Camille Claudel je bila izjemna francoska kiparka. Bila je učenka, ljubica in sodelavka Augusta Rodina. Za seboj je pustila pomenljivo osebno zgodbo. O Camillinem življenju pričajo predvsem njeni kipi. Besede v pismih in pričevanjih so vedno znova usmerjale naš pogled nazaj, k njenim kipom, ki jih je večinoma poimenovala po simbolih in mitskih osebah, pri katerih je prepoznavala svoja občutja.

Ena od Camillinih skulptur nosi naslov mitske zgodbe iz Mahabharate: Šakuntala. Po njej je največji indijski dramatik Kalidasa okoli leta 300 napisal danes najznamenitejšo staroindijsko lirsko-epsko dramo Šakuntala, ki govori o ljubezni in zapuščenosti. Analiza skulptur skozi akcijo je v nas vzbudila občutja, ki smo jih skozi improvizacije koreninili v lastnih izkušnjah. Skulpture so se pretopile, zavzele nove kompozicije, shodile, spregovorile in zdaj v nekakšnem ateljeju odigravajo novo zgodbo z naslovom Šakuntala 117, Spominjanje ljubezni; hibrid Kalidasove Šakuntale, Camillinega in Augustovega razmerja ter naših osebnih izkušenj o zaljubljanjih, ljubezni in zapuščenosti.

Avtorji: ustvarjalci predstave po motivih Kalidasove Šakuntale, delih Camille Claudel in pismih Augusta Rodina

Ustvarjalna ekipa: Kaja Lorenci, Urška Taufer, Gregor Luštek, Miha Nemec, Žan Perko, Nejc Valenti

Režija: Miha Nemec

Dramaturgija: Nejc Valenti

Kostumografija: Bjanka Adžić Ursulov

Scenografija: Miha Nemec

Glasba za Guni in Šruti: Žan Perko

Izvršni producent: Žiga Predan

Foto: Urška Boljkovac

Produkcija: AGRFT, Teater na konfini