati, vedeti, zmožnosti reševanja problemov. Seveda je “intelektalna radovednost” v okvirju konteksta majhnega mesta, kjer živim in kjer poskušam odgovorno družbeno delovat, povezana in navezana tudi na željo po strokovnem, znanstvenem in teoretskem – abstraknem razmišljanju in koncipiranju, ki ga tukaj zagotovo pogrešam, a po drugi strani je, jo vidim tudi – ponovno – zelo konkretno, če izhajam iz biologije, in se navežem na že omenjeno zmožnost: reševanje problemov, kar v majhnem mestu majhne države takisto pogrešam. In kdaj sem bil nazadnje res radoveden. Živa, pravzaprav vsak dan poskušam na eni strani zadovoljit svojo željo po abstrakciji, teoretizaciji in koncipiranju. Skozi branje, gledanje, debate. Oziroma sem, na drugi strani, vsakodnevno pred nalogo reševati najenostavnejše biološke potrebe, probleme in ustvarjano – raziskovalno ter kot-da otroško in zvedavo delovanje v, na obeh teh dveh nivojih mi vzpostavlja radovednost kot nek modus operandi, ki me nadgrajuje, definira, razvija in veseli, polni,…

Ter iskrenost. Improviziranje na dano temo me pripelje do kopiranja iz frana oziroma “dejstvo, da kdo govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti”. Torej iskra, ogenj, če preskočim do nemškega prevoda in “misliti”, “čutiti” in v “resnici”. No, kakorkoli. V tem najinem dialogu poskušam vedno igrati iskreno, odkritosrčno in direktno.           

In strah. Pred izbiro modre ali rdeče tabletke? Pred sistemom ideologije izbire? Pred porazom v neoliberalni tekmi? Pred smrtijo, izgubo ljubljenih, sebe? Pred višino in dejstvom, da oprimek pod prstom popušča? Ali pa popušča energija mojega telesa in padec je neizogiben? Kako razumem, česa me je in kako me je strah? Različno, različnosti, raznoliko. K tem trem bi se še rad vrnil. Tvoja iskrena radovednost? Strah po tvoje, tvoji strahovi in kako?  

1. 6. 2026 

00:35

Ne vem, če jo imam – iskreno radovednost. Imam pa cel koš iskrene radovednosti o… 

Strah? Biti nerazumljena. Biti ne – slišana.  Biti tam, ampak samo biti. Biti nerazumljena je verjetno najhujši strah. Z njem se borim že od mladosti. In potem še boj z iskrenostjo, želim si biti izključno iskrena in direktna. Ampak družba to kaznuje. Pravijo, da bodo razumeli, da bodo poslušali a na koncu od tega ni nič. Opažam vzorce pri sebi, ko se mi zdi, da me ljudje ne razumejo skušam razložiti še več, še bolj podrobno, dodati še več tega kako sem, ampak v resnici ne pomaga in potem se opravičujem, znova in znova se opravičujem. Ljudi velikokrat ne zanima kako si, ker te gledajo tako kot so. Razumejo te po svoje, ti sodijo in določijo kaj pa kako sploh lahko si. In temu se moraš prilagajat. Govorijo, da so odprti, da sprejemajo vse, ampak v resnici je to samo puhlica iz dneva v dan. Verjetno tudi zato antropologija. Ker skuša razumeti svet in razlike, ki so med vsemi nami.  Strah po moje je kot kepa v želodcu in mrzel pot, ki te opominja. Je tisti trenutek, ko tišina kriči in želiš da utihne. Ampak kako lahko utihne nekaj, kar je že v osnovi tiho? Nerazumevanje je glasno. Nerazumevanje kriči in si ne vzame časa. In česa me je še strah? Da tako kot drugi ne bodo razumeli mene, morda tudi jaz ne bom razumela njih in bom s tem še sama delala krivico. Na koncu sem tudi sama človek, tudi sama tista, ki kdaj ne razume in sklepa. Pa veš česa me je še strah? Nesmisla. Da ne bom imela nekega smisla, neke poti. Vsi jo imajo oziroma, da jim ne delam krivice, večina zgleda, kot da ima. Si želijo oziroma ustvarjajo družine, gradijo domove, počnejo neki. Jaz se pa vrtim v krogu, kjer je doktorat rešilna bilka. Čez par dni bom 30 in ne vem kdo sem in kam grem – je to moja kriza vstopa v novo desetletje?.  Do sedaj sem imela stvari pogruntane, kaj želim, kje je cilj. Trenutno samo sem in tavam. Pomaga mi, če lahko pomagam, ker s tem pozabim na to počasno samo utapljanje.  Ampak tudi to ne drži dolgo. Iskreno rada raziskujem iščem odgovore, razlagam. Ampak tudi to je samo del tavanja. Morda je pa to dovolj. Miha naštej mi 10 stvari za katere si hvaležen? 10 stvari, ki si jih želiš in 10 stvari v katerih si dober?

Veš tudi česa me je še strah, da ne bi bila dovolj. 

Samote družbeno gledano se niti ne bojim. Na nek način smo skos sami, tudi če smo v družbi. Se je pa bojim iz vidika razumevanja. Ko te človek ne šteka, ko te družba ne šteka. In ne glede na to, kaj naredim pri komunikaciji, ni dovolj. Človek kdaj pač ne šteka. In tega ne poštekam sama.

6. 6. 2026

00:01

Stara sem trideset. Novo obdobje? Vse najboljše, Živa.

9. 6. 2026

22:34

Hvala. Utrujena sem. V petek in soboto sta sklepni dejanji obveznosti v živo. Potem me čaka samo še pisanje seminarjev. Upam. Ne da se mi več. Rabim mir za pisanje člankov. Ali je uporabno brati Umberto Eco “How to write a thesis”? Nevem.

22:35

živa? jaz bi s tabo pisal o obratih. v znanosti, v umetnosti, v življenju, med nama. za glasnik. ta mesec. npr.: “Met diska skriva še eno zanimivost. Je edina atletska disciplina, pri kateri je ženski svetovni rekord daljši kot moški. Ženski svetovni rekord je leta 1988 v nemškem Neubrandenburg postavila vzhodnonemška atletinja Gabriele Reinsch in znaša 76,80 metra. Moški svetovni rekord je postavil litvanski atlet Mykolas Alekna letos (2025) v Ramoni, ZDA in znaša 75,56 metra.” to je prvi, pravi obrat. met z obratom in pol. morda bi lahko bil v tem dober, hvaležen za in kot da si želim. potem še samo 9, 9, 9 in naduporabno in ekola.

obrat #1:

“Ko si prišel v dvorano”, je rekel, “ali nisi opazil krasnega kipa portretista Demetrija?” “Gotovo ne misliš metalca diska,” sem rekel, “tistega, ki je v drži za met, glava je obrnjena k roki, ki drži disk, nasprotno koleno je rahlo upognjeno, je kot nekdo, ki se bo spet pognal po metu?”

“Ne tistega,” je rekel, “ampak enega od Mironovih del, metalca diska, o katerem govoriš …”

— Lucian iz Samosate, Philopseudes, ok. 18 

10. 06. 2026

13:13

Kje in kako bova pisala? Predlagam, da imava za to vzporedno še en fajl. Ker ta o čemer bi pisala ne more biti objavljen. Mora biti za enkrat bolj skrivnosten. Glede rekorda pa vem, vsaj nekje so ženske vrgle dlje kot moški. Je pa Alekna lani rekord podrl v Ramoni, ki velja za izrazito vetrovno mesto, kjer so možni izredno dobri skoraj da jadralni meti.

Obrati so izredno pomembni, zanimivo, včeraj si to napisal, jaz sem o tej temi (temi obratov) včeraj med 13 in 15.50 govorila s kolegicama iz doktorata in Rajkom. Kako se vse obrača in obrne kajne :D.

Torej obrati, kot sprememba, obrat kot zasuk, obrat kot usmeritev na drugo pot. Zanimivo, da obrati niso krožišča ampak obrati, ker obrat ni nujno polen ane, lahko je tudi polovičen. Lahko je samo en del. Lahko…

11. 6. 2026

11:55

Hvala za pogovor. Reflektiram.

16. 6. 2026

22:28

Jutri imam še nekaj obveznosti, potem pa se začne poletje namenjeno pisanju in -upam- branju.

17. 6. 2026

22:21

Očitno so ure v katerih delam bolj pozne. Spet sem nazaj na Krasu. In zdaj bo čas za pisanje. Ogromno pisanja. Hvala ti za današnji pogovor. Tudi povedano o metodi in metodologiji. O znanju, delu in želja za naprej. 

The post FokusFokus_23: živamiha-365days appeared first on GT22.

datum, ura otvoritve (trajanje razstave), prostor: 

25. 03.  ob  17:00  v  i/NFOTOČKA, Glavni trg 22, Maribor  /  do 27. 04. 

kratek opis:   

Majhna razstavna serija, ki odpira arhive, tokrat predstavlja delčke dveh pomembnih platform. Izbor plakatov festivala Mesto žensk in spletni arhiv ženskih umetnic centralne in vzhodne Europe: Secondary Archive

https://mestozensk.org/sl

https://secondaryarchive.org/

kolofon:  

iLabGT22 / Ustanova Fundacija Sonda v sodelovanju z Mestom žensk in Fundacijo Katarzyna Kozyra ob podpori Mestne občine Maribor 

The post Plakati Mesta žensk + Secondary Archive: Odmevi Manifeste 14  appeared first on GT22.

(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme GT22)

Poslali smo vprašanja, dobili smo odgovore. A ne takoj, seveda.

Oziroma v prvem krogu smo poslali vprašanja na kontaktne emaile najdene na spletnih straneh nekaterih naših političnih strank.

Na te: info@levica.si, info@misocialisti.si, info@gibanjesvoboda.si, info@piratskastranka.si, tajnistvo@sds.si, tajnistvo@nsi.si, pr@stranka-resnica.si, pisarna@demokrati.si, engel@sns.si,
info@socialnidemokrati.si.

In začetek akcije je bil valentinovo 2026 ob 11:00. Ter spremni dopis takšen:

»Spoštovane-i,

interdisciplinarna skupnost GT22 (https://gt22.si/o-nas/) že leta pripravlja serijo spletnih tekstov, pogovorov, esejev, intervjujev z imenom FokusFokus (npr. https://gt22.si/fokusfokus_1-koncepti-in-realizacije/ ali https://gt22.si/fokusfokus_4-mariborska-alternativa-7-let-kasneje/ ali https://gt22.si/fokusfokus_5-o-lenobi-neproduktivnosti-in-umetnosti-1-del/), kjer razmišljamo o najrazličnejše temah v kontekstu družbe, umetnosti, kulture in Maribora.

Zelo bi bili veseli, če bi nam lahko predlagali in nas povezali z Vašim kandidatom-tko na parlamentarnih volitvah iz Maribora, ki si bi vzel-a čas in odgovoril-a na kratkih nekaj vprašanj, ki sledijo spodaj v tem emailu. Odgovori bodo objavljeni na naši spletni strani https://gt22.si/.  

Velika hvala v naprej in želim-o lep vikend, mh«.

Po 5 dneh so odgovorili le iz Resnice in Demokratri – prvi dve izpolnjeni anketi spodaj.

19. 2. smo zato poslali še drug email in tokrat na emaile mariborskih delov kontaktiranih strank ali pa na kakšneh drugi email naslov, ki se jih najde na njihovih spletnih straneh. Tak je bil drug seznam: predsednik.maribor@sds.si, info@sd-maribor.si, pr@gibanjesvoboda.si, nikola.janovic-kolenc@dz-rs.si, jernej.vrtovec@nsi.si, info@sns.si, neza.kocnik@gmail.com, tjasa@gojkovic-op.si.

In po vrsti smo odgovore pridobivali takole – najprej prva dva vprašalnika po prvem emailu in nato sledijo ostali na katere so se javili po drugem emailu.

In ja, SDS, NSI, SNS do dneva žena 2026, torej po skoraj mesecu dni od prejetja anketa, odgovorov niso poslali.

Prvo poslani – 17. feb. 2026, 00:22

Pozdravljeni, g. Horvat.

No, to bom kar jaz. 

Sem kandidatka za 9. Okraj – Maribor V.

Kateri operacijski sistem uporabljate na svojem računalniku? Windows.

Kateri brskalnik? Google.

Najljubša aplikacija na pametnem telefonu? Bookmory.

Zadnja kupljena knjiga? Nazadnje knjig nisem ravno kupovala, ampak sem jih 6 menjala z drugimi ljubitelji knjig. Zadnja v izmenjavi je bila Ko ljubiš Škota, Hannah Howell.

Imate kakšen gledališko-glasbeni abomna? Žal ne. Naraščaj v družini mi je za nekaj časa onemogočil obisk gledališča. 

Zadnji kupljen glasbeni album? To se res ne spomnim – s partnerjem sva ljubitelja glasbenih plošč.

Najljubša likovna razstava v 2025? Art Camp (LentFest, junij 2025).

Kateri mestni festival umetnosti in kulture redno obiskujete? Najdlje v življenju zagotovo Festival Lent.

Zadnji koncert, ki ste ga obiskali? Željko Joksimović (tik pred porodom, ko sem še lahko hodila na koncerte ).

S katero zbirko poezije ste morali plačati zamudnino v knjižnici? Že dolgo ne obiskujem knjižnice. Bi rekla, da sem mogoče malo odvisna od kupovanja knjig, haha.

Zadnji obisk filma in kateri film ste gledali? Tudi to je bilo pred rojstvom otroka, in sicer sva si s partnerjem ogledala film Fast X.

Zadnja plesna predstava, ki ste jo videli? Božična produkcija plesne šole Plesna Dimenzija v Hočah.

Zadnji obisk kinoteke in kateri film je bil na platnu? Tudi to je bilo pred rojstvom otroka, in sicer sva si s partnerjem ogledala film Fast X.

Kaj vam visi doma na steni? Fotografija z mariborskega Pohorja, ki jo je posnel Marko Pigac.

Katero sliko ali kip bi želeli kupiti? Trenutno noben. Zelo rada izdelujem sama, predvsem z otrokom.

Odrski dogodek, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin? Ko sem sama prvič nastopala na njem, pri 6. letu starosti (plesni nastop).

Kaj vam v mariborsko kulturno umetniški sceni manjka, kaj pogrešate? Večje število ljudi, ki bi se dogodkov udeleževali na bolj pogosti ravni ter izpostavljanje in financiranje dogodkov oziroma kulture na splošno v enaki meri kot recimo šport (mogoče bolj za nacionalno raven, ne toliko lokalno).

Kateri izdelek (ali dva) industrijskega oblikovanja bi želeli imeti kot del domačega interierja? Glede nato da s partnerjem ravno prenavljava hišo, bi bila vesela kakšnega posebnega stola iz začetka prejšnjega stoletja ali svetilo v boho stilu.

Prijetni pozdravi.

Nina Radenković

PR & marketing

Državljansko gibanje Resni.ca

—

Drugo prejeti – 17. feb. 2026, 08:25

pozdravljen Miha. pošiljam odgovore in te pozdravljam. lp aleš

Kateri operacijski sistem uporabljate na svojem računalniku? MacOS.

Kateri brskalnik? Safari in občasno Chrome.

Najljubša aplikacija na pametnem telefonu? Strava.

Zadnja kupljena knjiga?  Urjenja v nestrinjanju (Žeželj, Simoneti) in Ožarjeni kamen (Knez)

Imate kakšen gledališko-glasbeni abomna? Zaradi narave svojega poklica sem “aboniran” ne večji del slovenske gledališke produkcije in še delček evropske. Letno si ogledam okoli 80 gledaliških predstav.

Zadnji kupljen glasbeni album? Naročen na glasbeno platformo Tidal, sem pretočni poslušalec.

Najljubša likovna razstava v 2025? Magritte (Bruselj) in Art Vital (Cukrarna).

Kateri mestni festival umetnosti in kulture redno obiskujete? Posamezne dogodke iz nabora večine mariborskih festivalov na področju kulture, vključno s Poletnim lutkovnim pristanom, Festivalom Lent, Platformo sodobnega plesa, Drugajanjem…Borštnikovo srečanje kot osrednji slovenski gledališki festival pa vodim. 

Zadnji koncert, ki ste ga obiskali? Morcheeba, Šibenik.

S katero zbirko poezije ste morali plačati zamudnino v knjižnici? Knjige kupujem.

Zadnji obisk filma in kateri film ste gledali? OHO film.

Zadnja plesna predstava, ki ste jo videli? La mort i la primavera (La Veronal)

Zadnji obisk kinoteke in kateri film je bil na platnu? Solaris, Tarkovski.

Kaj vam visi doma na steni? Okoli 10 slik različnih avtorjev.

Katero sliko ali kip bi želeli kupiti? Mušiča ali Preglja.

Odrski dogodek, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin? Na to vprašanje je težko smiselno odgovoriti, ker novi vtisi vedno znova nadomeščajo stare, zlasti če človek gleda veliko predstav.

Kaj vam v mariborsko kulturno umetniški sceni manjka, kaj pogrešate? Znatno več angažirane publike za vse zvrsti kulture, predvsem med mladimi. O tej temi v Mariboru sicer neradi govorimo. Kar se produkcije tiče pa več mednarodno relevatnih in mednarodno povezanih vsebin, pa tudi več povezanih aktivnosti za razvoj novih občinstev. Pomembno se mi zdi navdušiti ljudi za dogajanje na področju umetnosti in kulture.

Kateri izdelek (ali dva) industrijskega oblikovanja bi želeli imeti kot del domačega interierja? Polygon (Numen) in Black Hole Lamp (Zupanc).

—

Tretji – 20. feb. 2026

Pozdravljeni, 

lepa za vabilo k sodelovanju! 

Kandidatka naše liste Neža Kočnik je odgovore že pripravila. Za boljšo preglednost vam jih pošiljamo kar v priloženem dokumentu. 

Če bi bili potrebni še kakšni podatki, nam prosim sporočite. 

Lep pozdrav,  Mi, socialisti!

GT22 – Vprašanja za kandidata-tko:   Neža Kočnik, Mi, socialisti!

Kateri operacijski sistem uporabljate na svojem računalniku?

macOS.

Kateri brskalnik?

Safari in Chrome.

Najljubša aplikacija na pametnem telefonu?

A je fotoaparat aplikacija?

Zadnja kupljena knjiga?

Vladimir Majakovski: O tem; Nina Dragičević: Nemogoče.

Imate kakšen gledališko-glasbeni abonma?

Trenutno (žal) ne.

Zadnji kupljen glasbeni album?

Let 3: Nečuveno.

Najljubša likovna razstava v 2025?

Ni samo likovna, ampak vseeno: Up in Flames Davida Lyncha v DOX-u v Pragi.

Kateri mestni festival umetnosti in kulture redno obiskujete?

Težko rečem, da redno, ker je odvisno od dogodkov. V planu za 2026 pa imam vsaj kak dogodek z MRFU in s Prestopov.

Zadnji koncert, ki ste ga obiskali?

Grace Jones v Puli, sicer pa v 2025 še Plavi orkestar in Bijelo dugme.

S katero zbirko poezije ste morali plačati zamudnino v knjižnici?

Načeloma dam pogosteje za kavo knjižničarjem in knjižničarkam.

Zadnji obisk filma in kateri film ste gledali?

Pred kratkim sem gledala film The Son (2022).

Zadnja plesna predstava, ki ste jo videli?

Žal o sodobnem plesu ali baletu ne vem kaj dosti.

Zadnji obisk kinoteke in kateri film je bil na platnu?

28. oktobra 2025; Žal mi je, punčka; v Kinodvoru.

Kaj vam visi doma na steni?

Grafika fičota (JUS), cca 10 portretov Tita, slika Prešerna, oficirska in policijska uniforma JNA in verjetno še kaj.

Katero sliko ali kip bi želeli kupiti?

Augustinčićevega Tita. Pa ne tistega iz Velenja.

Odrski dogodek, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Najbolj se mi vtisnejo v spomin odrski dogodki s političnim sporočilom. Ena takih so npr. branja za Palestino, ki se v zadnjih mesecih odvijajo na različnih lokacijah.

Kaj vam v mariborsko kulturno umetniški sceni manjka, kaj pogrešate?

Več sindikalnega povezovanja, da bo Zasukova minimalka za prekarne delavce uspešno implementirana. In manj nespoštljivih idej, kot je bila npr. selitev KC Pekarna.

Kateri izdelek (ali dva) industrijskega oblikovanja bi želeli imeti kot del domačega interierja?

Stol Nika Kralja, ki ga bom slej kot prej našla v kakšnem centru ponovne uporabe, retro stensko tehtnico Gorenje in še kaj🙂

—

Peti – 23. feb. 2026

Spoštovani!

Iz volilnega štaba SD Maribor so mi posredovali Vaša zanimiva vprašanja. 

Moji odgovori so v pripetku.

Prijazen pozdrav, Boris Sovič

Odgovori na vprašanja

Kateri operacijski sistem uporabljate na svojem računalniku?

Microsoft Windows

Kateri brskalnik?

Google Chrome

Najljubša aplikacija na pametnem telefonu?

V zadnjem času je to kar aplikacija Koledar.

Zadnja kupljena knjiga?

V zadnjih letih sem napisal nekaj strokovnih publikacij.

Imate kakšen gledališko-glasbeni abomna?

Trenutno ne.

Zadnji kupljen glasbeni album?

Že dolgo je tega. Verjetno je bil to CD s Chopinovo glasbo. Sedaj poslušam glasbo na You Tube kanalu.

Najljubša likovna razstava v 2025?

Spekter. 70 let zbirke Umetnostne galerije Maribor. Ogledal sem si jo kar nekajkrat.

Kateri mestni festival umetnosti in kulture redno obiskujete?

Festival Lent.

Zadnji koncert, ki ste ga obiskali?

Koncert vokalne skupine Florentine na svečanosti ob 25-letnici Inner Wheel kluba Maribor, novembra 2025 v Narodnem domu.

S katero zbirko poezije ste morali plačati zamudnino v knjižnici?

Mislim, da z nobeno.

Zadnji obisk filma in kateri film ste gledali?

Premiera filma o 60-letnici Študentskih domov Maribor, novembra 2024 v Mariboxu.

Zadnja plesna predstava, ki ste jo videli?

Balet pod zvezdami, Romeo in Julija, septembra 2024 na Glavnem trgu.

Zadnji obisk kinoteke in kateri film je bil na platnu?

Pred nekaj desetletji, v času služenja vojnega roka v Ljubljani. Sicer pa občasno pogledam kak kinotečni film na TV Slovenija ali na 3Sat.

Kaj vam visi doma na steni?

Dela Rada Jeriča (ki je bil moj sodelavec), Zmaga Jeraja (ki je bil moj profesor), Viktorja Šesta (ki je moja generacija) in Branka Pungartnika (ki je sodeloval v volilni kampanji).

Katero sliko ali kip bi želeli kupiti?

Morebiti kakšno zanimivo grafiko.

Odrski dogodek, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Hamlet na Lovrijencu, Faust v SNG Maribor, monodrama Nede Arnerić v Mladinskem gledališču.

Kaj vam v mariborsko kulturno umetniški sceni manjka, kaj pogrešate?

Mariborski kulturno-umetniški sceni pogosto manjka stabilna dolgoročna podpora.

Kateri izdelek (ali dva) industrijskega oblikovanja bi želeli imeti kot del domačega interierja?

Morebiti stol Rex.

Maribor, 23. 2. 2026

—

Šesti – 24. feb. 2026

Spoštovani,

odgovore je posredoval Vladimir Šega, kandidat Levice in Vesne v Mariboru.

Lp, NJK

Kateri operacijski sistem uporabljate na svojem računalniku?

MICROSOFT 365

Kateri brskalnik?

MICROSOFT EDGE

Najljubša aplikacija na pametnem telefonu?

Nobena mi ni ljuba. najbolj uporabljam Zemljevid, FB, koledar…

Zadnja kupljena knjiga?

Zoran Predin – Cirkus Astralis

Imate kakšen gledališko-glasbeni abonma?

Komedija ND, Izbirna kartica SNG Maribor

Zadnji kupljen glasbeni album?

Nazadnje sem skupaj kupil 5 LP in sicer

         FRANK ZAPPA TIN SELTON REBELLION

         JOE BON0MASSA – ROYAL TEA

         PATTI SMITH GROUP – RADIO ETIOPIA

         LEONARD COHEN – SONGS

         CECIL TAYLOR – SILENT TONTGUES

Najljubša likovna razstava v 2025?

Odkrito? – nisem lani bil na nobeni, če ne računam Foto stolp

Kateri mestni festival umetnosti in kulture redno obiskujete?

Jazz v ND, Lent, Festival Maribor

Zadnji koncert, ki ste ga obiskali?

14.2. The Hahas and The Blablas, nevem nevem, PXLDOS – Gustaf (Vakum)

S katero zbirko poezije ste morali plačati zamudnino v knjižnici?

Redno vračam – nazadnje prebrano  Bojan Sedmak – IZ; drugače slab bralec poezije

Zadnji obisk filma in kateri film ste gledali?

OHCET – 12.2. sem pa slab obiskovalec kina

Zadnja plesna predstava, ki ste jo videli?

Edward Clug – Tango

Zadnji obisk kinoteke in kateri film je bil na platnu?

Nisem ljubitelj kinotek

Kaj vam visi doma na steni?

Ne povem 🙂

Katero sliko ali kip bi želeli kupiti?

KANDINSKY – YELOV RED BLUE 🙂

Odrski dogodek, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Še vedno – Božanska komedija od Tomaža Pandurja

Kaj vam v mariborsko kulturno umetniški sceni manjka, kaj pogrešate?

Zalo je bogata, v marsičem vrhunska, za vse okuse nekaj. Morda malo več gostovanj, ne le v času Borštnika  – manjka le časa za obiske

Kateri izdelek (ali dva) industrijskega oblikovanja bi želeli imeti kot del domačega interierja

Ob tem, da sem slab poznavalec tega segmenta, nimam nekih želja v tej smeri.

—

Zdaj veste. In saj veste. Pojdite volit!

The post FokusFokus_22: Pojdite volit! appeared first on GT22.

iLabGT22/Ambasada Svetlane Makarovič

+ Konzilij za detekcijo kriminala v umetnosti  

@  IntimniOderGT22

predstavljajo

knjigo »Vsega hudega me brani«

in pogovor z avtorjem Matejem Šurcem

Knjiga Vsega hudega me brani je pretresljivo pričevanje o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi, zapisano po izpovedih žrtev. Avtor z neizprosno odkritostjo razkriva sistematično prikrivanje zločinov ter posledice, ki so se zaradi molka in strahu odražale skozi desetletja. Zgodbe žrtev, kot so Polona, Metka, Teja, Janez, Urška, ministranti iz vasice Mooto v DR Kongo in redovnice Skupnosti Loyola, so prikaz trpljenja, izdaje in boja za preživetje.

Vabljeni v sredo, 11.marca ob 18:00 na Intimni oder GT22, Židovska 2b v Mariboru, ko se bo z avtorjem pogovarjala Aphra Tesla.

Dogodek je brez vstopnin. Prostovoljne donacija ali kulturni euro zaželjene.

Program iLabGT22 nastaja ob podpori MOM, z energijo prostovoljcev in tovarišev.

The post Vsega hudega me brani appeared first on GT22.

Razstava študentskih prostorskih intervencij v industrijski coni Melje,
ki razkriva projekte študentov 3. letnika arhitekture na FGPA, nastale v
okviru predmeta Studio III 2025 / 2026.
Razstavljena dela obravnavajo prostorske, programske in urbanistične
izzive industrijskega območja ter ponujajo arhitekturne odgovore na
sodobne potrebe mesta.

19. 2. 2026  ob  14:00  @  i/infotočka

Mentorji:
Jana Kocbek
Davor Katušič
David Mišič
Tomaž Ebenšpanger
Barbara Cizl
Anja Patekar

Sodelujoči študenti:
Tajda Reiter, Rene Cafuta, Hana Vene, Špela Kušej, Zoya Čurin, Vid
Šteinfelser, Boško Kuzma, Saška Nikoljeskovič, Sara Špolar, Gal
Moravec, Nia Krajnc, Tonja Kojterer, Jaka Bračič, Kristjan Bah, Katarina
Uvera, Ian Iasinski, Nik Vrtarič, Natalia Maria Segura López, Grega
Mlakar, Jurij Zajšek Vuk, Maja Matjašič, Maja Zelko, Zara Trupković,
Ela Marđetko, Jana Savić, Nikoleta Perišić, Branislav Csiszár, Kateřina
Julie Sedláčková, Kara Zorman, Era Rexhepi, Zoja Jenko, Kaja Cingesar,
Neja Ganziti, Koni Karla Kerin, Andrej Lešnik, Tia Raišič, Sara Jesenović,
Jovana Milovanović, Emilija Borković, Timotej Hribar, Viktor Stojanović,
Mila Kos, Maruša Grm, Aneja Koležnik, Jana Novak, Dunja Nikolajević,
Miron Štrelov

The post Studio III 2025/2026 (Industrijska cona Melje) appeared first on GT22.

UG MB – Ulična galerija Maribor                                                           #63

MARIBORSKA GLEDALIŠKA FOTOGRAFIJA              Sezona 2  –  2024-2027

Otvoritev:  22. 2. 2026 ob 12:00

avtor:  MIHA SAGADIN

naslov fotografije:  GIBANICA #856

kurator:  003

produkcija in podpora:  Inštitut TAM-TAM / Ustanova Fundacija Sonda / GT22 / Mestna občina Maribor / Alveola d.o.o / KulturnaČetrtŽidovsk

več na:  https://tam-tam.si/kategorija/ulicna-galerija-mb/

The post MIHA SAGADIN _ GIBANICA #856 appeared first on GT22.

iLabGT22/Ambasada Svetlane Makarovič  @  Infotočka

predstavljajo

Tesla  +  Samec  =  Prešernov.Literarni.Večer

Koliko tako dobrih prvencev je bilo spisanih (kot Markov)

Koliko tako dobrih pesnic živi v našem mestu (kot Aphra)

In kolikokrat se spomnimo naših poetov (kot France)

Premalo kot krat.

Pridi 8.februarja ob 17:00 v Infotočko na Glavnem trgu 22 v Mariboru.

The post Tesla  +  Samec  =  Prešernov.Literarni.Večer appeared first on GT22.

26. 12. ob 19:00  @  infotočkaGT22

»#Rock #Obera«   –   novoletno božični koncert

Prijatelji za prijatelje / Matjaž Rebolj in prijatelji

+

27. 12. ob 19:00  @  IntimniOderGT22

»Undulating Waves«   –   a/v dogodek v živo

Tilen Lebar in Maria Nikolić

Delo ‘Undulating Waves’ črpa svojo konceptualno zasnovo v posthumanistični perspektivi, kjer se srečujeta bioakustika, elektronski format glasbene umetnosti v kombinaciji s konvencionalnejšimi zvoki inštrumentov oboe, angleškega roga, sopranskega saksofona, altovskega saksofona, elektronike v živo, lastne kolekcije video posnetkov in prostorskega razporejanja zvoka v živo.

‘Undulating Waves’ na tovrsten način prikazuje skozi transformativno umetniško težnjo odnos med človeštvom in morskim svetom, izraža binarnost in nas popelje v konceptualno zasnovo težnje po spoznavanju morskega sveta, ki presega velikost naše civilizacije in izraža polje ‘neraziskanega’ zvoka ali celo sveta, ki ga na dnevni bazi uničujemo brez ozaveščanja kaj prinese našim naslednikom.

Projekt financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

The post Zvočni Dvojček appeared first on GT22.

(pričujoč neznanstven dnevnik nastaja v sklopu intermedijskega projekta »Živeti s svetlobo – Trije primeri urbanega prostora« podprtega s strani Mestne občine Maribor in Filozofske fakultete Ljubljana)

Sreda, 5. 11. 2025

Literatura št.1:

BERTOLT BRECHT – GALILEO GALILEI – 1993  

BRONISLAW MALINOWSKI – ARGONAVTI ZAHODNEGA PACIFIKA – 1922/2017

CLAIRE BISHOP  –  UMETNI PEKLI  –  2012

CLIFFORD GEERTZ – INTERPRETACIJA KULTUR – 2019/1973

FRAN MILČINSKI – JEŽEK  –  13 IN ENA HUMORESKA  –  1951

FRANČEK DRENOVEC – KOLAPS ELITE – 2013

FRIEDRICH ENGELS – ANTI DUHRING – 1878 / 1948

JACK GOODY – EVROPSKA DRUŽINA – 2003/2000

JERNEJ VILFAN – STRUPENA NEVESTA – 1985

JONATHAN MARKS – JE ZNANOST RASISTIČNA – 2019/2017

JOŽE BARŠI – TURIST / JANJA ŽVEGELJ – 2009

KAFKA – GRAD – 1967

PIER PAOLO PASOLINI – HERETIČEN EMPIRIZEM – 2022

RASTKO MOČNIK  –  O PISANJU ZGODOVINE  –  2015

BOŠTJAN HLADNIK – FILM REVOLUCIJA – 1975

RUTH BENEDICT – VZORCI KULTURE – 1934/2008

SLAVKO KREMENŠEK – OBČA ETNOLOGIJA – 1978

THOMAS KUHN – STRUKTURA ZNANSTVENIH REVOLUCIJ – 1962/1998

UČBENIK DRUŽBENO MORALNE VZGOJE – DRUŽBA IN SOCIALISTIČNA MORALA – 1980

Nedelja, 9. 11. 2025

Ponedeljek, 10. 11. 2025

Torek, 11. 11. 2025

Nedelja, 16. 11. 2025

Ponedeljek, 17. 11. 2025

Torek, 18. 11. 2025 ob 12:00 

otvoritev prostorske postavitve v Infotočki, Glavni trg 22, Maribor

+ 

video predstavitve BlackBoxGT22, Židovska ulica 2b, Maribor

Torek, 25. 11. 2025

židovska 25-11_compressed   

( ! klikni & uživaj ! )

MAISTER 25-11_compressed

Ponedeljek, 8. 12. 2025

Razsvetljen Maribor – 1.del – Statistika in zgodovina

Kaj je svetloba v mestu? Kje je svetel in osvetljen Maribor? Kako je razsvetljen?

Smo mesto v državi, kjer 85% državljanov vsak dan uporablja internet in kjer si 77% gospodinjstev lahko privošči enotedenske počitnice izven doma. Maribor je drugo največje mesto samostojne države, ki 24,16% energije proizvede iz obnovljivih virov in 44,5% energije uvozi. Povprečno vsak Mariborčan ustvari 438kg komunalnih odpadkov, kar je 79kg več kot drugi Slovenci. In 0,50 % državnega proračuna je naš nacionalni delež investicij za varstvo okolja.

Čemu vsi ti statistični podatki? Vsi vemo, da mariborsko podnebje odlikujejo sončni dnevi; na leto jih je v povprečju 266 in skok v zgodovino pove, da je leta 1805 v Mariboru zagorela prva javna svetilka. Leta 1823 smo v mestu od Dravi uvedli javno razsvetljavo ter redno začeli prižigati 4 velike, 17 srednjih in 62 malih oljnih latern. Z ustanovitvijo plinarne leta 1869 smo položili cevi za plinsko napeljavo s 120 javnimi svetilkami in osvetljevanje s plinom se je leta 1871 začelo. Do leta 1928, ko je bila plinska javna razsvetljava v celoti opuščena in nadomeščena z električnimi lučmi z energijo iz hidroelektrarne Fala. Skoraj 100 let kasneje, od konca leta 2020 torej, je mesto začelo predvideno zamenjavo 13.131 neučinkovitih javnih svetilk in s tem zmanjšanje svetlobnega, emisijskega in finančnega onesnaževanja. Velikokrat smo prebrali, da je 4.4.1883 v Mariboru zasvetila prva električna luč na Slovenskem in vsi poznamo ter se kot meščani radi pohvalimo, da je tudi prva žarnica filmskega kino projektorja v tem delu sveta zagorela prav v našem mestu. Edisonov kinematograf »Ideal« je od 24. oktobra do 29. oktobra 1896 prikazoval »živeče fotografije v življenjski velikosti«. Danes je skupaj z vsemi mestnimi filmskimi festivali najrazličnejših žanrov, s kinodvoranami in art kino programi delujočih preko 30 žarnic najnovejših kino projektorjev. In ne nazadnje, smo mesto, ki začenja in končuje svoj največji festival z ognjemetom ter gostimo nacionalni gledališki festival, kjer naše gledališče zažari in na svojih odrih osvetli najboljše umetniške koncepte domače produkcije. Po ali celo malce pred Martinovim in praznikom luči začnemo že tradicionalno okraševat mesto s praznično decembrsko in festivalsko postavitvijo.                                                                                                   

Tudi sam si ne znam predstavljati starega mosta čez Dravo brez svetilnih teles, ki so del njegove konstrukcije in takisto si iz spomina ne morem izbrisati legendarnih snežink iz klasičnih žarnic, ki so krasile –  osvetile mestne ulice ob prihodu Dedka Mraza s pohorsko gondolo. Večernega pogleda na Bellevue ni brez svetlobnega vira na zadnjem stebru in kako pomembno vlogo imajo estetski drogovi, kandelabri in litoželezne konzol z dekoriranim okrasjem na starih fotografijah Maribora. Priznam, nisem še začel dokumentirati različnih naravnih svetlob in meglic, ki zakrivajo ali oblikujejo Pohorja čez vso leto in da, nikakor ne morem pozabiti občutka svetlobne – telesne – senzacije v prvi vrsti Stare dvorane SNG ob uvodu v Pandurjevega Fausta.                                                                                                                         

O interpretacijah in poglobljenih analizah javne razsvetljave, sodobnih fontan in svetlobnih okrasitev mesta ter o načinih participacije občanov pri vsem tem nadgrajevanju in nakupovanju svetil, naslednjič. Takrat tudi več o projekcijskih žarnicah kino dvoran, o svetlobi vseprisotnih ekranov in osvetljenih intimnih prostorih, ter o mariborskih mojstrih in mojstricah luči skozi čas. Naj vam bo svetlo in razsvetljeno ter ne pozabimo Kosovelovih besed: »Bodi svetilka, če ni ti mogoče biti človek.«

Viri.

http://kinematografivmariboru.si/

https://www.stat.si/obcine/sl/Municip/Index/94

https://sl.wikipedia.org/wiki/Maribor

https://www.stat.si/statweb

Energap »Zgodovina javne razsvetljave«

Nedelja, 14. 12. 2025 

Mostna lučna postavitev v decembrskem Mariboru zdaj.

Mostna lučna postavitev v Mariboru vedno.

Nedelja, 21. 12. 2025

Ponedeljek, 22. 12. 2025

Sreda, 24. 12. 2025

Torek, 30. 12. 2025

Sreda, 31. 12. 2025

Sreda, 14. 1. 2026

1, 2, 3. Primeri.

Četrtek, 15. 1. 2026

8:45 zjutraj. Naložil, malce prej pa posnel, sem zadnjo fotografijo te raziskave. Srečko iz našega wc-ja. Ker je njegovo leto. In tudi njeno.

—

The post »Živeti s svetlobo – Trije primeri urbanega prostora« appeared first on GT22.