Ženske smo iz zadrževanja naredile umetnost. Potlačujemo besede, užitek, ambicije, solze in jezo. Molčimo, ko bi morale ugovarjati, in se krčimo, ko bi morale zavzeti prostor. Naučile smo se potrpeti, počakati in se obvladati. Svobodne smo lahko, dokler s svojo svobodo nikogar ne motimo.

Kaj pa, če ne bi več čakale na pravi trenutek? Če naša telesa ne bi več služila miru drugih, ampak lastnemu užitku?

Telo ni stroj za proizvodnjo poslušnosti niti posoda za tuja pričakovanja. Ko pritisk postane neznosen, nadzor popusti. Telo se nadzoru upre in spusti.

Minca in Barbara v predstavi raziskujeta različne oblike nuje, njihove vzroke in posledice. V vsakdanjih situacijah razkrivata napetost med nadzorom in predajo, družbeno sprejemljivostjo in telesno resnico.

Toda vprašanje ni več samo, zakaj smo “pissed”, temveč kdo nas je naučil, da moramo svojo jezo zadrževati. Komu koristi naša potrpežljivost? Kdo določa, kdaj je naša nuja upravičena in kdaj smo preprosto preveč? In predvsem: zakaj bi (se) morale še naprej zadrževati?