9. julija leta 1993 proti poldnevu je takrat dvaindvajsetletni Lotos Vincenc Šparovec, sicer študent dramske igre na AGRFT, opravljal vzdrževalna dela na boku tovorne ladje, ki je plula po Atlantskem oceanu. Oblečen je bil v moder delavski kombinezon in prepasan z vrvjo, ki je bila edina vez med njim in ladjo. Ta vrv je popkovina, ki preprečuje, da bi mornar med delom padel v morje. Potem se je ta popkovina nenadoma pretrgala in mornar je padel v Atlantik. V tistem trenutku nihče na ladji ni opazil, kaj se je zgodilo, in ladja je plula naprej. Sam v brezdanji modrini je mornar zaman klical na pomoč. Nihče več ga ni slišal – niti na ladji niti na vsem svetu.

Preden bodo na ladji opazili njegovo odsotnost, bosta minili vsaj dve uri. Ladja bo tedaj že desetine milj stran. In četudi bi se obrnila nazaj, kdo bi sploh opazil drobno piko, človeški obraz med bleščečim lesketom in belimi penami valov? Lotos je vedel, da je to konec. Smrt zanj ni bila več domneva ali uganka. Bila je tam, z njim. Edina gotovost v morju negotovosti. Ure pa so minevale …

Kaj razmišlja mlad človek, ko zre smrti v oči? Kako se poslavlja, če njegovega slovesa nihče ne sliši? Kaj se dogaja z njegovim umom in telesom?

Ampak Lotos je preživel. Kapitan ladje, s katere je mornar padel, se je odločil obrniti krmilo. Ladja je plula nazaj in razglašen je bil alarm »Človek v morju« ali v pomorskem jeziku »Man Overboard«. Njegovi tovariši so z daljnogledi prečesavali vodno gladino in ga nenadoma zagledali. Rumeno majico je silovito vrtel nad glavo. Potegnili so ga na krov, bil je rešen. To je bil in še vedno je čudež. Lotos pa o tem ni nikoli govoril, čeprav smo drezali vanj, ga skrivoma motrili in se po tihem spraševali, kako ga je ta izkušnja zaznamovala.