Predstava Kdo sem? te vljudno povabi v gledališki svet, kjer Rok in Ana preizprašujeta pot, ki ju je privedla do tega, da sta ustvarila to predstavo. Ko se sprašujeta, kdo sta, ugotovita, da ves čas igrata, ne da bi hotela igrati. Tako ju pot pelje skozi njuni otroštvi, ko sta si žela biti igralca, do tega, da sta igralca, in do tega, da bosta igralca. Predstava nam pokaže svet, v katerem so podrte sanje samo izziv, ki ga moraš premagati. Da so želje, ki jih Rok in Ana delita s publiko, lahko na istem mestu tudi izpolnjene, saj je med odrskim in gledališkim svetom vse mogoče. Svoje želje, sanje in dosežke delita s publiko in si jo sposodita kot ogledalo za svetove. Svet, ki je lahko kritičen. Svet, ki uresničuje sanje. Svet, ki podira sanje. Svet, kjer se na eni strani pojavlja Čehova Utva in na drugi Shakespearov Macbeth, ki neomajno želita performativno nastopiti in zaživeti v njunem lastnem momentu.

Kako veš, kdaj moraš stvar opraviti do konca? Takrat, ko pritisne nuja, seveda. Takrat imaš samo dve možnosti: ali zadržiš ali to narediš. Nadzor ali predaja. Zadržati ali osvoboditi? Zadržuješ se iz različnih razlogov – ker čakaš na pravi trenutek, ker si ne upaš, ker enostavno ne veš, kam, ker te napetost hrani, ker nimaš časa, ker … vedno najdeš nek (ne)smiseln razlog. 

Ko moraš stvar opraviti do konca, te pritiska tudi čas. V tem malem časovnem oknu med občutkom nuje in dejansko sprostitvijo se lahko zgodi celo malo življenje. Pričakovanje. Dvom. Panika. Strah. Želja. Potreba. Užitek.

Ko moraš stvar opraviti do konca, postane pritisk neznosen, takrat izgubiš nadzor nad telesom, okno svobode se zapre in nenadzorovan hudournik preplavi vse pred tabo. Žrtve povodnji so kolateralna škoda. Edino, kar je tedaj pomembno, je, da si spravil vse iz sebe, da si se dobro poscal in da si se vrnil v brezskrbnost življenja.

Minca in Barbara se v predstavi sprašujeta o različnih oblikah nuje, njenih vzrokih in posledicah. V vsakdanjih situacijah iščeta napetost med zadrževanjem in izlivanjem in vedno znova ugotovita, da obstaja nešteto razlogov, zaradi katerih smo pissed.  

Vabljeni k poslušanju podkasta o Pissed.

Minutki
gibalni impromptu

minutek -a m časovna različica minute; uresničuje se skozi odnos, vsebino v območju ene minute: prebiranju oglasa je sledil minutek zmede

Avtor, koreograf, plesalec: Miha Joska 

»To je to. Na nobeni strani ne veš, kaj boš sanjal.«
»Tudi na drugi strani smo imeli izbiro. To veš, ne?«

V liminalnem prostoru med smrtjo in življenjem so tri neznanke postavljene pred izbiro: se podati v neznano še enkrat in se vrniti k življenju ali sprejeti konec in vendarle preiti v nič?
Skozi prizmo retrospektive se morda vse skupaj zdi drugače. Ko kazalci naše ure obstanejo, vprašanja tako glasno potrkajo na naša vrata, da jih le s težavo preslišimo.

Sem zadovoljen s tem, kako sem živel? Sem bil dober človek, šel v pravo smer? Kaj obžalujem?

Zavedanje minljivosti življenja ga lahko greni ali pa sladi, kot tudi dejstvo, da ne glede na vse nihče z gotovostjo ne ve, kaj nas čaka na drugi strani.
Meditacija o smislu se nato umakne predvsem vprašanju, ki izhaja iz temelja človeške izkušnje same – vezi, ki jih tkemo med sabo, in pečati, ki jih eden drugemu pri tem pustimo.
Kaj se torej zgodi, ko se (četudi za en sam trenutek) dotaknemo poti neznanca, preden zbeži mimo?

Avtorice se zavezujejo, da je predstava v celoti nastala brez uporabe generativne umetne inteligence.
Predstava vsebuje tematiko smrti, odvisnosti in samomora.

Gledališka predstava Izdelovalka mrtvaških prtov palestinskega avtorja Ahmeda Masuda je sarkastična, skoraj nadrealistična pripoved pričevalke dolgoletnih grozot v Palestini. Avtor je navdih za besedilo, ki je nastalo leta 2018, črpal pri resnični ženski iz Gaze, ki je, bombardiranju navkljub, imela odprto trgovino z mrtvaškimi prti. Takrat osemdesetletna gospa, danes morda ni več živa. V drami pa postane Hadži Suad. Simbol odpora in nepodredljivosti palestinskega ljudstva. Dramska oseba, ki zaradi strašne resničnosti, v katero je ujet njen narod, kot palestinska Mati Korajža ostaja živa za vedno.

»Ob poplavi medijskih informacij o dogodkih v Gazi se Izdelovalka mrtvaških prtov vojne ne loti na dokumentarni način, temveč z intimno pripovedjo /…/ Protagonistka pred nami ne zasije kot dobra duša v slabem svetu, temveč kot človek, ki se v času vojne mora znajti, kar ustvarja kompleksen lik z notranjimi protislovji. Občinstvo pri tem ne prejme pričakovanega moralističnega žuganja, temveč predvsem žalosten občutek nemoči in opomin, da mir, v katerem trenutno še živimo, pomeni zgolj to, da se vojna dogaja nekje drugje.«
(Ana Lorger, Sigledal, Kritika)

Predstava je v ruskem jeziku z angleškimi podnapisi. Vstopnice na voljo neposredno pred predstavo na blagajni GT22.

Svet je eksplodiral. Še pred nekaj trenutki je bil napolnjen z ljubeznijo, prijaznostjo, srečo, talentom in romantičnimi dogodivščinami. In nenadoma ta Svet ne obstaja več. V enem samem trenutku se je razklal, zdrobil na tisoče drobcev in bil z monstruozno silo raztreščen na vse strani. Vse se je razbilo na koščke zaradi ene same kratke besede:
Vojna.

Obstajata le še Človek in majhna riba, ki je nekako preživela. In obstaja tudi morje. Kako dolgo bo Človek še obstajal, ni znano. Toda dokler je Človek živ, njegova zavest razmišlja in skuša razumeti, kako nadaljevati življenje, ali sploh živeti. Kako najti svojo pot med drobci razstreljenega sveta, ki se zvija v bolečini? Kam se skriti pred spominom, ki žge kakor tok lave?

Predstava govori o prvih trenutkih po tej eksploziji. Ne gre za dokumentarno beleženje vojnih trenutkov, temveč za njihov čustveni odmev, njihovo resonanco, njihov lesk. Iz eksplozije se rodi krik in da bi ta krik postal smiselna beseda, je potreben nov jezik.

V tej predstavi poskušamo najti ta novi jezik, nov pomen, nov zvok, novo življenje. Živimo v različnih državah: dramaturg je v Nemčiji; igralka in skladatelj sta v Sloveniji; režiser in vizualni umetnik sta v Izraelu. V tej predstavi je naša skupna bolečina, skupni spomin in skupno upanje. Skupni so ne zato, ker smo nekoč živeli v eni veliki državi, ki se je zdaj spremenila v groteskno, pošastno bitje, temveč preprosto zato, ker smo ljudje planeta Zemlja, planeta, ki danes močno trpi zaradi tega, kar mu počnejo ljudje.