Moje truplo boste našli prekrito s konfeti

(skupinska fotografska razstava, ki bila v avliGT22)

Avtorji. Bojan Golčar, Asiana Jurca Avci, Rene Ketiš, Teodor Kopicl, Gloria Krajnc, Toni Soprano Meneglejte, Urša Rahne, Jože Suhadolnik, Goran Turnšek

Datum. 21. 6. 2025 – 8. 9. 2025

Uvodni tekst + nekaj fotografske dokumentacije + kolofon. V zadnjih letih opažamo vznik številnih konservativnih trendov, globoko osnovanih v vedno bolj prisotni desničarski politiki. Kot odziv na naraščajočo statistiko desničarskega radikaliziranja mladih moških spremljamo tudi trend trad wife oz. tradicionalne žene, ki je prevzel mnoge mlade ženske, ki svojim partnerjem želijo nuditi obliko klišejskega zakona iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Clean girls (čista dekleta) ciljajo k emuliranju videza dekleta, ki nikoli ne stori napake, živi življenje v skladu z vrednoto opresivne pridnosti in vedno izgleda urejeno. Navidezno nepomembne in obrobne družbene spremembe govorijo o širši družbeni klimi, ki kljub poudarjanju nenehnega človeškega napredka idealizira nazadnjaštvo in nasilje ne le v smislu uničujočih globalnih dogodkov, temveč se kaže tudi v mikro spremembah razvidnih prav v pop kulturnih premikih. Napram tega je vsakršen krik po uporu, izgubljanju zavor in kljubovanju družbeno-političnemu sistemu ter ozkim smernicam obnašanja dobrodošel predvsem za opresirane in marginalizirane skupine. Zgodovina nočnega življenja je dober pokazatelj, da se v časih, ko nas pogosto navdaja občutek nemoči, obračamo k načinom, ki bi nam osmislili vsakdan in ustvarili občutek skupnosti, varnosti in produktivnega kljubovanja. Divja zabava ni le trivialno sproščanje, divja zabava je lahko tudi politično stališče, ki sporoča, da nekdo od življenja zahteva pravico do enakovredne skupnosti, nereda, nekontroliranosti, užitka in izražanja. Predvsem v subkulturah je nočno življenje lahko način upora kapitalistično orientiranim smernicam življenja in obnašanja. Med drugim se lahko spomnimo na primer Ballroom culture – primarno afriško-ameriško in latinsko-ameriško LGBTQ+ subkulturo, ki je v zgodnjem 20. stoletju z drag zabavami kljubovala rasizmu in homofobiji, na subkulturo punka, globoko povezanega s političnim uporom in tudi na vodilno misel rejvov PLUR (peace, love, unity, respect/mir, ljubezen, enotnost, spoštovanje).

Charlotte Cardin v skladbi Conffeti, zapiše: “Umrla bom na zabavi, moje telo boste našli prekrito s konfeti” (I’ll die at the party, you’ll find my body fully covered in conffeti). V skladbi izraža žalost in anksioznost, ki jo navdajata med zabavo, ko motri svoj eskapizem in praznino, ki ji jo ta povzroča – občutek, ki ga doživiš sam v kopalnici kluba ali na poti domov zgodaj zjutraj. Pogosto so zabave tudi način za pobeg, izogib lastni psihi. Vsi se zavedamo temne strani nočnega življenja, manjkrat pa govorimo o neposredni povezavi med delom v kulturi in umetnosti ter nočnim življenjem. Umetniška scena je globoko povezana s socializiranjem, ohranjanjem relevantnosti, vzpostavljanjem napol profesionalnih stikov, ki se prelevijo v nove priložnosti in posledično možnosti za prihodek. Večno prisoten je pritisk vidnosti, visoke stopnje energije, všečnosti in družabnosti, ki ni vedno spontana, temveč je pogosto tudi neviden del službenih pogojev. Včasih »afterji« nudijo nujno potreben odklop in možnost za vzpostavljanje iskrenih povezav, včasih so dodatno breme in zahtevajo tudi aktiviranje persone. Razlogi za ponočevanje so nešteti in le stežka jih vse opišemo, saj so tudi izrazito subjektivni in razslojeni, izhajajoč tako iz pozitivnih kot negativnih emocij. V osnovi je želja po socializiranju in skupnosti od nekdaj vsajena v vse nas. V skupnosti najdemo moč in podporo za doseganje ciljev, ki lahko segajo od popolnoma vsakodnevnih do širše političnih, oboje pa se lažje doseže v okolju, ki spodbuja k opustitvi inhibicij in aktivaciji kreativnega, odprtomiselnega pristopa.

Med in po obdobju tudi politično zaostrene pandemije smo čutili potencirano željo po sprostitvi, človeškem stiku in splošnem odklopu od resničnosti. V fantazijah smo videli svet, ki ga bomo do polnosti izživeli, svet, ki bo imel do sočloveka več empatije in razumevanja. V resničnosti smo kmalu doživeli nadaljevanje zapiranja številnih prostorov za druženje in zabave, porast konservatizma in zmanjšan interes za nočno življenje ali socializiranje nasploh. Ko mlajše generacije poslušamo zgodbe o stanju v 80ih in 90ih in tudi zgodnjih 2000ih se zavemo, da smo oropani številnih izkušenj, ki so jih takrat nudila prizorišča alternativnih subkultur, raznolikih glasbenih žanrov in pestrost ljudi, ki je napolnjevala te prostore. Zabava seveda ni mrtva, a pomembno je, da se vprašamo zakaj jo hočemo, jo ohranjamo živo ali jo ubijamo? V vsakem primeru naša dejanja ne bodo komunicirala le o tem, kako dolgo smo pripravljeni bedeti, temveč tudi o tem, kaj si želimo od življenja, družbe in kolektivne zavesti. Pravega odgovora ni, vse je smerokaz in del tega je tudi fotografska razstava Moje truplo boste našli prekrito s konfeti v Avli GT22, ki se tematiki primerno nahaja nad nekdanjim (devetdeseta) slabo dokumentiranim nočnim klubom Mona Liza, ki ga je nasledil zgodovinsko primerno in pomenljivo poimenovan Intimni oder. Razstavljeni umetniki in sodelujoči ustvarjalci ter raziskovalci ponujajo bogat in raznolik vpogled v zgodovino in sedanjost nočnega življenja. Ponujajo izseke iz lastnega doživljanja noči, subkultur, alternative in nudijo možnost nadaljnjega raziskovanja, motrenja, preizpraševanja in predvsem spodbudo, da izkušenj ne le preučujemo in opazujemo, temveč jih tudi neobremenjeno soustvarjamo.

Sara Nuša Golob Grabner

Bojan Golčar se predstavlja z dvema analognima fotografijama, ki sta v 90ih letih prejšnjega stoletja spontano nastali v Jazz klubu Satchmo, ki je leta 2020 zaprl svoja vrata po 27 letih delovanja in še vedno ostaja zaprt in prazen. Fotograf je posnetke ustvaril brez želje po kronizmu ali širšem umetniškem projektu, le kot del množice, ki se je takrat nahajala v Satchmu. Na fotografijah vidimo dve ženski, ki se ne zavedata, da sta ujeti v objektiv. Fotografov neviden pristop umetnika, ki je scela del dogajanja in sproščenost fotografirank omogočajo vpogled v zgodovino prostora, ki v mariborski zavesti še vedno zaseda ikonični status, obenem pa fotografiji prikazujeta avtentičen vpogled v modo in nočno življenje devetdesetih. Fotografiji predstavljata tudi dragocen vpogled v umetnikovo zgodnejše obdobje ustvarjanja in razkrivata v njegovem opusu manjkrat viden slog.

Asiana Jurca Avci in Urša Rahne sta kot tandem za razstavo ustvarili tri projekte. Eksperimentalni dokumentarni video No Photos Please je sestavljen iz video impresij klubov in zunanjosti Metelkove. Tematizira paradoks, da večina ljudi, ki se udeležujejo nočnega življenja ne želi biti dokumentiranih, saj klubski prostor doživljajo, kot prostor mentalne in telesne sprostitve. Avdio je sestavljen iz pogovorov z eno od organizatork rejv dogodkov “Bottoms”, ene od članic kolektiva “Ustanova” in Kluba Monokel in dveh rednih rejverjev. Serija Before the After dokumentira obraze posameznikov na začetku in koncu rejva. Kot povezovalni člen umetnici predstavljata izseke nočnega življenja iz svojih fotografskih arhivov, ki so natisnjeni na konfete, ki se kot simboli zabave stkejo s prostorom in obiskovalci.

Dela Reneja Ketiša so del obsežnejše serije SPODIK, ki je nastajala zadnjih pet let. Razpoznavna črno-bela, surova, visoko kontrastna in necenzurirana estetika umetnika je zaznamovana s spontanimi motivi nočnega življenja v najširšem možnem razponu: od mikro trenutkov ekstaze, do smeti in dejanj, ki običajno ostanejo nedokumentirana. Naslov serije v umetnikovem narečju Radencev pomeni “nekaj, kar je spodaj” in temu primerno fotografije razkrivajo intimne, ranljive trenutke, ki so izrazito človeški – do točke, ko postanejo v svojem neposrednem realizmu kljub vsakodnevnosti čustveno presunljivi in kljub specifičnosti kolektivno prepoznavni. Prepletajo se nebrzdanost, voajerstvo, kaotičnost in nežnost, fotografije pa ponujajo vživljanje v noči, ki so pripadale nekomu drugemu, a se zdijo povsem domače.

Gloria Krajnc je analogne fotografije iz serije Ko si ti posnela v času po pandemiji in jih predstavila tudi v istoimenskem zinu iz leta 2023. Prave trenutke, tiste, ki primerno reprezentirajo intenzivnost in pomešanost čustev na zabavah, je z Olympus Trip AF51 lovila dve leti. Na fotografijah prevladujejo strast, sreča in užitek, nastale pa so večinoma v nekdanjem Klubu Wetrinsky (Maribor), Klubu K4 (Ljubljana), Klubu Pratersauna (Dunaj) in na Butik Festivalu v Tolminu. Umetnica z naslovom serije govori o trenutkih, ko se počutimo avtentično prisotni v lastnem telesu in psihi, ko zaradi dražljajev glasbe, svetlobe in pretoka energije ljudi okoli nas začutimo iskreno veselje, sproščenost in varnost za izraz svojih potenciranih občutkov. Trenutki, ujeti na fotografije, predstavljajo večno željo po čutenju nečesa več, boljšega in posebnega, še posebej v obdobju, ko so nam bile tovrstne izkušnje za dlje časa odvzete.

Teodor Kopicl s svojo analogno dokumentarno fotografijo nočnega življenja cilja k predstavitvi življenja mladih v Srbiji. Fotografije zaznamuje direktnost, necenzuriranost in vpletenost ustvarjalca. Fotograf zajema številne subkulture, klubsko sceno in vsakodnevna življenja ljudi, ki se trudijo najti sami sebe in svojo svobodo, ob tem pa sproščajo pritisk, ki ga iskanje svobode ustvarja. Fotograf, ki službeno sicer redno fotografira dogajanje v klubih, je fotografije posnel izven svojih službenih obveznosti, kot bolj neposreden pogled v ozadje nočnega življenja. Izpostavlja neobremenjenost, skupnost in varnost, ki jo ponuja okolje somišljenikov. S projektom ne želi le predstaviti mladine Srbije, temveč tudi problematizirati številne tabuje svoje države, ki se jim lahko mladi včasih izognejo le ponoči, v redkih prostorih alternativne scene.

Toni Soprano Meneglejte je fotografije t. i. Čeških partyjev v mariborskem lokalu Tildo’s posnela leta 1996. Domnevno so se Češki partiji pričeli leta 1993 ali 1994 v lokalu Tildo’s na Slomškovem trgu in bili kasneje organizirani na več lokacijah. Na zabavo si se moral obleči “češko”, torej karseda neumno in nesložno. Leta 2024 so Češki partiji doživeli renesanso in se zopet začeli pojavljati v Mariboru, zaenkrat pa se nanje še ni odzvala češka ambasada, ki jih je v preteklosti poskušala preprečiti. Toni Soprano Meneglejte spontane fotografije predstavlja v obliki videa in nudi vpogled v začetke visoko specifičnih konceptualnih zabav, ki omogočajo odstop od želje po privlačnosti in impresioniranju neznancev in spodbujajo k samoironiji, neresnosti, uživanju v grdem in k vživljanju v parodijo samega sebe.

Jože Suhadolnik, po lastnih besedah stari panker, je v osemdesetih dokumentiral slovensko punk sceno. Njegov projekt Balkan Punk je zaznamovan s črno belimi analognimi fotografijami, predstavlja pankerski duh fanzinov, koncertov v klubu FV 112/15, menzi v študentskem naselju, dvorani Doma svobode, disku Študent, Križankah,…obuja spomine na vrh ustvarjanja Pankrtov, Lublanskih psov, Otrok socializma in se izkazuje kot umetnik, ki je bil v ustvarjanje punka prav toliko vpleten kot njegovi kolegi glasbeniki, saj je med fotografiranjem z njimi soobstajal pred, na in po koncertih. Njegove fotografije pripovedujejo o nekonformizmu, anarhiji, želji po svobodi in družbenih premikih. Ob njih lahko skoraj slišimo distorzijo, krike, povezanost, vonjamo sprej za grafite in lase, ter razumemo, da je Jože Suhadolnik z dokumentiranjem punk sceno oblikoval prav toliko kot izvajalci na odrih.

Goran Turnšek je serijo Lockdown Life ustvaril med pandemijo, ko so običajno nočno življenje zamenjale ilegalne hišne zabave. Življenje v karanteni, med splošnim zaprtjem ter policijskimi urami, je spominjalo na zapor, saj so bila naša življenja popolnoma odvisna od navodil države. Turnšek je omejitve doživljal tudi kot metaforo skrivanja spolne usmerjenosti oz. kot širšo konotativno opresijo vedno prisotnih človeških želja po dotiku, seksu, zabavi, medčloveškem stiku. Kar so geji doživljali med epidemijo HIV-a, se je med pandemijo covida zgodilo vsem, saj smo bili prisiljeni v izogibanje in skrivanje. Turnšek je fotografiral svetlobo (light painting), fotografirani so postali svetloba – simbol upanja, da ostali zdravi, da nebi umrli in bili spet hitro svobodni. Fotografije prikazujejo skrivni upor proti prepovedi izkazovanja naklonjenosti, prepovedi stika in v končni fazi proti prepovedi javnega izražanja identitete. Strah pred stikom je v fotografijah ostro zanikan. Fotografije prikazujejo bližino, kreativnost, gibanje ter pomembne označevalce gej skupnosti: ples in »outiranje«.

Avtorji_ce, vključene_i v spremljevalni del razstave: Ema Širec, Gregor Salobir, Nina Dragičević

(naslov razstave je izposojen iz skladbe Confetti izvajalke Charlotte Cardin)

Kuratorica: Sara Nuša Golob Grabner

Soorganizatorka: Tina Gerlec

–

Razstava je nastala ob podpori Ministrstva za kulturo.

Produkcija: Ustanova Fundacija Sonda + iLabGT22 v sodelovanju s Festivalom Lent

Sponzorji: Kulturni center Maribor, Kino Šiška, Cerdonis – časopisno založniška družba, Hiša vina Doppler, Optika Kuhar, MKC Maribor

–

Avtor naslovne fotografije: Teodor Kopicl

Oblikovanje: Toni Soprano Meneglejte

Prevod: Sara Nuša Golob Grabner