Maršruta prihajajočega upora
(Luka Jovanov)

“Radikalizem na zahodni polobli je pomemben le še kot estetsko stališče, morda kot filozofski habitus, ne pa več kot politični slog.” Peter Sloterdijk

Konceptualno izhodišče performansa Črta tvorita dva elementarna gradnika: filozofija praxistov (poimenovana po reviji Praxis, ki je izhajala v Zagrebu od leta 1964 do 1974) in družbeno-politično ozadje študentskih protestov v Beogradu (od novembra 2024 do novembra 2025). Refleksija presečišča teh dveh elementov tvori izhodiščno zasnovo Črte – kot tiste linije, ki zariše neko mejo ali črto ločnice, ki jo kot civilna družba moramo prestopiti v prizadevanju za demokratični razvoj družbe. In ko nam to uspe (če nam uspe), nam naša premočrtna državljanska zavest ne dovoli, da ne bi ustvarili naslednje črte ločnice, ki si je ne bomo dovolili prestopiti, ker preprosto nimamo drugega orodja, modela, ali vizije, da bi kot družba delovali brez neke določene zamejitve – brez črte.

Gre za vprašanje generiranja avtoritarnega sistema. Ali dominantna struja današnje levice s svojo avtonomijo in anarhizmom dejansko podpira ali podira trenutno obdobje neoliberalizma? Avtoritarni sistem lahko razložimo kot stanje, v katerem družba ne temelji na univerzalnih vrednotah. Socializem je prestopil črto avtoritarnega sistema s argumentom, da je socialistična teorija znanstvena resnica, ki se uresničuje na temelju univerzalnih vrednot in z zanikanjem svobode govora ni dovolil kritike te dogme. Neoliberalizem črto avtoritarizma prestopa na drugačen način – s trditvijo, da univerzalne vrednote ne obstajajo, ampak le partikularne. Na ta način neoliberalni avtoritarizem potegne množico črt z enako ideje ločitve: Vsak naj se briga sam zase, vsak lahko ima svoje mnenje, če to hoče. Zasebni ali strankarski interes se vzpostavi kot dominantna družbena norma.

Študentsko gibanje je nastalo z idejo obrambe pred takimi iracionalnimi vzvodi delovanja. Te vzvode lahko razberemo iz tehnokratskih trditvev, da obstaja edinstvena racionalna rešitev za vsak posamezen problem, kar pomeni, da je vsak, ki se s to rešitvijo ne strinja iracionalen. Podobna je populistična trditev, da obstaja le ena pristna ljudska volja, kar pomeni, da je vsak, ki se s to voljo ne strinja, izdajalec ljudstva. V tej tehnokratsko-populistični dinamiki ni prostora za demokratični dialog, ki temelji na argumentaciji in izmenjavi idej. V osiromašenem demokratičnem diskurzu politična igra postane tekmovanje le med dvema možnostma. Diskurz se zreducira na poenostavljene oblike pripadnosti/participacije – strinjam se ali se ne strinjam, sem notri ali sem zunaj, sodelujem ali ne. Kar je v tem tekmovanju obema stranema skupno, je stališče, da ni alternative.

To dejstvo je sprožilec idejnih odločitev, ki poganjajo performans Črta. Občinstvo sodeluje pri oblikovanju skupnosti performansa, brez jasnega vedenja, kakšno skupnost gradi – dokler obstaja notranja potreba in dinamika množice, ki to skupnost ohranja – skupaj prečkamo črto, ki smo jo določili kot mejo, kot razmejitev. Performans Črta postavlja vprašanje: Ali kot ljudstvo obstajamo le v situaciji emotivno visoko oktanskih dogodkov, v kontekstu racionalnih odločitev pa se razkrojimo v posameznike? Črta želi vzpostaviti prostor za ozaveščanje osebne odgovornosti do odločitev, ki jih sprejemamo in ki nam jih predstavljajo kot edine možne. Ali obstaja izhod iz tega kroga? Je mogoče preseči procedure, ki zakrivajo bistvo – da je demokratično izvoljeni gospodar, kljub vsemu še vedno le gospodar?