(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme GT22)

 

8. 4. 2026

22:37

Zakaj je tako težko postaviti prvo vprašanje?

10. 4. 2026

00:23

Verjetno zato, ker je samo enkrat lahko prvo. Vsa druga imajo druge številke. Samo enkrat je nekaj prvič. Ampak bolj kot prvo, se mi zdi težko ‘pravo’ vprašanje. Kako veš, kaj je pravo vprašanje? Ga začutiš? Ga sestaviš? Morda ga pa slišiš? Vprašanje je že pol odgovora. 

10. 4. 2026

23:09

Absolut kot besed, kot termin je… Se mi zdi… A vseeno… No. Absolutno, da ga začutiš, slišiš, sestaviš. Spišeš, da začneš. Prvega. A, če nadaljujem pri “pravem”, zdi se mi, da pravzaprav ni ne pravega vprašanja in ne dobrega odgovora. In ne dobrega vprašanja in pravega odgovora. Je proces dialoga, odnos, ki pripelje do enega in od drugih, od odgovorov in do vprašanj. V odnos. In točka je torej tukaj in tam. Linija v kvantnosti. Ne daljica, ampak neomejena premica relacije, odnosa. Brez opazovalca, brez opazovanja, brez zamrznitve, ki vse prehitro zadiši na omejenega kolonialista.   

11. 4. 2026

08:34

Ampak a ni vprašanje opazovanje samo po sebi? V tej svoji strukturi? Kako pa diši omejeni kolonialist?

12. 4. 2026

07:39

Da, odlično izhodišče, opazovanje v bistvu. Da stvar opaziš, da stvar opazuješ. V svoji narativni strukturi. Tako kot si, kakršenkoli že. A recimo mu sistem (točke, linije, odnosa, plasti, kompleksnosti ali enostavnosti), lahko ga opazuješ – samoopazuješ. Lahko pa si on, ga živiš, je, je zavedanje, tukaj, zdaj, prostor čas, brez opazovanja, brez analize, brez znanosti, brez umetnosti, brez družbe. Je, je kvanten, je na mikro biološki ravni. V samem bistvu, v srčiki, vedno. Brez kako in le kaj. 

13. 4. 2026

9:30

Antropološki pogled na vprašanje: Kaj pa, če bi vprašanje razumela v smislu ”zakaj” namesto ”kako”? In ne toliko kot ”kaj” v smislu snovne enote, temveč bolj kot preizpraševanje samega delovanja tistega, kar je. Če izhajam iz tega, kar razumem kot antropologijo, in iz tega, kaj je v vprašanju antropološkega: antropologija opaža ”kako” in išče ”zakaj” temu opaženemu ”kako-ju”. In to, kar zapakira v ”zakaj”, razume kot del enote +,–.

13. 4. 2026

21:37

KAJ -> KAKO -> ZAKAJ

—

13. 4. 2026

9: 06

Pišem iz drugega računalnika in ker si ne znam naštimati istega barvnega tona, bo za enkrat ko pišem iz stacionarca vse skupaj roza :D. Dodajam drive link, če najdem kakšne članke (ali knjige), ki so mi zanimivi ali pa me spomnijo nate, ti jih bom tja naložila. To je stvar, ki jo počnem »in general« tudi z drugimi ljudmi, tako da dobiš še ti pdf-je (absolutno pa jih ne rabiš brati ali uporabiti). 

16. 4. 2026

17:10

Hvala za misel, za pozornost, za deljenje tekstov in literature ter za vzpostavljen oblak, drive, google arhiv. Na hitro preletel. Se veselim skočiti v bazen te literature oziroma kaj se ti zdi nujno prebrat?

16. 4. 2026

23:11

Nič ni nujno. So samo predlogi. Kar ti paše.  Mi je pa iz enega članka tole top tier izjava: »Life is full of opportunity costs. Every hour you spend reading one article/book is an hour you don’t spend reading another – not to mention performing/writing your own research, spending time with loved ones, etc.«

—

9. 4. 2026

12:20

Razlika med tabo in generacijo tvojih staršev v eni besedi? V eni besedni zvezi? V eni povedi?

10. 4. 2026

00:27

‘lol’, ‘boljši prijatelji’, ‘to, da si upam delati stvari po svoje, tudi če je cel svet proti meni.’

10. 4. 2026

23:09

In svet, vsakdan, tvoj poskus razumevanja razlike med tabo in tvojimi starimi starši? V eni, dveh besedah, v eni povedi?

11. 4. 2026

08:36

‘nepredvidljiv’, ‘preveč povezan’, ‘svet je danes zelo samoten kraj.’ –  svet

‘kaotičen’, ‘totalno nestabilen’, ‘zelo je hitro minljiv.’ –  vsakdan

Kaj ti pomeni odnos s prijatelji? (z eno besedo, dvema, v povedi?)

12. 4. 2026

07:32

Pristan. Na odprtem morju. Razburkano, z boka, s premca, s krme in polnih jader ali popolna bonanca.

—  

12. 4. 2026

00:28

Včeraj (ker danes je že vsaj 30minut v novem dnevu), sem kolegici omenila, da ko komuniciramo kot znanstveniki, nas bolj kot vsebina, ki jo sporočamo, mora zanimati publika, ki jo bo sprejela (in seveda metoda-način, kako jo bomo podali.!). Vsebina brez dovzetne publike nima smisla (ker mora biti sprejeta). Publika brez te vsebine pa ima smisel. Seveda sem govorila o momentu prenosa znanja – ugotovljenega nekam naprej. Kakšen se ti je zdel prenos vsebine na ‘znanstveno-strokovnem posvetu?’ – Če se prav spomnim, si med predstavitvijo reflektiral, da je to bila tvoja prva znanstvena konferenca? Vsaka stvar je samo enkrat prvič (ponavljam zgoraj napisano), kako si si predstavljal – če sploh – udeležence, pred konferenco, med konferenco in potem? Si imel kakšna pričakovanja? Te je kaj razočaralo? Te je kaj posebej navdušilo? Bi si česa želel več? Kaj bi spremenil?

10. 4. 2026

23:32

Pomislim na tisti trikotnik – avtor, delo, publika – o katerem je govoril umetnik. O tem kako je – spet to »odnos« v bistvu – in kako je ta relacija med oglišči tega trikotnika samo bistvo. Morda je odnos površina omenjenega trikotnika in ne zgolj oglišče ali le ena izmed stranic. In ali ter oziroma skozi čas se spreminja tako avtor, kot tudi publika, a samo delo, torej vsebina na nek način – kot zaključeno delo – ostaja ista. A seveda se, zaradi spremembe njiju (avtorja in publike) in teka časa in prostora tudi sama vsebina spreminja. Je videna, je spoznana – ponovno spoznana – oziroma razumljena popolnoma drugače.  A razmislek o pravem, o znanosti, o komunikaciji in o vsebini, formi ter strukturi me pelje v same temelje. Temelje vsega. In zdaj se sprašujem kako od tukaj, od nekih temeljev torej, v željo po »realni« analizi in refleksiji “prvega znanstvenega simpozija”?

11. 4. 2026

08:41

Kakšna točno vprašanja pa si postavljaš? Si že vprašal Rajka za nasvet? Jaz, ko ne vem kako naprej, se obrnem na Rajka. Mentor kot metoda haha :D. Drugače pa, avtoetnografija. To kar si počel med konferenco, prestavi na papir, torej misli ideje. Potem pa to preberi – večkrat. In to naj bi bila realna analiza :D, vsaj tako so mene naučili. Ampak »realno«, kaj pa je realno? A ni to tisto, kar je ful subjektivno. V enem pogovoru z Rajkom sva imela kot osrednjo temo subjektivno in objektivno. Objektivno je po Rajku »tisto, kar je naše ekstremno subjektivno.« Mogoče izhajaj iz tega, potem pa išči vzroke in povezave s tem kar si razmišljal. 

12. 4. 2026

07:25

Vzamem si čas in dogovorjeno, draga Živa. Sestavim in tule kmalu dodam analizo simpozija.

23. 4. 2026

9: 18

Dodajam še eno napravo, tokrat telefon, torej spet nova barva. Daljši odgovor spodaj.

29. 4. 2026

Mavrica je. Mavrica bo. Mavrica vedno. “Naravno je to, ” pravi genij Cameron.

12. 4. 2026

11:24

Tekst pred simpozijem oziroma kot skica mojega kot-da znanstvenega nastopa 

oziroma 

»Simpozij Eika – prvič« če bi poskušal nasloviti. 

In kot prva samostojna razstava v pomembni galeriji, razmišljam. Kot prvi daljši intervju v nacionalnem, strokovnem, vidnem mediju. Kot izdaja prve avtorske knjige. Monografija in izdaja. Izdaja sebe, samege sabe, svojih misli, idej, njim. 

Alineje:

–          inter-view 

–          raz-stava

–          iz-daja

In performativ pred publiko, pred točno določeno publiko, pred strokovno – znanstveno publiko.

Ključne besede: – performans – predavanje – inter/multi medijski – ustvarjalnost – umetnost – znanost – strokovnost – disciplina – transdiscipinarnost proti interdisciplinarnosti 

22. 4. 2026

22:32

Morda je danes prepozno. Ter simpozij je že predaleč nazaj. In od takrat do danes sem zaznal mnoge nove stvari, slišal nekatera nova mnenja, poslušal drugačne poglede in bil priča razno raznim govoricam. Le o znanju in neznanju ne veliko, ne dosti ali pa skoraj nič. Podobno kot tista dva dni na simpoziju. 

* in na tem mestu tukaj, Živa, sledijo vrstice o simpoziju**, skupaj z zapiski iz simpozija, torej s ključnimi besedami, ki sem jih zapisoval in so me inspirirale.

A danes se mi pojavlja tole: oziroma če je ta mozaik medčloveških odnosov o katerem sva danes, na najinem prvem dogovorjenem srečanju v živo, govorila, refleksija naše discipline in razvijalcev le-te ali: nismo – žalostno – prav dobro ogledalo slovenske družbe? Vseh lokalno-provincialnih patologij in zavisti, ljubosumja, frustracij te doline šentflorjanske? Ali ni oziroma je morda krog Zavetiške pravzaprav zavetišče vseh zaprtosti, zategnjenosti in zagrenjenosti slovenskega naroda in slovenske mešanice vseh soživečih tukaj? Ali nismo prav mi – usposobljeni zapisovalci_ke naše kulture in načine življenja in interpreti naše vsakdanjosti – pravzaprav poosebljena neumnost in neukost predmeta naših lokalnih opazovanj? Zavetišče – zavetrje – za veto – zavestno – zavedno – za vedno – za vest kot novica – za…      

** vrstice o simpoziju: »Kaj sem čutil – pred dejanjem predstavitve, občutil – v dejanju predstavitve, kako zdaj gledam nazaj – po samem dejanju?«

29. 4. 2026

12:12

Sesut »pred dejanjem«, pred nastopom, v bistvu posran pred znanstvenim performansom javne predstavitve. Nesamozavesten, brišem-brisal sam tekst, zmeden pred začetkom, trema v vsaki molekuli telesa. Prvič pred takšno publiko. Prvič pred strokovno, znanstveno publiko. Pred doktorji kot sesut doktorski študent naše discipline. In že dolgo ne tako pod adrenalinom. Kot da je prvič. In da, je prvič.

In »v dejanju«? Od začetka predstavitve v izvedbi kar precej samozavesten, samozavesten v svoji izgubljenosti in drugačnosti forme in tudi vsebine ter gledano nazaj: zanimiva kontrola odrskega časa, nadzor lastnih gibov in ozaveščanje pogledov publike iz njihove in opazovanja publike iz moje strani. Opazovanje lastnega telesa, postavitve, občutka ob branju teksta, ob izjavah, ob nastopu. V bistvu zadovoljen in presenečen nad sabo v trepetajočih trenutkih »pred« in nadzora in samozavesti ter trenutku kontrole »v« trenutku samega predavanja.

In post dejanje? V bistvu dva, trije komplimenti res zanimivih – pravih ljudi; še vedno neki kod-da zavistni pogledi izpod čela naphane nadvlade; dva, trije zanimivi dialogi z mentorjem, profesorji in uredniki; v bistvu uspeh, zadovoljstvo kljub dejstvu, da sem izbrisal in ne povedal še nekaterih žgečkljivih detajlov; oziroma celo na pogovoru sem dobil besedo, odgovoril na vprašanje in izgovoril tekst, ki je spet bil povod za pogovore po predstavitvah. Skratka post performans mi ponudil samozavest, da sem v nadaljevanju simpozija interveniral tudi z vprašanji, mnenji, idejami.   

In post zapis? Kot že glasno, na samem simpoziju in ob mojih zahvalah. Vse skupaj mi je pomenilo terminološko-strokovno inspiracijo; bil je teren opazovanja domače stroke, ljudi iz discipline in nekaterih vodilnih glav institucij naše zgodbe oziroma spoznavanje energij učiteljskega zbora fakultete za etnologijo in kulturno antropologijo ter prvi dotik pozicij moči znotraj naše znanosti, se pravi medosebnih mikro odnosov znotraj etnološke platforme, zaznavanje strupeno zamaskiranih pogledov slovenske antropologije in beleženje medvrstičnih opisov in kritik, branje mreže notranjih odnosov ter prihajati na sled prvim kislim čenčam in plastem patologije slovenske skupnosti etnologov in kulturnih antropologov.   

—

10. 4. 2026

01:0

Včeraj sem v ‘Dnevnik doktorske študentke’ dodala prve spremembe. Zdaj uvajam tedensko serijo ‘Metodološki četrtki’ .Kolega mi je napisal, kje najdem čas. Vem, da je to njegovo, ker si ga sam zato ne bi vzel, ampak me nervira! Mogoče ga pa skrbi, pa ne zna drugače ubesediti. Tipično, spet sklepam, zakaj ga samo ne vprašam? Se bojim resnice? Se bojim, da bo to odražalo mene? A ni tko, da smo mi tisti, ki določamo, čemu damo čas, in potem se čudimo, kako nekdo drug svoj čas da drugam, nekam kar se nam ne zdi vredno – poudarek na nam. Realno mi je ful dobro ko snemam. Kako sestavit scenarij, kako posneti video, kako postaviti telefon (ker kamere pač nimam), kje držati mikrofonček (te sem si kupila, boya kjut zadevce), svetloba (tudi to mi je frend reku, da mora biti clean, what ever this means). Imagine, vsak dan od 1. oktobra 2026, ko sem postala doktorska študentka posnamem  vsaj en videovlog. In najbolj smešno je to, da si nočem poiskati ustaljene forme, bojim se, da bi se pol zgubila. Da bi zgubila sebe in svoj namen. Sam ali sploh lahko izgubim namen, če namen določam sama? Če imam na eni strani kolega, ki mi piše, kje najdem čas, imam na drugi strani kolegico, ki mi svetuje, naj posnamem videe v naprej. Kako naj posnamem svoje življenje in misli v naprej? Koliko pa naj jih posnamem v prihodnost? Kako naj vem, kaj se bo zgodilo jutri? Do konca doktorata je to moja zaveza, vsak dan en dnevnik. Karkoli je zraven pa je bonus. Kolikor se izogibam forme (ali se reče strukture?) z njo zelo rada eksperimentiram. Solopodkast bo kmalu zalaufal, eseje občasno pišem, videe pa objavljam po družabnih mrežah. Ironično, svet odhaja iz družbenih omrežji, jaz pa silim gor. Realno. 

10. 4. 2026

23:32

Formo ali strukturo sem premaknil, kot temo, gor. Pri temu kaj, kako, kaj kdo, kaj kdo komu, in čemu, zakaj sploh drug drugemu bi, če mene vprašaš, sledil umetniškemu razmišljanju in umetniški intuiciji, ki sili, vleče, ustvarja ustvarjalno ustvarjalnost. Če bi znala pisat bi pisala, a ker ne znam, fotografiram oziroma nimam zgodb, le občutke. Te delim, kot pravijo umetniki_ce. In preskok: lahko elaboriraš “svet odhaja iz družbenih omrežij”?

12. 4. 2026

07:23

“Svet odhaja iz družbenih omrežij”?

12. 4. 2026

20:50

Na kratko, govori se, da se dogaja premik iz digitalnega nazaj v analogno, kdaj in kako bo to ujelo Slovenijo ne vem. Prenasičenost omrežji z vsem digitalnim. Več odgovorim jutri, si moram vzeti čas in fokus.

13. 4. 2026

21:24

Mi poveš več o umetniškem razmišljanju? A postaneš umetnik ali ustvariš umetnost? Delaš oboje hkrati? In o svetu, ki odhaja iz družbenih omrežji: nek večji boom z instagram/tiktok/fbjem je bil v preteklih letih, trenutno pa se dogaja, da se ljudje umikajo iz družbenih omrežji in iščejo bolj analogne načine življenja.

16. 4. 2026

In spodaj boš brala, da citiram samega sebe in tudi tukaj bi se oziroma odgovorim kmalu kako razumem umetniško razmišljanje in ali postaneš, si, ustvariš, delaš ali oboje hkrati kakorkoli že poskušam razumeti tale “oboje”. 22:11. Pobira me spanec.

Verjetno, oziroma možno pa je, da je vse skupaj, tudi občutek, ker se zadnje čase v krajini digitalnih omrežji gibam več, kot sem to počela pred 1. oktobrom. Morda ravno zato, ker sama objavljam toliko več, opazim, koliko manj o sebi povedo in objavijo drugi. Danes je recimo že 195 dan dnevnika doktorske študentke, torej sem objavila že minimalno 195 dnevnikov (nekatere dneve objavim celo kakšen video več, odvisno od teme ali inspiracije). Morda se pa svet umika, odkar so izvolil Trumpa, in so se določena pravila spremenila, ali pa zato, ker je svet vse bolj pod vplivom oglaševanja in fejk prezentacije življenja. 

—

10.04.2026

01:15

Poleg videa o metodi, pa sem včeraj objavila tudi dnevnik. Sprobala sem formo iz TikToka. Moja hipoteza je kontradiktorna. Na eni strani resnično upam in verjamem, da so moji sledilci drugačni, ker nimam fast contenta in, da so zahtevni do vsebine, ki jo proizvajam, Na drugi strani pa mislim, da bo hitra forma, ki je značilna za t.i. ‘trash vsebine’ (čeprav sem jo jaz skušala spakirat po svoje) dejansko uspešna, in se bo izkazal, da publika ni taka kot sklepam(pričakuje bolj kvalitetno podano vsebino), ampak je taka kot sklepam (se zadovolji s t.i. hitro predajo vsebine). Ne glede na moja pričakovanja, pa so oni tisti, ki s svojo pozornostjo, ki mi jo dajejo neverbalno komunicirajo in vrednotijo, to kar pač produciram. Ta ‘hitri video’ je video o refleksiji in zakaj je meni uporabna metoda. 

10. 4. 2026

01:37

…

13. 4. 2026

10:26

Grem na mentorsko kavo z Rajkom. Veš kaj me iskreno zanima, če ni seveda preveč intimno, zakaj si se odločil za doktorski študij, kdaj si se odločil za to pot in katerega leta si začel z vsem tem? Kako ti je biti del tega? Ko se vrnem ti napišem svoj vidik, tudi kaj točno sama počnem raziskujem še širše od tistega, kar sem delila v mailu…

V kontekstu odgovora “zakaj doktorat” se bom citiral: “12. 4. 2026   07:25   Vzamem si čas – dodajam naslednji teden – in dogovorjeno, draga Živa. Sestavim in tule kmalu dodam analizo simpozija – se pravi odgovora zakaj vrnitev na oddelek in doktorski korak -.  

–

Bi zapisal: intelektualna radovednost. Oštrenje in oblikovanje konceptualnega aparata. Antropološko – etnološkega orodja za etnografije, za laboratorijsko vizualno antropologijo. Za nadgradnjo umetniškega in znanstvenega razmišljanja, koncipiranja, dela.

In iskrica? Po propadu doktorske dispozicije na izginulem koprskem oddelku za Filozofijo in teorijo vizualne kulture, seveda, srečanja Rajka in njegovo vprašanje: zakaj ne prideš doktorirat k nam na oddelek? In jaz sam sebi: Domov? Na Zavetiško? V zavetišče spomina na Boruta in kot začetek nadaljevanja začetega po maturi? 

Tako. 2. 5. 2026 ob 9:45    

—

13. 4. 2026

23:19

Ob ponedeljkih imam z Rajkom po navadi doktorski seminar oziroma mentorsko kavo, kot sama rada temu rečem. Govoriva o različnih stvareh, ki bi meni potencialno pomagale na poti do doktorata. Od simopozija k smo ga imeli konec marca in prvi dan aprila itak ni bilo delovnega ponedeljka, tako da sva se ponovno sestala šele danes. In vedno je zanimivo, kaj vse na takih pogovorih pride na plano. Recimo, danes sem izpostavljala, da sem bila po posvetu, dejansko par dni v nekem ‘loop’ stanju, ker sem se na posvetu soočala z nekimi dejstvi, ki so vsaj zame tako neprijetna, kot je neprijeten občutek ko se urežeš s papirjem med prsti. Pač annoying, ko take stvari doživiš. In nujno, da greš naprej, ker pač moraš naprej. Vsaka zgodba, ima samo x prostora na neki strani, in potem če želiš videti nadaljevanje, moraš pač obrniti stran in prebrati nove besede, ki ti povedo IN KAJ POL. No, IN KAJ POL vedno pride, ampak zanimivo je to, da ne veš kje kako in kdaj 😀 ter seveda še druga vprašanja okoli tega. Veš, da je namenjeno k tebi, ampak v kakšni meri in kaj vse, to je pa neznanka, dokler se s tem ne srečaš ali pa soočiš????. Ta ‘in kaj pol’ se mi zdi, da je kar radovedni del vseh nas. ali pa pravljični, ker smo tako navajeni na nadaljevanke. Kdaj si bil nazadnje iskreno radoveden? Kdaj si bil nazadnje tako, o fak o tem moram izvedeti več? Danes sem na wikipediji brala o pingvinih. To je bil moj današnji trenutek o fak, o tem moram izvedeti več. No in zdaj vem, da je najmanjši pingvin velik do 30cm. To je glih velikost nekega malega psa. Zakaj sem se odločila za doktorat? Verjetno več razlogov, iskanje novega znanja, ugotavljanje in preizpraševanje poznanega, nek nov sistem razmišljanja, idk. V mojem primeru odločitev ne izhaja iz delovnih obveznosti ali izboljšanja delovnih pogojev (ker pač nisem nikjer zaposlena, oziroma trenutno delam -še zmeraj- mnoga različna študentska dela), prav tako pa ne zaradi ega. No vsaj upam, da ne. 

Če bi danes, zdaj 16. 4. 2026 ob 21:58 poskušal pourednikovat tale tvoj ponedeljkov zapis bi na prvo žogo, morda grobo, a direktno in iskreno zaključil, da bi morda o tem v živo, ob kavi ali čaju, celo pivu. A vseeno, iskrena radovednost oziroma intelektualna radovednost (intelektualnost berem kot reševanje problemov) je nekaj kar me vodi, kar iščem in kar hitro za pogrešam, če se ujamem v neke vzorce repetativne operativosti in množične proizvodnje znotraj industrije projektov ali program tako v polju umetnosti, kulture umetnosti in izobraževanja umetnosti kot tudi v raziskovanju in znanosti. A več, v živo, če sam sebe in še tebe uredim – beri “grobo” cenzuriram – če sem rahlo cinično-satiričen.   

Živa (10. 4. 2026, pred 8mimi urami, 14:59) pravi:  

“Hudo!  Bova tam komunicirala (sem odgovorila). Prvič slišim za ta app. Hud urejevalnik, imaš še kakšne takšne trike?  Živa”

In jaz odgovorim: “Da.  Morda res in predlagam: Dajva komunicirat tukaj. Seveda pa je možnih kanalov komunikacije kot trikov…  Kolikor hočeva, kolikor jih lahko uporabljava in morda korak naprej, globlje: kolikor jih ustvariva skupaj. In seveda, kolikor jih – kot trikov – deliva. Med sabo in morda tudi še s kom.  Se veselim, Miha (23:56 10. 4. 2026)

13. 4. 2026

13:36

Dogovorjeno! ‘V iskanju komunikacijske poti’.

—

11. 4. 2026

00:04

Zakaj se mi odpira vprašanje o urednikovanju teh dnevniških zapisov? O omejevanju odpiranja tem, tematik tukaj in zdaj? Zakaj vprašanje o neki dramaturški strukturi te forme in te vsebine? A je to znak moje omejenosti, nekega stila, omejene želje in uokvirjene potrebe? Ali je to nek signal v odnosu med nama ali pa le in zgolj začetek razmisleka kaj to delo, ta vsebina, ti zapisi so, je in komu sploh bo namenjena za potencialno spreminjanje v času in prostoru? Je to pravzaprav prvo vprašanje? Pravo vprašanje? Je to vprašanje sploh potrebno?  

11. 4. 2026

08:52

Ironično, sem preden sem prebrala tale zapis, začela razmišljat o temu, da bi potencialno rabila moderiranje. Ali je to res samo forma, ki smo jo navajeni? Ker nas vse sili v strukturo? Kdo bi moderiral koga in kako? Bi midva moderirala en drugega, ali bi nekdo tretji moderiral oba? Verjetno bi bilo bolje potem imeti tretjo osebo, ker če ne je eden ali drugi bolj omejen, vsaj po navadi je to tisti, ki mora moderirat. 

12. 4. 2026

07:16

Kot avtoetnografija v paru, če se referiram na enega izmed referatov, se avtomoderirava že ves čas. Vsaj tako se mi zdi. Razmišljal pa sem o urednikovanju ali samourednikovanju v paru, da morda ne siliva, ne odpirava, ne podajava preveč tem, preveč novih tem in se ne poskušava vrteti okoli vrele kaše predolgo. Forma je dnevniški dialog, bi zapisal. Struktura pa… Struktura posamezne povedi, struktura misli, struktura celotne naracije. Ta se mi zdi, da je vprašanje samourednika in samourednikovanja, ki je oziroma ki sva tista prva bralca z – vsaj jaz priznam da – z željo po neki privlačnosti, zanimivosti, razumljivosti, napetosti, drami, komediji, tragediji simbolov, znakov, metafor, misli, domišljije, ustvarjalnosti dveh pisočih in njunega eksperimenta nastajajoče vsebine in forme. 

12. 4. 2026

20:55

Družna etnografija v kombinaciji z govorno-pisno avtoetnografijo? Razmišljam, določiva lahko 3 pogovorne stebre? Recimo 3 tematska drevesa, potem pa vidiva, kam gredo veje in korenine? Napišem več jutri, morda pred in po sestanku z Rajkom. 

13. 4. 2026

Mogoče primerno da na temu mestu povem,  imam adhd in disleksijo, tako da če bom tematsko allovertheplace, je to my brain narrative, ki je kaotičen in vseprisoten (vse me zanima, zato zgodbe lezejo ena čez drugo a vse se povezuje). 

16. 4. 2026

Zdravniško diagnozo sem dobil postavljeno konec srednje šole, ko sem uporabil “ugovor vesti” in si želel civilnega služenja vojaške obveznosti. Na vprašanje psihologinje, ali bil šel v vojsko, sem odgovoril: ne. Na vprašanje ali bi služil civilno, sem odgovoril: da ne, če ni potrebno. Nato je po pošti prišel papir, da sem opravičen služenja vojaškega roka in tudi civilne obveznosti. In ja, diagnoza: čustveno-labilna anarhistična osebnost.

13. 4. 2026

Ti je avtoetnografija všeč kot metoda? Zakaj? Ena beseda, dve besedi in v povedi. 

16. 4. 2026

Jaz (1). Vzpostavljanje znanstvenika (2). (poved) V trenutni situaciji iskanja in vzpostavljanja svoje znanstvene pozicije – kot jaz, kot kdo sem in kako sem znotraj okvirja teorije in prakse naše znanstvene discipline in znotraj okvirja nacionalne stroke – iščem in najdem vzporednice z opravljenim procesom iskanja samega sebe kot umetnika in z oblikovanjem lastne umetniške prakse. Če sem senzor ali muha na steni oziroma muha v juhi, me seveda zanima kakšen – kako delujoč senzor (muha) sem, kje so moje omejitve, kaj so moje prednosti, kakšne so moje strojne (naravne) in programske (kulturne) nastavitve. In ali juha ali stena ali oboje.     

Ti povem svoje: aha; pot izraza; omogoča mi opisati to kar opazim. 

Ti jaz poskušam povedati svoje oziroma se precej strinjam s “potjo izraza” – izraz tako fizični – telesni jaz, kot tudi psihični, mentalni, celo duhovni jaz oziroma tudi kot ustvarjalni jaz oziroma ustvarjalna manifestacija mene z vsemi plastmi moje kompleksnosti. A z oziroma a avto-poetno-grafija mi omogoča in ne poskušam zgolj samo opisovati to kar opazujem, ampak mi omogoča in jo jemljem kot analizo in poskus razumevanja zakaj nekaj opazim, zakaj to nekaj tako opazim oziroma zakaj nekaj opišem kot opišem. Torej kako moja strojna oprema (telo – fizičnost – narava) in kako moja programska oprema (mental – izobrazba – znanje – ustvarjalnost – kultura) v vsej mreži in odnostnosti delujejo, opazujejo, zbirajo, analizijo, reflektirajo in koncipirajo.  

Hm, razmišljam, kaj pa če imava samo eno sled, in si pač v niansah odgovarjava samo na vprašanja znotraj istega sklopa pisanja. Torej če je to dnevniški diskurz, kjer razvijava in reflektirava vse kar je okoli naju in v nama, ali ne bi bilo lažje, da je potem vse v eni sledi, in čeprav mnogo misli in različnih tem, se pač samo omejiva tako, da so vse v eni sledi? Torej v eseju, ki ima začetek in konec. 

Nekako sem v ustvarjalnem procesu umetniškega razmišljanja in na podlagi mojega raziskovanja in soustvarjanju umetniških del z drugimi spoznal, da je faza metanja idej in različnih konceptov – možnosti na mizo lažja oziroma da je druga faza, faza reduciranja in izbiranja prave smeri ter čiščenja nametane mize z veliko odvečnosti malce težja. A možnosti so možnosti in ostajajo ter bodo možne možnosti. 

—

12. 4. 2026

07:53

Predlog, vprašanje za naju, za samourednike in somoderatorje ter avtoetnografe v paru: Ali piševa in reciva ji “prvo fazo” nadaljujeva do 22:37 15. 4. 2026 in si nato vzameva dan, dva, tri za samourednikovanje ter rezultat objaviva v seriji FokusFokus na gt22.si? Torej “prvih teden dni” kot naslov “Prvi teden dni”? 

Kaj meniš? 

In nato “prvi mesec” dni? Do seveda prvih “pol leta” in najinega “prvega leta”, ko poteče tale testna enoletna faza te aplikacije, tega odprto kodnega urednika tekstov. 

12. 4. 2026

20:53

Lahko, obožujem preizkušanje novih form/struktur/načinov komunikacije. Edino ne vem kako biti samourednica ali urednikovati in general. Te izkušnje v repertoarju še nimam. 

16. 4. 2026

21:27

urednikovánje -a s (ȃ)

glagolnik od urednikovati: dolgoletno, uspešno urednikovanje; urednikovanje pri časopisu / urednikovanje revije, zbornika urejanje

–

urêjanje -a s

1.

spravljanje česa v določeni red

SINONIMI: urejevanje

2.

delo, s katerim se doseže, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev

SINONIMI: redakcija, redigiranje, urejevanje

—

23. 4. 2026

09:21

Maribor je bil zanimiv. Pa pihal je. 

10:11

Danes predavam. Kaj če sem tokrat brez prezentacije. Kaj če…

Sam je o metodologiji, to je ponavadi fino imeti prezentacijo…

25. 4. 2026

10:29

Maribor je. Veter obožujem. Metodološko predavanje sigurno uspelo. Sonce zdaj. Poslal email.

In da, https://tgas2014.wordpress.com/about/ tole je šola, ki jo počasi – beri zelo počasi z zadnjo lekcijo v 2025 – razvijam-o. Morda…

—

3. 5. 2026

6:47

Še ena barva, ena aparatura, en zapis in objava.

3. 5. 2026

14:11

Končno odgovarjam, po tem tednu, ki je bil zanimiv. V bistvu bi ti morala pisati veliko prej, vsaj kar se tiče današnjega dneva, ampak sem imela poplavo v kopalnici, in sem reševala težave, po predlogu dedka, s kisom in sodobikarbono, bomo videli ali preživim, ali se utopim do jutri.

Prejšnji teden? Delovne počitnice. Počitnice zato, ker nisem imela časovnih obveznosti, kje moram biti kdaj, kdaj lahko jem, kdaj moram delati točno določeno stvar, do kdaj lahko spim, in do kdaj moram kaj. Ta del mi je všeč, ker sem rada razpuščena. Drugače, ko je ‘normalni’ teden, čeprav težko definiram normalen, imam urnik izredno formiran in se držim časovne strukture, ki se pojavi z različnimi obveznostmi. Po pravici si želim, da ne bi rabila priti iz Kranjske Gore, želim si, da bi lahko ostala gor. Ampak Kranjska me čaka, in tja se bom vrnila kmalu. Do takrat pa obveznosti, ki me čakajo doma – na faksu, v službi, v ideji. Spet predavam, nekaj na temo AI in antropologije, gostujem v še eni radijski oddaji, moram transkribirati intervjuje, čakajo me spet sestanki in obveznosti funkcije prodekanje študentke. Prav tako me čakajo obveznosti v okviru doktorskega študija, čakajo me predavanja, neke delavnice izobraževalne, tretji teden gremo baje na nek mini teren na nek grad brati članke skupaj s kolegicami in kolegi iz Avstrije, čaka me oddaja članka za etnologa, čaka me pisanje še enega članka, katerega oddaja je v juniju (no v juniju imam kar 3 oddaje člankov pa 2 konferenci pa še 30 bom joj.). Preveč je, zakaj je maj tako nabit, zakaj se počutim, kot da sem jaz tista faking cev v kopalnici, ki poplavlja. Mogoče pa res poplavljam, ker se mi še urnik ni nazaj formiral (se mi bo od jutri, danes je samo uvertura). Posnela sem 2 malo daljša videoposnetka https://www.youtube.com/watch?v=H4X-maBoVaU ter refleksija https://www.youtube.com/watch?v=WZs19VZK5ys&t=3s.

Posnela sem kar nekaj krajših. Oddala sem prvi znanstveni članek v recenzijo (in tega me je kar groza) ter še poročilo. Danes je že 3 maj. Ugotavljam, da če nisem na računalniku se težko pripravim na soočenje z mail-i. 2 dni nazaj sem dobila idejo za aplikacijo, za aplikacijo za raziskovalke in raziskovalce, in zdej se igram s to idejo. 

4. 5. 2026

10:44

Kar malo me zamorijo urniki, seznami opravil, sekcija oddano-prejeto-sprejeto, storilnost in cv soočenja. Nekako mi misel gre v smeri grafita v javnem prostori, ki pravi: ta ki ne dela že ve kaj dela. Oziroma podpišem lenobo kot princip zgodovinskih in post avantagard, beri konceptualizma 20.stoletja. Zdaj krenem v slovnični pregled zgornjih vrstic, potem ti pošljem email in v kotu spoštljivo čakam odgovor, nadaljevanje, nadgradnjo in. In, lep dan ti želim, Živa. 

10. 5 2026

22:20

Dnevi minevajo hitreje, kot sem pričakovala.

Tisti link, kjer sva objavljena, sem poslala kolegom. Po pravici ne vem, ali so ga prebrali ali ne, nisem niti preverila, samo poslala. Pošljem jim marsikaj svojega. Morda sem zanje že postala reklama, pa so preveč vljudni, da mi to povedo. Meni se še zmeraj zdi, da delam premalo, čeprav sem iz dneva v dan bolj utrujena -> je morda to samo izgovor?. Počutim se, da bi morala še in še in še več. Vsak dan znova in znova, ugotavljaj nove stvari, spoznavanje nove reči, piši o tem, premišljuj, diskutiraj, in tako naprej. Smo že v maju. Kmalu bo junij. Kam je šel čas? Zakaj gre tako hitro? Rada bi si vzela več časa za študij, samo za delo, za branje, za pisanje, pa imam poleg toliko drugih stvari, da se skos počutim, kot da se utapljam. Morda pa samo stojim na ladji, ki se potaplja. Ampak v želji po dihu je za trenutek tudi to dovolj, kajne? A je? A? Vsak dan pregledam portale za službe. Iščem nek smisel. Neko službo zame, kjer bom počela neki. “Sam vzemi prvo stvar k vidiš in pol štartaj iz tam”, mi pravijo nekateri bližnji. “Vzemi nekaj, kar te veseli” mi pravijo drugi. Ampak sej gledam, sej iščem, pa sem sam še bolj zgubljena. Kdo sem? Se zadnje čase vprašam vsak dan. Kaj hočem? Kam grem? In kaj pol? Ima doktorat smisel? Mislim, da ga ima. Novo znanje ima vedno smisel. Če ne drugega hrani mojo radovednost, ki pa je zmeraj lačna. Še in še. Kaj še? Marsikaj še, prisežem. Recimo, še več branja in pisanja, če že pišem prošnje. Še več premisleka o vsem skupaj. O čem naj pišem, o sebi? O doktoratu? O frendih? O…? Morda je pa rešitev, da pišem tebi, kako si pa ti Miha? Kako ti gre? Si vredu? Te doktorat kaj obremenjuje? Si prebral kaj zanimivega? Si pogruntal kakšno novo dramo? Mene še zmeraj čakajo 4 obveznosti. Štiri predmeti. Veliko pisanja. Izredno veliko pisanja, za katerega pa mi zmankuje časa. Ampak čeprav ga nimam si ga bom mogla vzet, ampak a si ga bom tudi zmogla? Bom. Nimam izbire. Ker sem to izbrala, in to kar izbereš, če se da je fajn speljati do konca. Izbira je le Izbira. Ni prisila. In doktorat je bil moja Izbira. Težko je in težko bo. Ampak to je del tega. Bo že, si pravim. V upanju, da ne pozabim, pišem spet jutri. Do takrat pa…

12. 5. 2026

Kako sem, sprašuješ.  

“Brez veze” oziroma, ali: “mittel traurig – zmerno žalostno”, kot je znal na to vprašanje odgovarjati prijatelj, študentski sostanovalecc, soplezalec, ki sem ga spoznal davnega leta na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo.

Že nekaj let je pokojni. Ob srečanju Abrahama je storil samomor.