Barnabás Neogrády-Kiss ne samo pozira in se postavlja pred lasten objektiv, ni le pasiven in statičen objekt, subjekt avtoportreta, temveč se zaplete v aktiven in pogosto igriv odnos do svojega okolja in kamere. Ustvarjanje podobe je pogosto odtis manjše predstave. Kot da se umetnik ne bi zadovoljil z obstoječimi oblikami, temveč se spušča v nove eksperimente z uokvirjanjem in reinterpretiranjem sebe in svoje samopodobe. Njegova dela pogosto izstopijo iz svojih okvirov in vstopijo v kraljestvo drugih podob, ki nenehno medsebojno delujejo, permutirajo in se premikajo.