„A tebi je to v redu?“
„Promo tekst?“
„Ja …“
„Ne.“
„Dobro, greva korak za korakom.“
„OK, dajva zbrisat’, kar imava, in začniva še enkrat.“

Heroja sta se ponovno znašla pred bitko svojega življenja. Združila sta moči in medsebojno borbo odložila na stran. Ne borita se več za publiko. Ali proti njej. Borita se skupaj s publiko: za vsebino, za smisel in za čas.

„Meni se zdi to dovolj.“
„Valjda, to je promo tekst.“
„Tako. Samo pritegnit’ te mora, da si rečeš: To pa moram it’ pogledat.“

Ko si enkrat na odru, se ga ne rešiš. Ne moreš se mu izogniti. Spustili smo se v igro, katere pravila so tako enostavna, absolutna in neizprosna, da se ne moreš skriti in ne moreš skrivati. Ali imamo kaj za povedati ali pa „glumimo“.

„Zdaj pa morava pazit’, da ne bova preveč izdala.“
„Ja, ne sme bit’ to ta napovednik, ki ti vse pove.“
„V smislu, da govoriva o smrti in dvomu pa minevanju?“
„Ja, to mora ostat’ za predstavo.“
„Čeprav nekaj še vseeno rabiva.“

Od te točke naprej gre samo za to, ali se nam bo izplačalo. Čas, ki ga bomo preživeli skupaj, je namreč omejen. Vsem nam se izteka. Še bolj iskreni moramo biti. Še bolj moramo premisliti. Še bolj drzno moramo poskusiti.

„Kaj pa vem. Ko ga preberem, je tak splošen.“
„Ja, se strinjam. To so floskule.“
„Dobro, tega zbriševa.“
„Ja, za promo tekst je dovolj. Za več bo pa gledališki list.“

Gledališče je prostor, v katerem si moraš vsebino izboriti, v katerem si moraš pozicijo izrekanja zaslužiti. Če zmanjka vsebine, zmanjka herojev. Ni prostora za dvom. Vsi se zavedamo, kje smo, vloge so razdeljene, konsenz je sklenjen. Mi smo na tej strani, vi na oni. Naj se igra začne.

Business as usual.

„Naslov ti štima?“
„Predstave?“
„Ja.“
„Zdaj potrebujemo samo še publiko.“