Vabljeni k poslušanju podkasta o Pissed.

20. 11. po predstavi sledi Zbor za publiko z Mašo Radi Buh.

To ni predstava o smrti. To ni predstava o mami, sinu in zlati ribici. To ni predstava o spominih iz otroštva. To ni predstava o motoristu, ki je na cilj prispel prepozno in je z zamahom metuljevih kril povzročil povsem nov tornado. To ni predstava o oživljanju ponesrečencev, čeprav ni rečeno, da se tega ne boste naučili. To ni predstava o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, in kako lepo bi bilo, če bi bilo tako. To ni predstava o strahu. To ni predstava o tem, kako nevarni so lahko jeleni, antilope in ostali sodoprsti kopitarji votlorogi. To ni predstava o božanstvih v belih haljah s čutom za reševanje človeštva. To ni predstava o dečku, ki se igra z maminimi raketami odrešitve. To ni predstava o jabolčni piti na mizi, za katero nikoli več ne bodo sedeli ti isti ljudje. To ni predstava o luči na koncu tunela. In meglicah, ki se dvigajo iz reke pozabljanja. In neprekinjajočem piskajočem zvoku, ki ne želi zapustiti ušesa.

Smrt in mleko je. Je predstava. Je avtorski projekt in je kolektivno delo skupine, ki preko zgodb, podob in ubadanja s samim seboj raziskuje odnos do začetkov, koncev in vsega, kar smo pustili za sabo.

Maršruta prihajajočega upora
(Luka Jovanov)

“Radikalizem na zahodni polobli je pomemben le še kot estetsko stališče, morda kot filozofski habitus, ne pa več kot politični slog.” Peter Sloterdijk

Konceptualno izhodišče performansa Črta tvorita dva elementarna gradnika: filozofija praxistov (poimenovana po reviji Praxis, ki je izhajala v Zagrebu od leta 1964 do 1974) in družbeno-politično ozadje študentskih protestov v Beogradu (od novembra 2024 do novembra 2025). Refleksija presečišča teh dveh elementov tvori izhodiščno zasnovo Črte – kot tiste linije, ki zariše neko mejo ali črto ločnice, ki jo kot civilna družba moramo prestopiti v prizadevanju za demokratični razvoj družbe. In ko nam to uspe (če nam uspe), nam naša premočrtna državljanska zavest ne dovoli, da ne bi ustvarili naslednje črte ločnice, ki si je ne bomo dovolili prestopiti, ker preprosto nimamo drugega orodja, modela, ali vizije, da bi kot družba delovali brez neke določene zamejitve – brez črte.

Gre za vprašanje generiranja avtoritarnega sistema. Ali dominantna struja današnje levice s svojo avtonomijo in anarhizmom dejansko podpira ali podira trenutno obdobje neoliberalizma? Avtoritarni sistem lahko razložimo kot stanje, v katerem družba ne temelji na univerzalnih vrednotah. Socializem je prestopil črto avtoritarnega sistema s argumentom, da je socialistična teorija znanstvena resnica, ki se uresničuje na temelju univerzalnih vrednot in z zanikanjem svobode govora ni dovolil kritike te dogme. Neoliberalizem črto avtoritarizma prestopa na drugačen način – s trditvijo, da univerzalne vrednote ne obstajajo, ampak le partikularne. Na ta način neoliberalni avtoritarizem potegne množico črt z enako ideje ločitve: Vsak naj se briga sam zase, vsak lahko ima svoje mnenje, če to hoče. Zasebni ali strankarski interes se vzpostavi kot dominantna družbena norma.

Študentsko gibanje je nastalo z idejo obrambe pred takimi iracionalnimi vzvodi delovanja. Te vzvode lahko razberemo iz tehnokratskih trditvev, da obstaja edinstvena racionalna rešitev za vsak posamezen problem, kar pomeni, da je vsak, ki se s to rešitvijo ne strinja iracionalen. Podobna je populistična trditev, da obstaja le ena pristna ljudska volja, kar pomeni, da je vsak, ki se s to voljo ne strinja, izdajalec ljudstva. V tej tehnokratsko-populistični dinamiki ni prostora za demokratični dialog, ki temelji na argumentaciji in izmenjavi idej. V osiromašenem demokratičnem diskurzu politična igra postane tekmovanje le med dvema možnostma. Diskurz se zreducira na poenostavljene oblike pripadnosti/participacije – strinjam se ali se ne strinjam, sem notri ali sem zunaj, sodelujem ali ne. Kar je v tem tekmovanju obema stranema skupno, je stališče, da ni alternative.

To dejstvo je sprožilec idejnih odločitev, ki poganjajo performans Črta. Občinstvo sodeluje pri oblikovanju skupnosti performansa, brez jasnega vedenja, kakšno skupnost gradi – dokler obstaja notranja potreba in dinamika množice, ki to skupnost ohranja – skupaj prečkamo črto, ki smo jo določili kot mejo, kot razmejitev. Performans Črta postavlja vprašanje: Ali kot ljudstvo obstajamo le v situaciji emotivno visoko oktanskih dogodkov, v kontekstu racionalnih odločitev pa se razkrojimo v posameznike? Črta želi vzpostaviti prostor za ozaveščanje osebne odgovornosti do odločitev, ki jih sprejemamo in ki nam jih predstavljajo kot edine možne. Ali obstaja izhod iz tega kroga? Je mogoče preseči procedure, ki zakrivajo bistvo – da je demokratično izvoljeni gospodar, kljub vsemu še vedno le gospodar?

9. julija leta 1993 proti poldnevu je takrat dvaindvajsetletni Lotos Vincenc Šparovec, sicer študent dramske igre na AGRFT, opravljal vzdrževalna dela na boku tovorne ladje, ki je plula po Atlantskem oceanu. Oblečen je bil v moder delavski kombinezon in prepasan z vrvjo, ki je bila edina vez med njim in ladjo. Ta vrv je popkovina, ki preprečuje, da bi mornar med delom padel v morje. Potem se je ta popkovina nenadoma pretrgala in mornar je padel v Atlantik. V tistem trenutku nihče na ladji ni opazil, kaj se je zgodilo, in ladja je plula naprej. Sam v brezdanji modrini je mornar zaman klical na pomoč. Nihče več ga ni slišal – niti na ladji niti na vsem svetu.

Preden bodo na ladji opazili njegovo odsotnost, bosta minili vsaj dve uri. Ladja bo tedaj že desetine milj stran. In četudi bi se obrnila nazaj, kdo bi sploh opazil drobno piko, človeški obraz med bleščečim lesketom in belimi penami valov? Lotos je vedel, da je to konec. Smrt zanj ni bila več domneva ali uganka. Bila je tam, z njim. Edina gotovost v morju negotovosti. Ure pa so minevale …

Kaj razmišlja mlad človek, ko zre smrti v oči? Kako se poslavlja, če njegovega slovesa nihče ne sliši? Kaj se dogaja z njegovim umom in telesom?

Ampak Lotos je preživel. Kapitan ladje, s katere je mornar padel, se je odločil obrniti krmilo. Ladja je plula nazaj in razglašen je bil alarm »Človek v morju« ali v pomorskem jeziku »Man Overboard«. Njegovi tovariši so z daljnogledi prečesavali vodno gladino in ga nenadoma zagledali. Rumeno majico je silovito vrtel nad glavo. Potegnili so ga na krov, bil je rešen. To je bil in še vedno je čudež. Lotos pa o tem ni nikoli govoril, čeprav smo drezali vanj, ga skrivoma motrili in se po tihem spraševali, kako ga je ta izkušnja zaznamovala.

Predstava Kdo sem? te vljudno povabi v gledališki svet, kjer Rok in Ana preizprašujeta pot, ki ju je privedla do tega, da sta ustvarila to predstavo. Ko se sprašujeta, kdo sta, ugotovita, da ves čas igrata, ne da bi hotela igrati. Tako ju pot pelje skozi njuni otroštvi, ko sta si žela biti igralca, do tega, da sta igralca, in do tega, da bosta igralca. Predstava nam pokaže svet, v katerem so podrte sanje samo izziv, ki ga moraš premagati. Da so želje, ki jih Rok in Ana delita s publiko, lahko na istem mestu tudi izpolnjene, saj je med odrskim in gledališkim svetom vse mogoče. Svoje želje, sanje in dosežke delita s publiko in si jo sposodita kot ogledalo za svetove. Svet, ki je lahko kritičen. Svet, ki uresničuje sanje. Svet, ki podira sanje. Svet, kjer se na eni strani pojavlja Čehova Utva in na drugi Shakespearov Macbeth, ki neomajno želita performativno nastopiti in zaživeti v njunem lastnem momentu.