otvoritev / 22. 11. ob 19:00

(avla + knjižnica + blackbox + hodniki)

Umetniki_ce:  Format C, Hrvoje Hiršl, Petra Mrša, Toni Soprano Meneglejte, Andrej Škufca, Igor
Štromajer, Ivana Tkalčić

Kuratorka:  Irena Borić

Od silicija do mikročipa in naprej

Razstava se osredotoča na materialnost digitalnega in prevprašuje občutek neotipljivosti, ki se nahaja nekje v hitrosti nalaganja spletne strani, zanesljivosti slike, shranjene v oblaku, ali v začasnem občutku intimnosti klepeta, ki poteka prek korporacijskih strežnikov. Zaslon, ki je pred nami, ponuja potopitvene svetove, kjer se prepletajo barve, hitrosti, procesorske moči in procesi shranjevanja, hkrati pa zakriva, da svoj obstoj in delovanje dolguje kovinam in mineralom. Virtualno se zlahka zdi nematerialno, saj gre za navidezni prostor onkraj tipkovnice, čeprav gre za mehanizem, ki temelji na fizičnih premisah in ima konkretne posledice za okolje in družbo. Odvisnost medijske tehnologije od različnih geoloških materialov, geofizikalnih sil ter ogromnih globalnih omrežij energetskih in dobavnih verig ni očitna. Ozadje proizvodnje in delovanja digitalnih tehnologij, ki podpira kompleksen ekonomski, socialni in politični sistem, uspešno zakriva vse manjša in prenosna digitalna oprema. Ampak, kot v knjigi Digital Rubbish. A natural history of electronics poudarja profesorica in raziskovalka Jennifer Gabrys, »se od silicija do mikročipa in od mikročipa do podzemne kontaminacije pojavi zapleten niz mutacij, ki omogočijo razvoj elektronskih tehnologij.« Kot vemo, so iz silicija narejeni mikročipi pravzaprav strojna oprema, ki omogoča prenos informacij v obliki električnih signalov oziroma signalov on-off (vklop/izklop). Prenos informacij v bite ali binarne enote, kjer gre za električne impulze, temelji ravno na tem omenjenem kompozitu silicija, kemikalij, kovin, plastike in energije. Jasno je torej, da je za vzpostavitev virtualnega potrebnih ogromno (naravnih) materialov in sredstev. Hkrati pa narativ o virtualnosti digitalnega pogojuje in na njega vpliva spletna izmenjava in kroženje kapitala. Končni uporabniki pogosto ne razumejo, da digitalni odpadki niso samo strojna oprema in računalniški monitorji, temveč imajo tudi okoljske, socialne, politične in ekonomske posledice. Prav zato, ker obseg teh posledic ni očiten, razstava raziskuje različne poetike in politike digitalnih tehnologij z naše strani zaslona.

Ivano Tkalčić v delu Paradise Now_ (2018) zanima fenomen hiperrealnosti, ki označuje nov splet okoliščin, v katerem izgine vsaka napetost med resničnostjo in iluzijo, med resničnostjo, kakršna je in kakršna bi lahko bila. Čas in prostor, ki ju je računalnik močno »stisnil«, sta postala zamenljiva. Čas je »stisnjen« tako, da ko je vse zreducirano na »bite« informacij, postane takoj dostopno. Prostor je stisnjen tako, da ko je vse zreducirano na »bite« informacij, se te prenesejo od A do B s svetlobno hitrostjo. Umetnico predvsem zanima fenomen tega občutka »tukaj in zdaj«, ki ga zaznavamo skozi komunikacijsko sfero digitalnih informacij. Ves svet se zdi le en WIFI stran. Pri tem se umetnica sprašuje, kako se je pogled na realnost spremenil zaradi tehnologije, medijev in zaslonov. Smo v virtualni resničnosti našli težko pričakovano utopijo ali virtualna resničnost zgolj krepi histerijo in shizofrenijo družbe ter zmanjšuje naš fokus in zavest?

Umetnica Toni Soprano Meneglejte v delu eNTRANCE SET UP (2023) raziskuje podobo realnosti, ki nastaja na našem zaslonu in zunaj njega. Zanima jo razpoka v sistemu pričakovane vizualne reprezentacije, pri čemer prostor galerije prepleta z obeti digitalnega. Scenografija postavitve vsebuje dekorativno tapeto, ki hkrati prežema galerijsko steno in zaslon. Okvir zaslona deluje kot okvir podobe, ki ne obljublja nič kaj več od svojega materialnega okolja. Le povabilo na vhod v digitalno sfero nakaže razliko. Vizualne ponovitve ornamentov postavljajo enačaj med digitalno in materialno realnostjo. Zraven ekrana je razstavljena video obrazložitev dela, v katerem umetnica o svojem delu »spregovori« z izklopljenim zvokom, kar dodatno poudari, da je v prehodu med digitalno in materialno sfero nekaj tudi izgubljeno.

Prehod med materialnim in digitalnim nekoliko drugače raziskuje Hrvoje Hiršl v delu clickmassage.click (2016), v katerem se osredotoča na nevidno delo. clickmassage.click deluje na dveh ravneh: v obliki spletnih oglasov na različnih mestih na omrežju ter na vibrirajočih vzmetnicah v razstavnem prostoru. Obiskovalci razstave bodo lahko med ležanjem na vibrirajočih vzmetnicah fizično občutili »klik« na oglas. Oseba, ki »klikne« na oglas, ne ve, da se njeno »delo« uporablja v sekundarne namene, v tem primeru za masažo obiskovalcev galerije. Delo ponazarja odtujenost in izmuzljivo povezanost med dejanji na spletu in materialnim vsakdanom.  

V delu Kvantna zarja ali Preseganje politične tesnobe, (ne)podatkolovke (2023), Igor Štromajer z umestitvijo dvajsetih mišolovk v netipični razstavni prostor GT22 vzpostavlja humoren dialog. Vsepovsod mišolovke, le da niso namenjene mišim. Tako kot miniaturni strežniki, ki so v svojih kletkah, so tudi mišolovke miniaturni terariji z bio- in elektromaterialom (čipi, kabli, računalniški deli), umetnik pa prevprašuje našo pozicijo v odnosu do zadreg novih tehnologij. Izraz »kvantna zarja« se nanaša na niz vaj kibernetske varnosti, ki finančnim institucijam in celotnemu sektorju omogočajo, da vadijo in izboljšujejo usklajevanje s ključnimi industrijskimi in vladnimi partnerji za vzdrževanje delovanja finančnega trga v primeru sistemskega kibernetskega napada. Po drugi strani pa izraz »nepodatek« ne pomeni, da podatka ni, ampak je fizikalni izraz in se v kvantni fiziki uporablja za drugo stanje podatka, saj ima vsak podatek svoje nasprotje, to je nepodatek.

Temna stran tehnologije je tudi v ospredju dela brez naslova (del instalacije Ksenomorfni objekti), (2017) Andreja Škufce, katerega raziskava poteka skozi obliko, abstraktno in neznano. Oblike, ki v bistvu ne moremo dojeti, učinkujejo podobno kot temna snov – obenem privlačijo in uničujejo. Lahko jih čutimo, a njihov pomen nam ostaja odtujen. Kot pravi umetnik: »Oblika je tehnologija. Njeni evolucijski cikli so bistveno hitrejši od človeških. Spremembe niso permutacijske, procesi se osamosvojijo, postajajo hitrejši in exitajo user friendly. Ne tratijo več resursov na user interfejsih. Delujejo na polno, v acefalnih stičnih spojih gradijo mikrosisteme, updateajo prejšnje verzije in se širijo. Ukinjajo fiksacije in binarne pole, spekulacije o nalogah oblik. V derivatnem času post so nova igra osmokapitala.«

Poseg v načine drugačega razumevanja tehno infrastrukture predstavlja delo Pivilion/EXEno1: TOGETHERTOGETHER (2022) Formata C (Dina in Vedran Gligo). Gre za sodelovalno, omrežno in modularno kiparsko instalacijo strežniških skulptur, ki so simbiotično povezane s programskim umetniškim projektom Pivilion. Strežniške skulpture, omrežene v instalaciji, služijo hipermedijskim galerijam, do katerih je mogoče dostopati prek lokalnega »pivilion« WiFi omrežja. Pivilion, umetniški haktivistični in kolaborativni kontinuirani projekt radikalne decentralizacije sodobne internetne umetnosti, uporablja tehnologijo drugače in tako predstavlja možno alternativo obstoječi pasivni uporabi sodobnih tehnologij. Materialna osnova projekta je mikroračunalnik (Raspberry Pi), ki z namestitvijo avtorske programske opreme Pivilion prevzame vlogo strežnika in omogoča necenzurirano postrežbo umetniške spletne strani z multimedijskimi vsebinami, vse brez zakupa komercialnega strežnika. Pivilion prevprašuje različne načine in etične koncepte digitalne umetnosti in njihove distribucije, licenciranje in lastništvo digitalne umetnosti, prekarnost in produkcijo, digitalne arhive, zasebnost in anonimnost na internetu ter različice in nove kanone digitalne umetnosti.

O telesni izkušnji digitalnega v eksperimentalnem filmu Lahko jo rešim / I can save her (2022) govori tudi Petra Mrša, »ki prevprašuje vpliv spektakularnih akcij in emocionalnih senzacij interaktivnega digitalnega okolja na telo in senzorni aparat igralcev video igric«. Skozi prepletanje digitalne in fizične izkušnje umetnica preizprašuje materialnost digitalnega obstoja. V filmu opazujemo gibe posameznikov, nekdanjih odvisnikov od video iger, ki se skozi somatske delavnice vračajo k lastnemu telesu. Njihovo gibanje v praznem prostoru je nadgrajeno s tridimenzionalno krajino, animirano linijsko risbo ter glasom, ki govori v prvi osebi. Fizični gibi posameznikov izhajajo iz dejanskih delavnic somatske prakse, ki jo je vodila koreografinja Zrinka Mihanović Šimičić, narativna podlaga filma pa je nastala na delavnici na temo narativa v video igrah, ki jo je vodila dramaturginja Jasna Žmak. Zato film Petre Mrše deluje kot očarljiva in zelo estetska reprezentacija celotnega pedagoškega procesa v ozadju. Prav s tem še dodatno poudarja, da ima tisto, kar vidimo na zaslonu, svojo materialno osnovo.    (Irena Borić)