(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme GT22.)

.

Zadnji dve leti in pol sem delovanje skupnosti GT22 spremljala od blizu, bila sem njena aktivna pripadnica. V tem času sem prišla do bolečega spoznanja, da je koncept skupnosti, ki jo sestavljajo nevladne organizacije, te pa vključujejo predvsem samozaposlene člane, popolna utopija.

.

.

Spoznanje temelji na ugotovitvi, da je samozaposlenih, ki lahko živijo od enega samega angažmaja (morda zato, ker s tem dovolj zaslužijo, ali pa zato, ker s tem izpolnjujejo svoje kreativne ambicije) res izjemno malo.

Ideja nehierarhične nevladne skupnosti je ultimativna politična ideja v boju proti individualizirani neoliberalni družbi – vsak posameznik je odgovoren za svoja dejanja, prispeva po svojih zmožnostih (finančnih ali programskih) in podpira delovanje ostalih (z obiskom dogodkov, znanjem ali promocijo). Člani skupnosti tako sami skrbijo za skupnost, ki ji pripadajo: z vzdrževanjem higiene, spoštljivih odnosov, finančne stabilnosti, kreativnega in programskega razvoja.

Struktura skupnosti je neizbežno povezana s financami: če ljudje za svoje delo ne prejmejo honorarja, od katerega bi lahko (pre)živeli, nimamo pravice od njih pričakovati brezpogojne predanosti in prioritetiziranja dela znotraj skupnosti pred ostalimi projekti. V praksi to pomeni, da veliko dela ostane nedokončanega in ga mora opraviti nekdo drug, večinoma je to oseba, ki od dela znotraj skupnosti lahko (pre)živi, vendar se njen obseg dela konstantno in neizbežno veča, s tem pa se ustvarja tudi nekakšen vzvod za vzpostavljanje pozicij moči.

Ena izmed posebnosti GT22 je že prej omenjena nehierarhičnost, čeprav je realnost pogosto drugačna. Podpisnik najemne pogodbe z lastniki je ena sama oseba, zato jo marsikateri član skupnosti dojema kot šefa. Korak naprej v dehierarhizacijo bi lahko bila pogodba, ki vključuje vse uporabnike ali plačnike najemnine in tekočih stroškov, vendar se poraja vprašanje, ali bi to pomenilo tudi razporeditev odgovornosti na vse posameznike. Vsaka skupina ljudi ima namreč določena in zapisana pravila obnašanja in prepovedi, države imajo ustavo, društva statut in tako dalje. Nehierarhična skupnost, kot je GT22, pa želi preseči tudi to. Prizadevanje je razumljivo, saj naj bi imel vsak solidno vzgojen človek, četudi ne nujno odrasel in ozaveščen, primeren odnos in spoštovanje do drugih, njihove lastnine in časa. Bi morda v neki tako progresivni ideji, kot je skupnost, morali imeti zapisan in plastificiran hišni red, v katerem bi bila zajeta pravila tipa “odpadki sodijo v koš za smeti” ali “prepovedana je uporaba tuje lastnine brez predhodnega dovoljenja”? Čeprav si želim, da ne bi bilo tako, se v praksi še prevečkrat izkaže ravno nasprotno. Nov problem nastane, ko je treba tovrstne sklepe sprejeti, saj se sestanka večina deležnikov ne udeleži, s tem pa je sprejemanje sklepov oteženo ali celo onemogočeno. Še eno izmed pomembnih, a kljub temu ne dovolj očitnih “pravil” sodelovanja bi morala biti kooperativnost na sestankih. Seveda nikakor ne gre pričakovati, da bodo vsi ali vsaj večina članov udeleženih na vsakotedenskih sestankih, a če želimo aktivno sodelovati, sta potrditev prisotnosti in obvestilo o odsotnosti (in v primeru odsotnosti branje zapisnika ali vsaj sklepov) minimalni gesti, ki izkazujeta spoštovanje časa in dela drugih članov, s katerimi sobivamo, sodelujemo in soustvarjamo. Primerov, ko je zaradi neinformiranosti prihajalo do podvajanja dela in posledične zmede, ni malo. Temu bi se lahko preprosto izognili, če bi vsak član preletel zapisnik, ki je tako rekoč na srebrnem pladnju posredovan na e-mail vsem članom skupnosti (razen tistim, za katere se ne ve, ali so še aktivni člani ali ne, kar pa je težava zase). Zaradi različnih urnikov vseh samozaposlenih, različnih interpretacij članstva in preobremenjenosti, ki vodi tudi v površnost, skupnosti GT22 ni uspelo dokončati izobraževanja o skupni viziji in strategiji, ki bi koristila vsem. Sama namreč še vedno ne vem, po kakšnem ključu postaneš del skupnosti, kako ostaneš del skupnosti, če nisi kreativno vključen v program, in kaj v praksi to sploh pomeni. So člani skupnosti vsi, ki delujejo pod okriljem enega od društev, ustanov ali zavodov v GT22? Ne vem, morda. Ali avtomatsko postaneš član skupnosti, ko tvoje delo produkcijsko podpre eno izmed društev, ustanov ali zavodov v GT22? Ne vem, mogoče. Si avtomatsko član skupnosti, če najemaš prostore na Glavnem trgu 22? Tudi tega ne vem.

.

Bolj kot karkoli drugega, bolj kot skupnost, bolj kot zadruga, bolj kot prizorišče, je GT22 platforma za vzpostavljanje, razvijanje in promocijo kolektivov.

.

Koncept skupnosti GT22 se najbolje realizira pri izvajanju Kulturnega dnevnika, kulturno-vzgojnega programa, znotraj katerega vsako društvo, ustanova ali zavod predaja znanje s svojega področja, ter na vsakoletnem Fokusu, ki poteka pod okriljem Festivala Lent. Vsa zainteresirana društva, ustanove in zavodi pripravijo del programa na skupno temo oziroma zasedejo mesto znotraj medija, s katerim se sicer večinoma ukvarjajo. Ustanova Fundacija Sonda in Fotografski muzej Modrinjak poskrbita za vizualno, Društvo za razvoj filmske kulture za filmsko, Kulturno-umetniško društvo Moment pa za uprizoritveno umetnost. Podobno se programirajo tudi Lekcije, vendar v manjšem obsegu. Vsako društvo, ustanova ali zavod je v svojem programiranju skupnega programa avtonomno in zanj ne odgovarja ostalim članom.

Z mojo interpretacijo skupnosti GT22 se prav gotovo marsikdo ne bo strinjal, kar je popolnoma razumljivo, in je posledica površnega in nedoslednega pogovarjanja o strukturi in organizaciji, kar pa izvira iz pomanjkanja kolektivnih debat in koncipiranja skupnosti, saj si zavoljo vsesplošne hiperprodukcije in prekarnosti težko privoščimo ure in ure razglabljanja, ki ni neposredno povezano s skupnim programom, torej Fokusom in Lekcijami.

GT22 se je težko odpovedati, saj po toliko letih delovanja in referencah vključenih organizacij in posameznikov nosi precejšnji simbolni kapital (sama imam na primer ravno zaradi tega v podpisu svoje elektronske pošte povezavo do spletne strani GT22), če ne drugega, pa je najemnina za prostore obratno sorazmerna z lokacijo, tokrat v korist najemnika. Le kdo si ne bi želel imeti pisarne oziroma delovnih prostorov v centru mesta ter zanje plačevati nizko najemnino? Oba sta popolnoma legitimna razloga za vztrajanje pri članstvu, vendar pa je vseeno pomembno, da se vsak posameznik vpraša, zakaj deluje znotraj skupnosti. Pomembno je tudi, da se odgovornost porazdeli med ljudi, ki GT22 sooblikujejo, ker v njem prepoznajo nek določen potencial, idejo, zgodbo, ki jo želijo podpreti. Na tej točki je namreč prostor edina stvar, ki je skupna celotni skupnosti. Ne vrednote, življenjski nazori, programska usmerjenost, ampak prostor.

V in iz GT22 vstopajo in izstopajo mnogi kolektivi. Sem se je preselil ostanek Udarnika, pa EX-garaža, tu se je razširilo delovanje Ustanove Fundacije Sonde in Momenta. Zaradi velike pretočnosti ljudi so se našle tudi številne zdaj relativno stalne umetniške naveze, ki delujejo znotraj GT22 ali pa popolnoma ločeno od nje. In medtem ko pišem ta članek, me pokliče Miha in me povabi k nadgradnji projekta miniGT, ki se bo izvajal z dijaki srednjih šol vzhodne kohezijske regije in pri katerem bomo izven GT22 sodelovali številni člani skupnosti. Bolj kot karkoli drugega, bolj kot skupnost, bolj kot zadruga, bolj kot prizorišče, je GT22 platforma za vzpostavljanje, razvijanje in promocijo kolektivov.

Nika Švab