(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme GT22)

Žiga Brdnik, poletje 2025

Pišoč ta uvod se kot nekoč vozim na vlaku iz Ljubljane v Maribor, s sendvičem, računalnikom in knjigo v nahrbtniku. Ter kar trojnimi ključi. Prvi so od sedanjega, ljubljanskega doma. Drugi so od nekdanjega, mariborskega doma. Tretji so od GT22. Peljem se na projekcijo, ki smo jo poimenovali Mariborski večer, poklon mariborskim filmskim nagrajencem in nagrajenkam. Mariborski filmarji in filmarke so v zadnjem letu poželi toliko uspehov, da bi si zunanji opazovalec mislil, da gre za filmsko prestolnico. Nagrada Prešernovega sklada, Glazerjeva listina, nagrada Društva avdiovizualnih igralcev Veliki plan, magisterij iz filmske kamere na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu – če naštejem le najnovejše naših gostov.

Zamišljam si, da se vozim v vzporedni dimenziji z vlakom Šamac-Sarajevo, s katerim se je peljala Nika Autor v svojem Obzorniku 242 – Sunčane pruge.

Vožnja je polna upov na srečanja s starimi filmskimi prijatelji in prijateljicami: cenjeno soborko Niko, ki jo z Obzorniško fronto štejem med najbolj pronicljive filmske kolektive v svetu; pogrešanim sosedom iz Borove Jurijem Drevenškom, katerega igralsko kariero z občudovanjem spremljam; dragima filmskima sopotnikoma: svežepečenim magistrom filmske kamere Mitjem in neumorno producentko Mojco, s katerima se nam poti križajo že vse od kina Udarnik; dolgoletnim sodelavcem Renejem, s katerim vedno znova iz pete potegneva največ, kar lahko, čeprav nama pri tem kdaj tudi epsko spodleti; ekipo, s katero že osmo leto ustvarjamo poletno filmsko praznovanje Letni kino Minoriti, ki kljub vsem izzivom teče vedno bolj gladko; in upam, da še kom, ki ga že dolgo nisem videl, a bom lahko z njim spil zaslužen špricer. Kdo bi si mislil, da se vozim v mesto brez mestnega kina in brez filmske akademije; mesto, v katerem je filmu namenjenih javnih sredstev borih nekaj deset tisočakov; mesto, ki ima film kljub vsemu neskončno rado, kar vedno znova pokaže, saj z obiskom in podporo nagradi vsako srčno filmsko akcijo. V mesto, kjer je film postal boj za preživetje.

Vožnja pa je tudi polna bolečih spominov: na Kino Udarnik, v katerega je bilo vloženo neskončno udarniške energije, a zdaj, sprivatiziran kot proga Šamac-Sarajevo, znova propada; na Intimni kino, za katerega bojda ni sredstev (v bistvu pa političnega interesa), medtem ko se silni milijoni mečejo v Rotovž, kjer ne bo nič kaj večja kino- oziroma »multimedijska« dvorana kot v GT22, s čimer bo kino verjetno spet zgolj privesek brez pravega glasu in moči, kljukica v političnem programu; na konzorcij Film in Maribor, ki nas je povezal, pa tudi oddaljil in prek ljubezni do filma znova združil; na številna polena pod noge, nerazumevanja in konflikte, ki še posebej bolijo, ko jih mečejo in sprožajo »naši« ljudje; na zamujene priložnosti in zgrešene poteze zaradi neizkušenosti, zaletavosti, jebivetrstva; na Evropsko prestolnico kulture, ki se je že končala, ko je šele prav dojela, kakšen filmski potencial se skriva v Mariboru. Kdo bi si mislil, da se vozim iz mesta z mestnim kinom, kinoteko, filmskim arhivom, filmskim centrom, filmsko akademijo, zasebno filmsko šolo, Cankarjevim domom; mesta, v katerem je od javnih sredstev za kulturo filmu namenjenih več milijonov evrov (da, stokrat več kot v mestu, v katerega se vozim); mesta, ki je bilo nekoč v zelo podobnem položaju kot mesto, v katerega se vozim, a so ga pravi ljudje na pravih mestih ob znatni pomoči centralne pozicije v novonastali nacionalni državi uspeli pretvoriti v filmsko prestolnico. Iz mesta, kjer je film postal biznis.

Tako kot se Sunčane proge sprašujejo, kam je izginil neverjeten zanos po koncu druge svetovne vojne, ko je jugoslovanska mladina ob podpori internacionalnih tovarišev in tovarišic pograbila lopate in krampe ter med drugim v neverjetnih sedmih mesecih zgradila 242 kilometrov železniške proge, se sprašujem, kam je izginil filmski zanos udarniške ekipe, ki je ob javni finančni podpori, ki je kvečjemu pokrila stroške za golo obratovanje kina, letno postregla z vsaj 242 filmskimi projekcijami. Sprašujem se, kam je izginilo zamišljanje neke drugačne, lepše, solidarnejše filmske prihodnosti. Vlak, kot že ničkolikokrat prej, zamuja. Moj tok misli se ustavi. Mogoče ga nezavedno ustavim sam, saj upi na lep filmski večer na koncu vendarle prevladajo …

Petletke

Večer s filmskimi soborci in soborkami se res izkaže za obliž na rane, a hkrati presenetljivo pomeni tudi »reality check«. V obojem prednjači Nika, ki izpostavi prav Kino Udarnik kot največjo zgrešeno priložnost, ki je »točno določeni ljudje na pozicijah« niso znali ali želeli prepoznati in podpreti. Hkrati pa nas vse preseneti z izjavo, da do svojega in našega rojstnega mesta nima posebnega odnosa, saj ji s filmskega vidika ni dalo praktično nič. Podobno vidi tudi Jurij, ki se spominja zgolj abonmaja iz dijaških let, medtem ko »filmski Maribor« zanj ne obstaja, saj v njem tudi danes ne vidi nikakršnih priložnosti za filmsko udejstvovanje. Predvsem pogreša ne le en kino, ampak vsaj dva, takšna, ki bi prikazovala slovenske filme in na pogovore – podobne temu na Minoritih – vabila slovenske avtorje. »Saj Toma Cruisa lahko vidimo kjerkoli,« se priduša. Piko na i, ki lepo povzame tudi moje občutke, pa v sporočilu naslednji dan postavi Mitja: »Take stvari ’rešujejo’ Maribor. Daleč od tega, da bi to bilo dovolj, ampak to me (nas) drži nad gladino. In zato verjetno (še) nisem odjadral … To in Mojca in Miha, s katerima smo si uspeli sami vzpostaviti neke pogoje za ustvarjanje. Ne idealne, a dovolj, da smo ostali.«

 Foto: Boštjan Lah

Mariborsko obarvani večeri na Minoritih so nam bili letos očitno usojeni, saj smo poleg omenjenega večera ob filmu Praslovan gostili še Zorana Predina, ki je imel pred mariborskim občinstvom vidno tremo; na koncu pa še hrvaškega filmarja Igorja Bezinovića, ki ni skrival začudenja ob dejstvu, da drugo največje slovensko mesto ne premore mestnega kina. Njegov film Fiume o morte!, ki na izjemno ustvarjalen in luciden način govori o njegovi Reki – trpljenju pod fašizmom, upornih ljudeh ter njihovi trdoživi kulturi – si je v reškem kinu ogledalo že okrog 40.000 gledalcev in gledalk, kar pomeni skoraj vsakega drugega Rečana in Rečanko. »Kaj bi se zgodilo, če bi nastal tak film o Mariboru?«, se je spraševal Bezinović. Noben mu ni drznil odgovoriti, a odgovor je zelo preprost: mogoče bi doživel dve projekciji v lutkovnem gledališču in eno poletno na Minoritih, mogoče bi ga prikazal še kak festival in mogoče bi ga za teden dni na svoj program uvrstil multipleks. Že, če bi se vse to zgodilo, bi bilo presenečenje, več pa v trenutni kino konstelaciji mesta enostavno ni mogoče. Medtem se Fiume o morte! na Reki še vedno vrti, čeprav je do konca poletja razprodal že več kot 60 projekcij. 

 Foto: Gregor Salobir

Skratka, refleksija se v letu, ki bi pomenilo konec tretje udarniške petletke, ponuja kar sama.

Prva petletka se je odvila v samem Udarniku med leti 2010-2015: čeprav se je končala s porazom, zaprtjem kultnega kina, smo lahko petletko po zbrani statistiki zaključili z dvignjenimi glavami:

Število artkino projekcij: 1535

Število kinotečnih projekcij: 83

Število slovenskih filmov: 164

Število dokumentarcev: 204

Število otroških projekcij: 169

Število gostovanj festivalov: 200

Število izobraževalnih dogodkov: 94

Število glasbenih dogodkov: 172

Število razstav: 7

Skupno število gledalcev na filmskih projekcijah: 47.250

Skupna višina prejetih javnih sredstev v petih letih (MK+EPK2012+MOM+FC): 253.368EUR*

(*za primerjavo: ljubljanski Kinodvor prejme samo od Mestne občine Ljubljana neposredno na letni ravni okrog 480.000EUR, kar v petih letih znaša 2,5 milijona evrov, ob tem pa se prijavlja tudi na druge nacionalne in mednarodne razpise.)

Druga petletka (2015-2020) se je torej začela brez kina in filmske projekcije v obliki Mobilnega Udarnika ter filmske pogovor v obliki serije #EkstremnoSlovensko razselila po mestu: na Piramido, v Mestni park, v kino Partizan, Unionsko dvorano, Pekarno, šole, avle, stanovanja … Vse dokler nismo novega domicila našli na Glavnem trgu 22, kjer se je vzpostavil GT22 in kmalu zatem tudi IntimniKino. Žal je bil redni program zaradi vztrajno padajočih javnih sredstev kratkega roka in je hitro prešel v občasna gostovanja festivalov in redke posamične projekcije, katerih število še danes počasi, a vztrajno pada. A v zanosu mobilnega kinovanja se je leta 2017 rodil tudi Letni kino Minoriti, ki je nepričakovano v skupnem projektu povezal Društvo za razvoj filmske kulture, javni zavod Lutkovno gledališče Maribor in za nekaj časa celo tudi zasebni multipleks Maribox. Kar danes vidim kot priznanje vseh akterjev našemu delu in filmski praznini, ki je zazevala v mestu, in je tudi projekcije art filmov v multipleksu seveda niso mogle zapolniti. Hkrati so se rodili tudi filmski podkasti pod dežnikom GT-jevskega podkasta #MariborIsTheFuture, s Fundacijo Sonda pa sta nastali tudi dve obsežni filmski publikaciji – Mali garažni knjižici: Ambasada Kinoteka, Kino Udarnik 2010-2015, Slovenska Kinoteka v Mariboru 2007–2017; in Ekstremno Slovensko – pogovori s slovenskimi filmskimi ustvarjalkami 2016-2019. Statistike za to petletko nimam, a danes tudi nanjo gledam s ponosom in morda celo z manj grenkega priokusa kot na prvo, saj je pomenila obdobje drznega eksperimentiranja, ki je prišlo seveda »silom prilike«, kot se reče, ker nismo imeli več kina, kljub temu pa postregla z veliko zanosa in ljubezni do filma.

Tretja petletka (2020-2025) se, kot rečeno, končuje letos, zato kaj več kot razpršenih misli in občutkov še nisem sposoben spraviti na papir. Kar lahko rečem, je, da je bila doslej najtežja, saj smo prestali pandemijo in velikokrat nesmiselne ukrepe (z začasnim zaprtjem vred), takoj zatem pa je – namesto podpore novemu zagonu filmskih naporov – sledilo še bolj drastično nižanje javnih sredstev za filmsko prikazovanje na programskem razpisu Mestne občine Maribor ter skoraj popolna blokada novih idejnih zamisli v tej smeri. Vmes je sicer z Urada za kulturo in mladino prišla pobuda filmskih nedelj (in kasneje tudi sobot) v Lutkovnem gledališču Maribor, a ker nismo pristali na neznosne pogoje dela, v katere smo bili prisiljeni dotlej, in tega nismo znali enotno zagovarjati, je tudi ta poskus končal pri nekaj letnih projekcijah v organizaciji lutkovnega gledališča in zgolj občasnim sodelovanjem nas nevladnikov. Nerazumevanje, da se nekaj ne more zgoditi čez noč in v vedno težjih ter popolnoma nepredvidljivih razmerah, ostaja, in tudi upanje, da bo z art kinom v Centru Rotovžu, kaj drugače, je naivno. Gradbena luknja je že požrla desetine milijonov, za zaposlitve bo nekaj sredstev še ostalo – kar je paradoksno za film in kino v Mariboru že napredek – program pa se bo, kot namigujejo izjave vodilnih in politična preigravanja v medijih, očitno znova moral zadovoljiti z drobižem in se znajti po svoje. Svetle točke, ki dejansko dajejo upanje, so vedno znova projekti nevladnikov (ki nastajajo ob iskreni in srčni podpori Lutkovnega gledališča Maribor, Vetrinjskega dvora in najbolj zvestih podpornikov v javnem in zasebnem sektorju): Letni kino Minoriti, festivali FeFi, DokuDoc, StopTrik in Enimation, ki ima tudi svojo šolo, ter drugi filmsko-vzgojni seriali, kot so Projektor, Film Smoothie, Filmski pogled … In kakopak GT22, kjer so vrata za zanimive ideje in drzne eksperimente vedno odprta.

Kina ne damo!

Ko pišem ta zaključek, znova sedim na vlaku Ljubljana-Maribor, tokrat vozeč se na Letni kino na Skateparku, ki kljub temu, da je padel na projektnem razpisu za občinska sredstva, poteka že drugo leto zapored. Čeprav je bil obakrat odlično obiskan in sprejet, bo letos znova obstal v »luftu«, saj (še) ne vemo, kje bomo naslednje leto našli sredstva, da nadaljujemo. Kot velikokrat doslej, nam bo verjetno tudi prihodnje leto uspelo, a je vseeno skregano z vsako logiko, da so takšne stvari, ki si jih ljudje želijo, odvisne od entuziazma dveh ali treh ljudi. V mestu, iz katerega se vozim, bi tak projekt že davno pograbili, ga podprli, verjetno pa tudi tržili in prodali kot veliko domislico. Vprašanje pa je, komu bi se mogli za to klanjati in če bi na koncu lahko imeli čisto vest. Žalostno in naporno je, da je na mizi vedno znova zgolj eno ali drugo: boj na robu ali potopitev v center.

Zdaj se vozim že v obratni smeri Maribor-Ljubljana, nazaj v center, poln prelepih vtisov, saj je film Igrišča ne damo! do zadnjega kotička napolnil skatepark. Pred očmi mi plešejo številni novi obrazi, mlade generacije, pa tudi »stari« borci in borke, ki so nas prišli podpreti in doživeti film v izjemnem vzdušju. Zaključek je jasen. Kina ne damo! V takšni ali drugačni obliki bomo vztrajali, se vračali iz centra na rob in z roba v center ter iskali vedno nove načine, kako kinu priškrniti vrata v življenja Mariborčanov in Mariborčank. Spet nama je z Renejem ob zelo uspešni zgodbi tudi epsko spodletelo, saj sva znova pozabila ljudem ponuditi priložnost, da sami podprejo svoje filmske opcije z donacijami in prispevki; hkrati pa smo največ časa namenili pospravljanju smeti po prizorišču, kar pa le pomeni, da nas čaka še veliko dela v razvoju filmske kulture, ki nikakor ni le gledanje filmov.

 Foto: Boštjan Lah

Zadnje vrstice sem prihranil za pot na festival Poklon viziji z vlakom v Gorico in Novo Gorico, v trenutni evropski prestolnici kulture, ki sta štafeto prevzeli 13 let po mariborskem kulturnem prestolovanju. Prvič je EPK na dveh straneh meje – ki je, kot je s filmom Kje je železna zavesa? dokazal že Mako Sajko, zelo relativna. GO! Borderless! Ja, res gre za marketinški slogan, pa vendar to nikakor ni zanemarljiv dosežek: Slovenci, ki jih je italijanski fašizem tako dolgo zatiral in se trudil zbrisati slovensko kulturo, so s kulturnim prestolovanjem podali roko sosedom Italijanom. Pri tem se sprašujem: kaj pa je naša vizija? In kakšna je skupna vizija slovenskega kino obrobja – v povezavi s centrom ali brez njega? No, pa saj smo že izven nacionalnih meja, zato poglejmo še izza meja naših lastnih okvirjev. Vizija v svetu, ki trenutno na vseh zaslonih v živo spremlja genocid in popolno razdejanje sveta, kot smo ga poznali, nikakor ne sme biti zgolj lokalna, kar pa ne pomeni, da ne more biti lokalpatriotska. Šele, ko se zavedamo in poklonimo svojim koreninam, lahko na njih zrase drevo, ki bo z vejami segalo čez lastno dvorišče.

O tem priča anekdota, ki sem jo slišal na svojem zadnjem filmskem potovanju v Maribor, na letošnji festival Dokudoc. Povedal mi jo je programski vodja beograjskega festivala Beldocs Igor Stanojević. »Kakšna škoda, da ni več Udarnika!« Osuplo sem ga pogledal, saj še nisem vedel, da je reden gost Maribora, v mestu namreč živi del njegove družine. On pa je z nasmeškom nadaljeval: »V njem sem prvič odkril Maka Sajka.« In ta navdih iz naše lokalnosti je sprožil neverjeten niz dogodkov. Stanojević je v Beogradu pred nekaj leti, ko je bil Mako še živ, organiziral prvo popolno retrospektivo Sajkovih filmov. Pri tem je uspel iz arhivov izbrskati celo njegov davno pozabljeni film Potopljena obala, ki ga še zdaj v vseh selekcijah Sajkovih filmov pri nas ni mogoče najti, in ga prvič po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Mako zaradi pritiskov odložil kamero, zavrtel na platnu. In to v nekdanji jugoslovanski prestolnici, ki je danes središče študentskega političnega vrenja ne le v regionalnem, ampak kar svetovnem merilu. Maka je tudi intervjuval, a ker mu je vmes opešalo zdravje, ga žal ni uspel pripeljati na njegovo retrospektivo v Beograd. Ne glede na to lahko govorimo o velikem filmskem triumfu, ki se je rodil prav v Udarniku.

Foto: Miha Horvat

Mogoče pa je tretja petletka pomenila nekakšen predah, da smo se zavedli vseh razsežnosti filmskega boja, naših korenin, a tudi zmožnosti preseganja naših lastnih okvirjev. Je mar naključje, da goriška ekipa 27. novembra z Retrospektivo Vzhod-Zahod prihaja v Maribor in to prav z Makovim filmom Kje je železna zavesa?, ki ga bo uvedla Majda Širca, v času mariborskega EPK prva kulturna ministrica v zgodovini Slovenije, danes, po vseh teh letih pa draga filmska kolegica in zdaj že redna gostja naših dogodkov? Krog se je sklenil: rob-center-rob, Maribor-Ljubljana-Gorica-Nova Gorica. Se beremo znova čez pet let.