FokusFokus_5: O lenobi, neproduktivnosti in umetnosti (1. del)

(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, dokumentov, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme GT22.)

.

Avtor, ki želi razbijati iluzijo samoumevnosti kapitalističnega načina proizvodnje in družbene organizacije, ne potrebuje nobene posebne domišljije. Dovolj je že razumevanje raznolikosti svetovnih kultur ali pa bežen ošvrk preteklosti zahodne civilizacije, pa se vsak aspekt sodobnega (ekonomskega) življenja hitro razgali kot gol zgodovinski slučaj, oziroma še raje, kot izbira ozkega sloja vladajočih elit. Ko smo danes tako vrženi v neoliberalni labirint “produktivnosti”, “fleksibilnosti” in “zaposljivosti”, ko se ustvarjanje vrednosti zmotno pripisuje le določenim družbenim sferam in ko je vse ostalo pogosto videno kot parazitizem, je torej smiselno tovrstno retoriko premisliti skozi prizmo njene spremenljivosti in nedoslednosti. Odgovore, ki ne služijo le razbijanju iluzij, ampak morda osvetlijo tudi poti k drugačnim načinom mišljenja in življenja, pa največkrat ponujajo prav “parazitske” aktivnosti – predvsem umetnost.

.

Kulturni antropologi in arheologi se ob relativiziranju zahodnega vrednotenja dela radi obrnemo k Ekonomiki kamene dobe, v kateri je Marshall Sahlins skozi prizmo prvobitnih ljudstev ponudil bežen vpogled v prazgodovino in nakazal, da takratno življenje še zdaleč ni predstavljalo hudega boja za preživetje, ampak so ljudje davno nazaj delali (lovili in nabirali) precej manj kot delamo danes – le kakšnih 15 ur na teden. Ostalo je bilo prepuščeno prostem času, karkoli je ta že tedaj pomenil, vsekakor pa delo samo po sebi ni bilo posebej cenjeno, kar nam zgodovinski viri nenazadnje govorijo tudi za razna kasnejša obdobja človeške zgodovine. V antiki se denimo o (fizičnem) delu še zdaleč ni govorilo kot o vrednoti, temveč bolj kot o prekletstvu, oziroma kazni, medtem ko so svobodni moški svoje dneve preživljali ob filozofiranju, debatiranju in umetniškem udejstvovanju. Aristotel je nekje celo zapisal, da je delo v velikih količinah moralno sporno, saj nam vzame veliko časa, ki bi ga sicer lahko namenili družbenim in političnim aktivnostim. Že v srednjem veku pa se je nato skozi krščansko-judovsko tradicijo ideji dela kot prekletstva pridružila tudi vizija dela kot božje danosti in verske uslužnosti ter s tem tudi moralne dolžnosti. Prav v tej nenavadni dvojnosti med muko, oziroma prekletstvom in blagoslovom, oziroma vrlino so konceptualizacije dela nato vztrajale stoletja in v zametkih vztrajajo še danes.

Skozi srednji in zgodnji novi vek je delo nato načeloma izgubilo slabšalen prizvok, kot greh pa je bila v kontekstu krščanske etike vse bolj razumljena lenoba. Na tej podlagi se je s poklicno specializacijo in z njo povezano idejo vajeništva (delovnega uvajanja v odraslost) v kombinaciji s temeljnim krščanskim naukom o Adamovem izgonu iz raja (obsodbi človeške vrste na življenje trdega dela) in kasneje s protestantsko (kalvinistično) etiko skozi stoletja tudi rodilo tisto, kar je Max Weber poimenoval “duh kapitalizma” (specifičnen etos, ki deluje kot kombinacija marljivosti in varčnosti). Boj proti brezdelju pa se je že s 16. stoletjem nasploh precej zaostril, saj so začeli ustanavljati tudi prisilne delavnice in nastopati proti prej relativno spoštovanem beraštvu. Dvojni karakter dela (kot muke in kot vrednote) se je tako z razsvetljenstvom tudi v ljudski in posvetni zavesti nekoliko prevesil v korist drugega, nenazadnje pa je s tranzicijo v kapitalizem delo že postalo dejavnik akumulacije kapitala, ne več le sredstvo zadovoljevanja osnovnih potreb. To je privedlo do izrazitejše družbene razslojenosti in s tem izkoriščanja, kot je najjasneje ubesedil Marx, ki pa je tudi sam (podobno kot pred njim že Hegel in ob njem še izraziteje Engels) v (svobodnem) delu videl glavno pot do samoaktualizacije in sam temelj človeškega bivanja (obratno pa je denimo pisal njegov svak Paul Lafargue, prepričljiv zagovornik lenarjenja kot pomembnega vira človeškega napredka).

V 19. in 20. stoletju je plačano delo v industrializiranem svetu zares postalo osrednji vir posameznikovega prihodka, s tem pa tudi njegove osebne identitete in družbene mobilnosti. Sodobna organizacija dela in zaposlovanja s seboj tako še vedno nosi številne tegobe in zagate, ki so v nekaterih primerih le nove manifestacije večnih kapitalističnih nastavkov izkoriščanja, spet drugič pa morda bežijo že onkraj vidnega smisla in onkraj predvidevanj znanstvenih teorij preteklih stoletij. V zadnjih desetletjih smo namreč v veliki meri postali družba dela, ki sploh ni nujno produktivno, ampak je pogosto cilj sam po sebi, kar vodi do kopice dobro plačanih nepotrebnih služb (ki niti niso vedno v interesu kapitala), prostor in čas pa jemlje družbeno koristnim aktivnostim (ki so pogosto neplačane ter s tem niso razumljene kot delo). Čeprav se je potreba po trdem delu človeških rok z razvojem tehnologije v zadnjem stoletju nedvomno občutno zmanjšala, se delovni teden v tem obdobju ni bistveno skrajšal in načeloma ostaja enak že od tovarniške reforme Henryja Forda iz leta 1926. Hkrati so zadnja desetletja z neoliberalno destandardizacijo in deformalizacijo zaposlovanja, pa tudi z uveljavitvijo nematerialnih oblik dela privedla do kompleksne situacije, v kateri so meje med zaposlitvijo in brezposelnostjo, delovnim časom in prostim časom ali pa delovnim mestom in območjem “svobode” vse bolj zabrisane. In čeprav pogosto slišanih ocen, da danes delamo več kot kdajkoli prej, statistike ne potrjujejo zares, je jasno, da se naši delovniki načeloma res radi vrtinčijo skozi cele dni, pogosto tudi z našim privoljenjem, oz. sodelovanjem. Podlago slednjemu seveda po eni strani predstavlja orisana stoletna indoktrinacija k razumevanju dela kot temeljne družbene vrednote, kar se v neoliberalizmu navzame še ideologije samoodgovornosti in podjetnosti, hkrati pa nenazadnje z izogibanjem delu izgubimo dostop do nekaterih temeljnih državljanskih pravic.

Vse našteto pa je problematično predvsem zaradi ozkega dojemanja pojma “delo”. Slednje je v splošnem sicer eden izmed tistih aspektov družbe, ki ostajajo visoko cenjeni na obeh koncih političnega zemljevida. Prav vsaka volilna kampanja je polna idej o ustvarjanju novih delovnih mest, redkeje pa se pri tem govori o obliki in kvaliteti teh delovnih mest. Domet naših političnih odločevalcev običajno seže do subvencioniranja tujih podjetij, ki bodo z začasno selitvijo proizvodnje v naše kraje dobila tudi prepustnico za obhajanje okoljskih in delavskih standardov. Pri tem pa se moramo ustaviti že ob pojmu “proizvodnje”, ki je v preteklih stoletjih pravzaprav predstavljal temelj teorij in delitev pri najrazličnejših mislecih dela. Kar ni padlo v okvir koncepta proizvodnje in ustvarjanja menjalne vrednosti, je bilo tako pri širokem spektru ideologij videno kot naravno, neproduktivno (ali kvečjemu reproduktivno) delo, ki je le izjemoma vdrlo v ekonomsko sfero.

Ostro ločevanje med produktivnim in neproduktivnim delom je na polju politične ekonomije zares prevladalo z vplivnimi teorijami Adama Smitha s konca 18. stoletja. Po Smithu je produktivno delo tisto, ki ustvarja očitno (menjalno) vrednost, medtem ko neproduktivno ne reproducira vrednosti, ki je nujna, da se delavce v tej sferi preživi (ki gre v hrano, obleko, prebivališče teh delavcev). Zaradi tega je verjel, da bi morali presežek, ki ga ustvari produktivno delo, shraniti in ga investirati v več proizvodnje, delež neproduktivnega dela pa občutno zmanjšati. V koš neproduktivnih aktivnosti je med drugim vrgel duhovnike, odvetnike, umetnike in tudi vladne uslužbence, kar je lahko že nakazalo odnos do javnega sektorja kasnejšim konservativnim politikam in je vrhunec doživelo v zadnjih desetletjih, ko je trg dokončno prevzel primat pri reševanju ekonomskih in družbenih zagat (pa čeprav je Smith med neproduktivne, parazitske aktivnosti prišteval tudi finančništvo). V zadnjih desetletjih se je med produktivne dejavnosti začelo v večji meri prištevati tudi storitveni sektor, sicer pa Smithova delitev v ljudskih predstavah odmeva še danes.

Marx je kasneje v svoji kritiki kapitalizma delitev na produktivna in neproduktivna dela v večji meri predstavljal v relativnem smislu, oziroma kot družbeni odnos, pri katerem niti ni važno, kakšno uporabno vrednost ustvari delavec (produktivno delo je vsako, ki kapitalistu proizvede presežno ekonomsko vrednost, torej profit). V tem kontekstu je produktivno tudi nematerialno delo, v kolikor to pač ustvarja profit (produktiven je tudi pisatelj, če s svojim delom služi bogatenju založnika). Kot ugotavlja Graeber, pa je sicer tudi v marksističnem dojemanju družbene vloge dela določeno pomanjkljivost predstavljala prav osredotočenost na samo idejo, oziroma koncept produkcije, proizvodnje, saj slednja načeloma implicira le določeno vrsto delovnih aktivnosti (predvsem tovarniške), pa čeprav slednje niso nikoli zares zaposlovale največjega deleža delavskega razreda. S tem, ko se je kot delo razumelo predvsem fizično, tovarniško delo, so bili delavci po eni strani zlahka reducirani na nivo stroja (kar je otežilo boj za delavske pravice), po drugi strani pa je iz enačbe izpadlo delo, ki so ga običajno opravljale ženske. Fokus bi morali torej od ideje “proizvodnje” v večji meri premakniti k ideji “skrbstvenega” in “vzdrževalnega” dela, ki je pravzaprav bolj temeljno in pogosto. To lahko ponazori primer skodelice, ki je enkrat res “proizvedena”, a je nato tisočkrat in tisočkrat očiščena, kar pomeni, da gre v njeno vzdrževanje (v to, da se ohrani v prvotnem stanju ali približku le-tega), precej več časa kot v njeno izdelavo.

Če osredotočanje na »proizvodnjo« in na “produktivno” delo vidimo kot nekoliko problematično, nenazadnje z novih zornih kotov osvetlimo tudi temeljni Marxov prispevek k razumevanju organizacije dela – delovno teorijo vrednosti (ki je sicer v zametkih obstajala že stoletja pred Marxom). Slednja kot merilo vrednosti (pa ne nujno tudi cene) vsakega blaga vidi količino časa, ki je šlo v proizvodnjo tega blaga. Če je torej neka miza dvakrat več vredna od stola, se osnovni razlog skriva v tem, da je šlo v njeno izdelavo (pa tudi v ostale aspekte njene proizvodnje, prevoza ipd.) dvakrat več časa kot pri stolu (kot čas je Marx tu razumel “družbeno nujen delovni čas”, torej čas, ki ga v neki družbi za izdelavo artefakta porabi povprečen delavec s povprečnim orodjem ipd). Ta teorija torej vrednost vidi kot objektivno, inherentno lastnost vsakega specifičnega izdelka, kar je pravzaprav obratno od subjektivističnih teorij, ki ceno izdelkov razumejo v kontekstu dinamičnega odnosa med povpraševanjem, ponudbo in preferencami ljudi. Tovrstne teorije so v ekonomiji  kasneje prevladale, pri čemer je po Graeberjevo veliko vlogo torej igralo že to, da so bile v manjši meri osredotočeno na koncept “produkcije”.

S tem, ko so bile subjektivistične teorije v sodobni ekonomiji sprejete kot samoumevne, pa je sicer sam koncept vrednosti postal manj relevanten, saj vrednost ne določa več cene izdelka, ampak je cena tista, ki izdelku določa vrednost. Vse, kar ima na kapitalističnem trgu določeno ceno, v tem kontekstu izpade nekaj vredno ali pa celo kot ustvarjalec vrednosti, torej produktivno. Kot ugotavlja ekonomistka Mariana Mazzucato v delu The Value of Everything (ta si je, mimogrede, omembo prislužila v zadnji knjigi papeža Frančiška, Let Us Dream, ki govori o nujnosti gradnje bolj enakopravnega ekonomskega sistema, pri tem pa poudarja tudi vlogo žensk), se ob tem torej zdi, da je v sodobnem kapitalizmu ustvarjanje vrednosti pogosto pripisano nekaterim sferam (npr. finančništvu), ki sicer res ustvarjajo dobičke, a vrednost v osnovi le izčrpajo od drugod.

Ob tem je torej jasno, da se sfera ekonomske vrednosti in produktivnosti pogosto ne ujema s sfero družbene koristnosti in ji občasno celo nasprotuje, na kar velja nenehno opozarjati. Ko smo npr. soočeni z retoriko o delomrznih in parazitskih nevladnih organizacijah, moramo po eni strani opomniti na družbeno vrednost, ki jo te organizacije dejansko ustvarjajo (so inkubator novih idej, skrbijo za integracijo marginaliziranih, za ohranjanje tradicij, nenazadnje tudi za utrjevanje demokracije), po drugi strani pa moramo spet izpostaviti tudi zastarelost diskurza o “pravem delu”, ki prevečkrat implicira le fizični napor (pa čeprav je tudi delo nevladnikov pogosto izjemo požrtvovalno, z nestalnimi delovniki in minimalnimi plačami). Podobno velja tudi za umetniške poklice, ki s svojo dejavnostjo prav tako predstavljajo neke vrste socialni korektiv, krpajo naše duševno zdravje in nasploh višajo kvaliteto naših življenj (pogosto v zameno za mizerne mezde in družbeni prezir), ob čemer si lahko torej le želimo, da bi bile druge službe bolj podobne umetniškim (bolj svobodne, pa tudi bolj družbeno koristne), namesto da silimo v obratno. Umetnost nam morda nenazadnje kaže pot k prihodnosti, v kateri bomo lahko delo razumeli onkraj kontekstov merjenja (produktivnosti) in bomo lahko nehali ločevati med delom in (drugo) aktivnostjo, kar bi seveda pomenilo temeljito predrugačen ekonomski sistem.

Kot dodatno pomanjkljivost raznih teorij vrednosti lahko razumemo prav dejstvo, da so umetniško delo obravnavale zelo površno. Čeprav sodobno “nematerialno”, “kognitivno” delo na prvi pogled pogosto niti ne izgleda več tako zelo drugače kot delo kakšnega umetnika (npr. pisatelja), je slednje še vedno praktično edino, česar delovna teorija vrednosti ne razloži zares. Umetniških del (za razliko od proizvodov drugega dela) namreč ni mogoče ves čas reproducirati, saj so edinstvena, zaradi česar je nesmiselno govoriti o “nujnem družbenem času njihove proizvodnje” in jih ni mogoče izenačiti z vsem drugim delom na nivoju “abstraktnega dela” (merjenega le po količini, ne pa po uporabnosti). Tudi če bi lahko nekako izmerili čas, ki ga je slikar porabil za samo slikanje, bi s tem še vedno spregledali čas vložen v promocijske in pripravljalne aktivnosti, ki so pogosto ključnega pomena pri ceni nekega izdelka. Poleg tega nikakor ni nujno, da bo umetnina, v katero smo vložili tedne in mesece, kakor koli boljša od tiste, ki se je izcimila mimogrede, v trenutku. Včasih je prav ta odsotnost vloženega časa in tudi truda tisto, kar delo dela privlačno in popularno. Po eni strani je sicer jasno, da so se leta, vložena v poslikavo stropa Sikstinske kapele, bogato obrestovala, a si lahko hkrati v spomin hitro prikličemo tudi primere, kakršen je Cagova »tiha« kompozicija 4′33″ ali pa Malevicheva slika Bela na belem. Obe na prvi pogled s svojo vsebino opozarjata prav na lahkotnost in kratkotrajnost izdelave ter s tem namerno demistificirata umetniški delovni proces ter umetniško delo samo, a je seveda takoj jasna tudi količina izkušenj, razmisleka, energije in kreativnosti, vloženih v tovrstna dela.

Naj poanto o absurdnosti merjenja delovnega časa v umetnosti za konec ponazorim še z znano anekdoto o Pablu Picassu:
Slavnega, takrat že ostarelega slikarja je ob koncu nekega intervjuja novinar prosil za skico, ki bi jo odnesel domov kot spomin. Picasso je brž vzel papir in nalivnik in hitro izvrgel bežno, pa vseeno izjemno, tipično “picassojevsko” sliko.
Novinar je zavzdihnil: “Pa saj se zavedate, da bi lahko to jaz zdaj prodal za tisoče funtov, vam pa je vzelo le nekaj sekund.”
“Slika mi ni vzela nekaj sekund”, odvrne slikar, “vzela mi je osemdeset let.”

V drugem delu razmisleka se bom še nekoliko bolj poglobil v umetnost in teorije merjenja vrednosti umetniških del.

.

Jernej Trebežnik  // Avtor fotografij: Mladen Stilinović

.

Viri podatkov in navdiha:

Graeber, David
2019 Bullshit jobs: A theory. London: Penguin Books.

Komlosy, Andrea
2018 Work: The last 1,000 years. London: Verso.

Marx, Karl
1976 [1867] Capital: A critique of political economy. London: Penguin.

Mazzucato, Mariana
2020 The value of everything: making and taking in the global economy. New York: Public Affairs.

Sahlins, Marshall
2017 [1972] Stone age economics. London: Routledge.

Weber, Max
2010 [1905] The Protestant ethic and the spirit of capitalism. London: Routledge.

Weeks, Kathi
2011 The problem with work: Feminism, Marxism, antiwork politics, and postwork imaginaries. Durham: Duke University Press.

Deli
PROGRAM

 

VIRTUAL TOUR GT22

Ostali prispevki

Dobre prakse
»Umetnik je inovator prostorov. Oblikuje in uteleša prostore, ki so bili pred tem nemogoči, nezamisljivi …«
Dobre prakse
Bolj kot skupnost, bolj kot zadruga, bolj kot prizorišče, je GT22 platforma za vzpostavljanje, razvijanje in promocijo kolektivov.
Dobre prakse
SondaTrinajst, ki na enem izmed socialnih omrežij zbira, deli, objavlja, ustvarja serijo ...
Dobre prakse
Ambasada Svetlane Makarovič
Dobre prakse
Brezplačno spletno predavanje v torek, 30.03.2021 ob 19:00 / prijave na https://vrtbrezprekopavanja.si/webinar/
Dobre prakse
Igra govori o življenju čebelje družine in o prijateljstvu med čebelarjem in njegovimi čebelami.
Dobre prakse
Intermedijska postavitev v vitriniGT22, na Glavnem trgu 22 v Mariboru / vsak dan od 29.1 do 7.2
Dobre prakse
1. Zvokovna edicija = pravljica za slepe in slabovidne. V četrtek, 24. decembra ob 21.00.