»To je to. Na nobeni strani ne veš, kaj boš sanjal.«
»Tudi na drugi strani smo imeli izbiro. To veš, ne?«

V liminalnem prostoru med smrtjo in življenjem so tri neznanke postavljene pred izbiro: se podati v neznano še enkrat in se vrniti k življenju ali sprejeti konec in vendarle preiti v nič?
Skozi prizmo retrospektive se morda vse skupaj zdi drugače. Ko kazalci naše ure obstanejo, vprašanja tako glasno potrkajo na naša vrata, da jih le s težavo preslišimo.

Sem zadovoljen s tem, kako sem živel? Sem bil dober človek, šel v pravo smer? Kaj obžalujem?

Zavedanje minljivosti življenja ga lahko greni ali pa sladi, kot tudi dejstvo, da ne glede na vse nihče z gotovostjo ne ve, kaj nas čaka na drugi strani.
Meditacija o smislu se nato umakne predvsem vprašanju, ki izhaja iz temelja človeške izkušnje same – vezi, ki jih tkemo med sabo, in pečati, ki jih eden drugemu pri tem pustimo.
Kaj se torej zgodi, ko se (četudi za en sam trenutek) dotaknemo poti neznanca, preden zbeži mimo?

Avtorice se zavezujejo, da je predstava v celoti nastala brez uporabe generativne umetne inteligence.
Predstava vsebuje tematiko smrti, odvisnosti in samomora.