Zapatistična novoletna poslanica za življenje

.

V začetku oktobra 2021 je Maribor obiskala zapatistična delegacija iz Chiapasa. Ustavila se je tudi v GT22 in z nami delila svoje izkušnje s samoorganiziranim političnim bojem, vlogo umetnosti v njem in nujnostjo izgradnje globalne solidarnosti v zaščiti Zemlje, ki ječi pod jarmom nevzdržne ekspanzije in izkoriščanja. Ob prehodu starega v novo leto želimo z vami deliti besede, ki so jih zapatistični tovariši kot semena upanja in solidarnosti prinesli od daleč in jih pustili kliti v nas in soborcih ter soborkah po vsej Evropi. S skupnimi močmi in v sodelovanju z vrtcem Ivana Glinška ter mariborskimi otroci smo pod umetniško taktirko Vedrana Štimca na mariborskih ulicah pustili tudi trajen pečat njihovega obiska – prekrasen mural, ki sporoča, kar vam v novem letu želimo sporočiti tudi mi: zdravo in solidarno za svet mnogoterih svetov, za življenje. 

.

.

Jacobo: Dober dan, dobro jutro, smo del delegacije iz Chiapasa1, poslali so nas tisoči in tisoče zapatistk in zapatistov iz države Chiapas. Ime mi je Jacobo.

Brólin: Bratje, sestre, tovariši in tovarišice, dobro jutro. Ime mi je Brólin, prihajamo iz zvezne države Chiapas, smo zapatisti, na Turneji za življenje. To je naše delo, ki ga opravljamo na evropski celini. V Evropo nas je prispelo 28 ekip, po pet tovarišev oz. tovarišic.

Martin: Lep dober dan vsem. Sestre, bratje, tovariši, tovarišice. Moje ime je Martin, sem del delegacije zapatistov in zelo smo veseli, da smo tukaj z vami, da lahko poslušamo o vašem delu in skušamo odgovoriti na nekatera vprašanja, ki nam jih boste zastavili. Pošilja nas na tisoče podpornih skupin v Chipasu in naša misija je prav to, da vam prisluhnemo v tem skupnem srečanju z vami.

Alfonso: Dober dan, bratje, sestre, tovariši. Moje ime je Alfonso, sem del zapatistične delegacije. Na poti daleč od doma k vam, kjer živite. Skupaj z vami bomo delili naše izkušnje, vaše pa vzeli s sabo, da jih delimo z našimi tovariši v Chipasu. Hvala vam.

Marín: Pozdravljeni in lep dober dan vsem tovarišem, bratom in sestram. Sem Marin, del te delegacije zapatistov, ki tako kot jaz potujejo po evropski celini. Nas pet je del 28 ekip, več kot 160 tovarišev, ki se potikajo po evropskem ozemlju. Ena od naših skrbi je torej deliti svoje izkušnje in prisluhniti izkušnjam kolektivov in skupin tukaj v Evropi, da naše izkušnje s tem še bolj razširimo, da bomo lahko vsi skupaj iskali boljše, močnejše poti upora, da se bomo lahko skupaj borili za življenje. Boj za življenje je naš skupni boj. Prišli smo kot zapatisti in kot zapatisti smo tukaj, vendar razmišljamo o življenju. Kar bi torej rad povedal o našem delu: skupek, ki ga prinašamo, je sestavljen iz petih delov, ki vam jih bomo v nadaljevanju predstavili. Upam, da nam bo ostalo tudi kaj časa za vprašanja. Zaenkrat je to to. Hvala vam.

Martín: No torej, začnimo s predstavitvijo. Mi tukaj, zapatistična delegacija, smo zgolj predstavniki naših podpornih baz, stotin in tisočev tovarišev, ki so ostali v Chiapasu in nam naložili nalogo, da pridemo z vami delit svoje izkušnje boja. Da se združi vsa Evropa. Da izve, kako se tam borimo. In da vidite, ali vam ideja o tem, kako smo se tam uprli, lahko pomaga okrepiti vaše lastno delo. Z drugimi besedami, prišli smo posejati semena; semena odpora in upora. Ta odpor, to seme, je naša avtonomija, naša zapatistična avtonomija. Pot, ki smo jo zgradili pred 27 leti in po kateri hodimo še danes, je bila način, s katerim smo se prvotni narodi med seboj organizirali in se uprli kapitalizmu. Prvotni narodi zato, ker izhajamo iz plemen Tzeltalov, Tzotzilov in Tojolab’alov, torej smo majevskega izvora.

Maruša: Katere so te majevske skupnosti, ki jih omenjaš?

Martín: Kot je Maribor vas, je pri nas na stotine vasi in vse so majevskih korenin. Govorimo več jezikov, ki izhajajo iz našega maternega majevskega jezika. Ta se je razvil v več različnih jezikov. Jaz govorim Tzeltal2, Marín, Brólin in Alfonso govorijo Tzotzil3, Jacobo pa Tojolab’al4. Španščino uporabljamo zgolj zato, da se med seboj razumemo, vendar vsi govorimo druge jezike.

Torej, naša organizacija EZLN nam je naročila, naj gremo in zgodbo našega boja podelimo z drugimi. »Povejte drugim našo zgodbo, povejte moškim in ženskam, kako smo to storili Zapatisti«, so rekli: »Pogovorite se z moškimi in ženskami, ki želijo prisluhniti in videti, ali jim naše izkušnje lahko pomagajo pri združevanju teh bojev.« Danes so v Mehiki te sanje majhne. Zelo smo majhni, a če se zberemo na različnih koncih sveta, se lahko borimo skupaj. Ker vidimo, da nekaj je, da ne živimo vsi na enak način: nekateri imajo za jesti, drugi nimajo. Nekateri imajo streho nad glavo, drugi je nimajo. Nekateri imajo svojo zemljo, drugi je nimajo.

Beseda, ki vam jo prinašamo, je razdeljena na pet delov. In ta beseda je naša zgodovina, je tisto, kar živimo. Ni nekaj, kar bi prebrali, temveč nekaj, kar smo ustvarili. Je to, kjer smo trenutno, in je tisto, kar smo prišli deliti z vami. Torej, prva točka, o kateri bomo govorili, je življenje naših prednikov na veleposestvih, imenovanih finke5: kako je naše ljudstvo trpelo pred mnogimi leti. Nato je prišla druga faza našega boja: podtalno delovanje oziroma klandestinidad. Tako ga imenujemo. To je delo, ki smo ga opravljali skoraj deset let, a o tem malo kasneje. V tretjem delu želimo z vami govoriti o tem, kako organiziramo oblike vladanja, vladne organe, ki jih imenujemo Marez6. To so v resnici nekakšne avtonomne, uporne, zapatistične občine. Črka M predstavlja občine oziroma soseske. Črka A predstavlja avtonomijo, črki R in E uporništvo, črka Z pa zapatiste – Marez torej. V četrtem delu vam bomo predstavili, kako smo skozi leta oblikovali svete dobrih vlad 7, strukturo odborov za dobro upravljanje. Avtonomni sistem vladanja, kot mu pravimo, je ena izmed pomembnejših tem, ki vam jo želimo predstaviti. Zadnja tema pa bo vprašanje odpora in upora v naših skupnostih. Vse skupaj je beseda, ki jo želimo deliti z vami. No, pa kar začnimo.

1. ŽIVLJENJE NA VELEPOSESTVIH

Prvi del bom malo povzemal. Babice in dedki, naši stari starši, so nam pripovedovali o življenju pred skoraj več kot 100 leti. Živeli smo na zemlji, na kateri smo delali. Potem pa so tja prispeli ljudje, ki so našo zemljo zasegli, brez da bi nas prosili za dovoljenje. Ljudje polnih žepov. Kratko malo so prišli v najvišje dele gora in si rekli: »Vsa ta zemlja, do koder mi seže pogled, vse to je moje!” In iz tega, kar so videli, so ustvarili ogromna veleposestva, ki jih imenujemo finke. Kmetije z deset, petnajst, dvajset tisoč hektarji obdelovalne površine in zgolj enim samim lastnikom. Tako so to storili.

Ti ljudje [polnih žepov, op.p.] pa niso postali zgolj lastniki zemlje, temveč tudi ljudi, ki so tam živeli. In ti ljudje so bili naši dedki in babice, ki so izgubili vso svobodo. Prej so lahko svobodno obdelovali svojo zemljo, v tistem trenutku pa so izgubili vse pravice in postali sužnji te osebe. “Prekleti gospodar”, tako so ga imenovali, v tistem za nas tako težkem času. Ta veleposestva so bila zgolj monokulturna. Pridelovala so na primer zgolj govedo ali kavo, koruzo ali fižol, sladkorni trs, itd.

Marín: Želim pojasniti malo več o živinoreji. Gradili so velike ograde, a ker takrat še ni bilo materiala, kot je bodeča žica, so sužnje prisilili, da so nosili kamenje za gradnjo ograd. Ograde so bile velike kakih sto kvadratnih metrov, zid je bil širok za kakšno roko in visok za roko in pol, da je živina ne bi preskočila. Pri tem delu so najbolj trpeli predvsem otroci naših starih staršev, naši starši torej. Ne zato, ker bi delali po cele dneve, od šestih zjutraj do šestih zvečer, temveč zato, ker so bili hudo kaznovani, če dela niso opravili. Surovo so jih pretepli s Chicote8, kot mu pravimo. Gospodar pa dela ni nadzoroval sam. Pri tem so mu pomagali kapatazi9, majordomi10 in kaporali11. Njim je bilo še posebej vseeno za nas. Hudo so kaznovali ženske, vlekli so jih za lase, ker so bili njihovi hrbti od bičev že tako razbrazdani, da ni imelo kam padati. In tako vsak dan znova. Vse to se je dogajalo med delom, kot je omenil že tovariš. Če je bilo to delo na plantaži kave, so morali najprej obdelati zemljo, nato posejati kavo, počakati da dozori, jo nato obrati in očistiti, spraviti v vreče in odnesti na posestvo. In to delo zahteva veliko pridnih rok. Naši predniki so zato na pomoč pripeljali svoje družine ali mlajše otroke. Ko so tako starejši posekali kavni grm, so mlajši s svojimi drobnimi prsti vse pobrali. Pod grmom ni smelo ostati niti eno zrno, če so ga našli, so bili kaznovani vsi: starejši in mlajši. Zdi se mi, da zdaj malo bolje razumete kakšne vrste delo so opravljali naši predniki na teh veleposestvih. Če govorimo o trstičju, govorimo tudi o poljih koruze, fižola, itd.

Vsa ta dela so bila težavna, lahkega dela preprosto ni bilo. Kar nekaj časa je tako minilo v izkoriščanju, pod nadvlado teh ljudi. A potem je prišel trenutek, ko so se starši naših staršev, naše babice in dedki, nekako začeli organizirati. Te organizacije so bile, tako jim pravimo, odprte organizacije. Eno izmed njih, imenovano CNC12 oz. nacionalno kmečko konfederacijo, je ustanovila kar mehiška vlada sama. In ko so naši predniki to videli, so začeli obupavati. Zakaj?

Tako vam povem: ta vladna institucija ni bila slaba sama po sebi zgolj zato, ker jo je ustanovila vlada, temveč zato, ker je ljudi zavajala, da je namenjena njim, ki bi se sicer radi samoorganizirali. Takoj, ko je CNC postala popularna, jo je vlada začela nadzirati. Ljudstvo se je zato začelo samoorganizirati znotraj neodvisnih organizacij. Ena takih je sindikalna zveza ARIC13 oziroma združenje za interese ruralnih kolektivov, kot mu pravimo. Tako se je torej ljudstvo organiziralo. Staroselsko ljudstvo mislim. A tudi pri tem združenju se je naposled zgodilo, da se je vodja zveze prodal. In naši predniki so izstopili in se niso več vrnili. Tako kot so jih odrezali, so jo odrezali oni, kot radi rečemo.

Če se vrnem nazaj. Kljub novim oblikam samoorganizacije so ljudje še vedno trpeli. In ni jih bilo veliko, ki bi dejavno razmišljali o razmerah, v katerih so se znašli. Veliko ljudi je razmišljalo, da bi se pred nasiljem umaknilo globoko v gozd in visoko v gore biosfernega območja Modrih gora14, ki ga poznamo tudi pod imenom lakandonska džungla15. Tam so bile namreč vasi, ki so jih kapitalisti prav tako želeli izseliti, a za večino niso vedeli. Prav tam se je kmalu zatem rodila naša organizacija; Zapatistična vojska narodne osvoboditve16.

2. OBDOBJE PODTALNEGA DELOVANJA

Njeni začetniki so bili trije mestici in trije staroselci, ki so se začeli organizirati in povezovati med sabo. Sprva so preverili teren, izvire vode, možnosti za izgradnjo naselij, nato so iskali kontakte z ljudmi, ki so tam živeli. Mnogo se jim jih je pridružilo, a še vedno premalo in naša borba se še ni zares začela. Tisti tovariši, ki so imeli sorodnike, živeče po vaseh v okolici lakandonske džungle še pred letom 1983, so slednje povabili, naj se jim pridružijo v boju proti mehiški državi neposredno v lakandonski džungli. In tako se je začelo to, o čemer bom govoril v nadaljevanju. Obdobje podtalnega delovanja17, kot mu pravimo.

Naši tovariši so tam nato dve leti premišljevali, raziskovali in spoznavali, preden so začeli govoriti, kaj bi počeli. Bomo tukaj sami ali bomo začeli z delom? Naleteli bomo na težave, a te bodo tudi, če ne storimo ničesar! Tako so se odločili, da bodo začeli delati in sprva so se zgolj pogovarjali z ljudmi in jih opazovali. Kaj dela ta človek, ko pije alkohol? Govori dobro ali slabo o vladi? Kakšen pa je, ko ne pije? Skratka, naši tovariši so skušali previdno, korak za korakom ugotoviti značaj teh oseb. In šele, ko so jih spoznali in videli, da so vredni zaupanja, so jim povedali, kaj načrtujejo. Tako se je začelo novačenje naših tovarišev po vaseh, zaselkih, soseskah: strogo tajno. Vsakomur so zabičali, naj tisto, kar je slišal, hrani v mislih in pri srcu in naj se mu ne zareče. In ko je to [sporočilo zapatizma, op.p.] razumel prvi, je lahko povedal drugemu. Dva sta povedala drugim dvem in so bili že štirje. Postopoma smo napredovali, naše poslanstvo se je širilo med ljudmi. In tako je minilo leto, minili sta dve, mi pa smo sejali. Sprva počasi, nato vse hitreje.

Ko je bilo v vaseh in zaselkih med deset in petnajst novih tovarišev, so imenovali enega, dva, tri, štiri odgovorne posameznike, odvisno od velikosti naselja. Prvi odgovorni se je ukvarjal s politiko: pogovarjal se je z ljudmi. Drugi odgovorni je skrbel za varnost: da se ni zgodilo nič slabega, da kdo ni kaj preveč povedal. Tretji odgovorni je bil zadolžen za zbiranje hrane. Četrti odgovorni pa je skrbel za podporo našim tovarišem, ki so se skrivoma pripravljali visoko v gorah. Tako so nas torej najprej politično izobrazili. Kako izgleda izkoriščanje? Zakaj se bomo borili? Kaj so naše zahteve? Vse to so nam skušali razjasniti, mi pa smo to preučevali. Ogledali smo si tudi mnogo filmov iz preteklih revolucij, ki so se zgodile v Srednji Ameriki; na primer o mehiški revoluciji leta 1910, itd. Vse to zato, da bi v nas vzbudilo duha za boj, borbeno razpoloženje.

Naš boj torej ni zgolj političen, je politično-vojaški boj. V tistem trenutku se je vzporedno s civilnim začel oblikovati tudi drugi del, ki mu lahko rečemo kar vojska. Sestavljati so se začele vojaške oziroma uporniške enote. Oblikovale so se sekcije, vodi, odredi in čete, saj smo na našem prvem velikem srečanju, ki smo ga imeli leta 1986, želeli pokazati, kako smo organizirani. Tam smo se tovariši in tovarišice iz različnih delov Chiapasa med seboj tudi prvič spoznali. Na tem prvem srečanju, v kraju San Pancho, se je nato oblikoval prvi zapatistični bataljon. Vojaški bataljon, da bo jasno.

Ne morete si misliti, kako zelo navdušeni so bili tovariši, ko so se prvič spoznali. Spoznali že kot vojska. Videli so, da izpričano niso laži, temveč resen politično-vojaški boj. Nato so se vrnili v svoje vasi, kjer so začeli še bolj trdo delati, da bi ustvarili več. Prihodnje leto je nato potekalo drugo srečanje. Tokrat v kraju, imenovanem La Ibarra. Tja pa ni prispel zgolj en bataljon, tja je prispelo veliko več tovarišev. Zdaj nas je bilo že na tisoče, oblikovanih je bilo več bataljonov, ki jih poznamo še danes. Prvi se imenuje Machete18, temu pa so sledili še bataljon Hacha19, bataljon Azadón20, bataljon Cuchilo21, bataljon Navajas22. Vse to so bili novi bataljoni, ki so bili ustanovljeni tam, na tistem drugem srečanju, ki je potekalo v La Ibarri leta 1987.

In spet so se vrnili naši bratje v svoje vasi, a tokrat veliko bolj samozavestni. Pri tem smo se vedno nadvse trudili, da je naše organiziranje ostalo skrivno. Iskali smo načine, kako se izmuzniti, če so nas tisti, ki niso bili del naših skupnosti, spraševali, kje smo bili in kaj smo počeli. Ta skrivnostnost, ta tajnost je še vedno pomembna, za vsako naše srečanje. Potem so minila naslednja tri leta, pet let do našega naslednjega vojaškega srečanja, ki je bilo šele leta 1992.

Brólin: Tako nekako, ja.

Marín: Leta 1992 je potekalo zadnje vojaško srečanje. To ni bil več trening, prikazan je bil celoten vojaški manever s korakanjem vojaških enot. Najprej so se predstavile pehotne sile, nato je marširal konjeniški polk in nenazadnje še topništvo. Šlo je torej za popolnoma vojaško gibanje. Takrat se je že jasno videlo, da smo sila, tisoči in tisoči tovarišev, ni se nas dalo vseh prešteti. Po tem srečanju, po vrnitvi v vasi, pa se je že začela čutiti nedisciplina in pomanjkanje samonadzora med ljudmi. Ni bilo več varno, kot mi temu pravimo. Pokazalo se je, da so ljudje nemirni, in to je začutila tudi mehiška vlada. Vojaški vodje so zato poslali povelje o posvetu v različne vasi, na vse konce zapatističnega Chiapasa.

Preden zaključim, želim pojasniti še, kako so sodelovale ženske. Niso začele skupaj z nami moškimi, a ni minilo dolgo, da smo se srečali. Marširati namreč nismo mogli sami, tako kot one ne bi mogle same. Bojevali smo se lahko samo skupaj, skupaj od začetka. Ko govorimo o hrani: tortillah, tostadah, mletih bučnih semenih, to so one pripravljale v časih, ko smo se še skrivali. Pa ne samo to, ukvarjale so se z zdravljenjem, vzgojo otrok, mnogo pa jih je sodelovalo tudi v organiziranih vojaških enotah. Nekatere so bile bojevnice, druge upornice, itn. Vojska je bila sestavljena iz moških in žensk, ne zgolj moških.

No, da se vrnem na to, kar sem govoril o slabi varnosti. Po skoraj letu posvetovanja so se vrnili odgovori iz vseh skupnosti in vasi. Večina je rekla: »Gremo v vojno, zdaj je čas!« Bilo je kot na dlani in oblikovali smo vrhovno poveljstvo naše vojske. »Torej, kdaj bo ta vojna? Kje bo?« Nismo zares vedeli. Čakali smo na signal, saj smo vedeli, da bomo ob pravem času zvedeli, kam in kako. To se je dogajalo tistega davnega leta 1993.

V čakanju na ta pravi trenutek se je obrnilo leto 1993. Vsi tovariši smo se neučakano spraševali: »Ob kateri uri? Kdaj bo to?« Leto je bilo že skoraj čisto pri koncu. V zadnjih dneh decembra je nato prišlo povelje. Večina oboroženih enot se je začela premikati 30. decembra, v silvesterski noči pa se je začela ofenziva. Ob prvem svitu prvega januarja leta 1994 smo napadli.

Torej v tem procesu podtalnega delovanja, o katerem govorim, se je zgodilo še marsikaj, vendar bi potreboval veliko več časa, da vam vse povem. Zaenkrat torej toliko. Z ofenzivo smo napredovali ob zori leta 1994. No, morda o tem že veste nekaj iz knjig, ki so vam prišle pod roke, morda ne. Napadli smo iz Altamirana, Las Margaritasa, Comitána, San Cristóbala, Oxchuca in Chanala. In mimogrede, napadli smo tudi vladno vojašnica, imenovano Rancho Nuevo. To so bili napadi, ki smo jih izvedli. Seveda smo imeli tudi žrtve, a osvojili smo vse pomembne točke: predsedniške izvidnice, vladne kontrolne točke, celo vojašnica je padla v naše roke. Dosegli smo vse, kar smo si zastavili v vojni, a naša želja je bila zgolj napredovati, napredovati in napredovati. Želeli smo osvoboditi Chiapas: »Pojdimo v druge zvezne države in pojdimo, pojdimo, dokler ne pridemo do prestolnice Ciudad de Mexico. Naša ideja je bila, da bomo svobodno in demokratično imenovali oblasti v vsaki vasi in mestu. Ampak kar se je zgodilo v teh 12 dneh vojne je, da so ljudje začeli protestirati proti vojni, želeli so dialog, pogovor, ker vojna ubija. Naša ideja je bila, da ljudje vstanejo, a zgodilo se je ravno nasprotno. Zato vojna tudi ni trajala dolgo, trajala je zgolj 12 dni, potem pa smo morali prisluhniti ljudem. Razumeli smo, da se mehiška vlada sama ne bo sporazumela z njimi, še manj razumela naše zahteve. Skratka, ugotovili smo, da se moramo pogovarjati z ljudstvom. Takrat smo torej tudi mi ustavili vojno.

Pa saj v resnici nismo želeli vojne. Če ste bili pozorni v našem uvodu o veleposestniškem življenju, ste morda opazili, kam merim. Kaj smo videli? Če ničesar ne storimo, se nam bo zgodilo isto kot našim prednikom. Zato so ljudje vstali. Ker ni bilo več druge poti kot stopiti na vojaško pot in se boriti za nekaj. Tu torej končujem z razlago tega, kar se je dogajalo v času našega podtalnega delovanja in kar se je odvilo leta 1994. Zdaj pa bodo nadaljevali drugi tovariši.

3. AVTONOMNE UPORNIŠKE ZAPATISTIČNE OBČINE

Martín: Dobro, kot smo že povedali: ko smo se vzdignili v orožju, je bila naša ideja iti v vojno, od vasi do vasi, od države do države, Chiapas je vendarle čisto na repu Mehike. Ideja je bila torej iti v vojno in v vsaki zvezni državi, v vsaki vasi, ki jo prečkamo, ljudi osvoboditi te strukture sistema, da se potem lahko samoupravljajo. Takšen je bil načrt. Ko pa smo začeli vojno, se je izkazalo nekaj drugega. Mislili smo, da se bodo po zgledu Chiapasa dvignile tudi druge zvezne države, pa tudi ljudje v naših sosedah: Gvatemali, Belizeju, Nikaragvi. Tudi tam namreč življenjske razmere niso bile dobre. Ljudje so trpeli zlorabe, ponižanja, manjko izobrazbe in dostopa do zdravstvenih storitev. Še manj je bilo našim podobnih manifestacij. A izkazalo se je, da ni vstal nihče od njih. Vstali pa so prebivalci Mehike, a na drug način, kot smo pričakovali. Zahtevali so konec vojne, od vlade pa, da nam prisluhne. In v tem se je popolnoma spremenila ideja zapatizma, da vodi vojno in je v njej uspešen. Šele vojna nam je pokazala drugačno pot. Teh 12 dni upora nam je omogočilo ustvarjanje naših avtonomnih občin, ustvarjanje samovlade brez slabe vlade23. Če torej ne bi začeli vojne, tega ne bi mogli storiti.

Kako je torej do tega prišlo? Kako smo se organizirali, da je nastala ta oblika vlade? Predvsem zato, ker je v 12 dneh vojne zavladal nered v naših vaseh. Kakšne vrste nereda? Tako v zapatističnih kot v nezapatističnih vaseh je bilo veliko težav. Zmanjkovati je začelo hrane, veliko ljudi je začelo zbolevati, pojavile pa so se tudi skrbi z izobraževanjem. Kdo bo ozdravil mojega sina, hčer, očeta? Kdo bo učil naše, moje otroke? Velika večina učiteljev je namreč odšla iz strahu pred nasiljem. Spet drugi so poučevali zgolj dva, tri dni v tednu, preostanek pa popivali. Potem so bili še tretji, ki so se vrnili po koncu vojne, a se je zanje izkazalo da so vohuni slabe vlade. Ta situacija nam je dala razloge, da začnemo ustanavljati avtonomne občine.

Za vse to so bili potrebni številni sestanki in dolgotrajne razprave. To smo dosegli tudi zahvaljujoč našim odgovornim, ki so se po vaseh in zaselkih soočali z obtožbami in pritožbami vaščanov o krajah in nasilju. Mnogo tega so nam poskušali podtakniti tisti, ki v zapatizmu niso videli svetle točke. In naše vodstvo je vse te pritožbe zbralo in jih premislilo in jih analiziralo. Na teh sestankih se je nato sklenilo, da ustanovimo občine, ki niso imenovane s strani zvezne vlade in v katerih ta nima nikakršnih pooblastil. Nekako napol uporniške skupnosti, ki smo jih poimenovali avtonomne uporniške zapatistične občine, krajše marez. In v teh je ljudstvo izbralo svoje predstavnike. Če so imeli ti podporo svojih krajanov, so postali avtoriteta. Bili pa so tudi kraji, ki so se odločili ostati pod nadzorom mehiške vlade. Izbrali so svoje predstavnike, ki so postali komisarji za obdobje enega, dveh, treh let. Nekakšni vladni predstavniki, ki jih je izbralo ljudstvo in ki so po koncu svojega mandata odšli drugam. To sta bili dve obliki vladanja, ki smo si jih zamislili v začetku.

A seveda ni šlo vse zlahka. Naši vodje so prvega januarja javno oznanili, da smo na poti osvobajanja. Želja je bila, da to storimo na področju celotne Mehike. Po koncu vojne smo se odločili, da ta model skušamo uvesti v praksi v manjši meri, vsaj na naših ozemljih. Obstajala so manjša srečanja, na katerih smo se dogovarjali, težko pa je bilo izvesti veliko srečanje, kjer bi lahko dosegli širši konsenz. Tudi zato, ker je bila vojaška prisotnost mehiške vojske zelo močna. Izkazalo se je, da smo avtonomno živeli že pred tem, le v veliko manjšem obsegu. Pred vojno smo namreč organizirali svoje veselice in zabave. Organizirali smo skupinska dela izgradnje in čiščenja cest in poti. In ko smo preučevali, kaj pravzaprav je avtonomija, se je izkazalo, da prav to. Naša naloga je bila, da jo oplajamo, da postane še močnejša.

Glede skrbi za šolstvo smo postopali takole. Na ljudskih skupščinah smo poiskali tovariše ali tovarišice, ki so znali brati. Tiste, ki so se strinjali, smo prosili za pomoč skupnosti. Vedno seveda s soglasjem ljudstva. In ko je prišel kdaj kak tovariš iz druge vasi, kjer so še zmeraj potekali boji in videl, da so otroci v šoli, se je strašno začudil: »Zakaj pa tu poučujete otroke?« Odvrnil sem mu, da je to naš uradni učitelj. Še bolj se je začudil: »Kako vendar? Saj to je naš tovariš, zapatistka, zapatist?« In se mu je nato kmalu posvetilo in ob povratku je v svoji vasi predlagal enako obliko izvajanja pouka.

Glede skrbi za zdravje je bilo podobno. Naši tovariši in tovarišice so se že pred vojno intenzivno pripravljali na čas po vojni, ko je bilo treba celiti rane. Tisti, ki so o tem nekaj vedeli, so potovali med različnimi vasmi in delili svoja znanja in izkušnje. Po vojni je tako vsaka vas imenovala promotorje zdravja oziroma svoje zdravstveno osebje. Promotorji jih imenujemo zato, ker promovirajo, spodbujajo zdravje in izobraževanje o njem.

Do 19. decembra leta 1994 smo ustanovili kar 38 avtonomnih občin, v katerih smo prakticirali naš model vodenja, izobraževanja, zdravstva. Prej, v desetih letih tajnega delovanja o tem ni nihče razen nas vedel ničesar. Tako se je vas za vasjo, zaselek za zaselkom širila naša ideja o avtonomiji.

Brólin: Obdobje preoblikovanja naše avtonomije ni bilo lahko, ker nas je slaba vlada ves čas napadala in zatirala s svojo vojsko. V enem takih napadov so uničili kraj, imenovan Aguascalientes24, kjer je potekala Nacionalna demokratska konvencija. Na njej smo predstavili razloge, zakaj se borimo in kdo smo. Udeležili so se je predstavniki tako domače kot tuje civilne družbe. Slaba vlada je slednjo prekinila. Mislila je, da se avtonomija odvija v stavbi, ki je gostila konvencijo. Ampak avtonomija je v srcu, je v umu vsakega posebej. Lahko nas topično napada, a kadar uniči en naš simbol, jih vzpostavimo pet več. Slaba vlada je z nalogi za aretacijo prav tako poskušala prijeti člane vrhovnega poveljstva vojske. Zvezna mehiška vojska je večkrat nepričakovano napadla nekatere avtonomne občine, a smo se ji odločno uprli in se ne ozirali na njeno vojaško nadlegovanje. Naš odpor je moral biti močan, da smo domači in mednarodni civilni družbi pokazali, da se znamo upirati in boriti. To je bila naša pot, to je zdaj prava pot.

Martín: No, naj nadaljujem. Od leta 1994 dalje smo se zapatisti ves čas spoznavali z nezapatisti, tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Od javne razglasitve avtonomnih občin in odločitve, da ne podpiramo vojne z mehiško državo, nismo izstrelili niti enega naboja več. Vojska slabe vlade pa je bila ves čas prisotna. Če smo razglasili eno avtonomno občino, jo je prišla zasesti, mi pa smo razglasili naslednjo in tako naprej in naprej. Na nacionalni demokratski konvenciji, 8. avgusta 1994 smo tako javno napovedali, da nočemo vojne. Pokazali smo svoje orožje in napovedali, da za izgradnjo naše avtonomije ne bomo izstrelili več niti ene krogle. Kako so to izvedeli tujci? Ko smo razglasili 38 avtonomnih občin, je velika večina solidarnih ljudi in nevladnih organizacij ostala ob cesti, torej daleč stran od večine naših avtonomnih zaselkov globoko v džungli. Zato smo jih povabili na konvencijo, kjer so lahko videli, kako delujemo, kako se organiziramo. In ta način delovanja in življenja jim je bil všeč. Ker ni šlo za vojno, ampak za avtonomijo, so nam mnogi ponudili podporo. Bodisi v znanju, bodisi z denarjem, materialom, itd. Podprli so nas na vseh ravneh, od vzgoje, kmetovanja do izobraževanja. A ta pomoč ni prišla do vseh avtonomnih občin enakomerno. In v naslednjem letu, ko so vse te informacije prišle do političnega vodstva, se je to odločilo, da moramo najti način, kako bi se vse avtonomne občine razvijale enakomerno.

4. SVETI DOBRE VLADE

To je namreč miselnost zapatizma. Rast in razvoj morata biti enakomerna in enaka za vse. Ne tako kot v današnjih državah. Država, kakršna je in kakršna hoče biti, želi še naprej rasti, a nima te miselnosti zapatizma. In ker zaradi intervencij mehiške vojske nismo mogli imeti več tovrstnih sestankov, na katerih bi se zbralo vso ljudstvo, debatiralo in skupaj podprlo spremembe v rasti in razvoju, se nam je odprla ideja za še eno raven nadzorovanja avtonomnih občin, nekakšen eksperiment, ki mu pravimo Zveza avtonomnih občin, krajše AMA25. Naloga te zveze je bila spremljati, kako neka posamezna občina napreduje na področju zdravja, skupnostnega dela, izobraževanja, itd. Pokazala se je kot smiselna organizacija in bila temelj temu, čemur danes pravimo Svet dobre vlade26, najvišja zapatistična oblast. V časih delovanja avtonomnih občin se je izboljšalo področje zdravja, izobraževanja, skupnostnega dela, predvsem pa skupnostnega organiziranja. Ustvarili smo lokalno samoupravo, vsako mesto je imelo svojega delegata v Svetu dobre vlade, ki je poročal o stanju in napredku v svoji skupnosti, pa tudi razreševal spore in manjše probleme. Avtonomne občine so tako začele delovati na zelo podobnem nivoju, na katerem so sicer organizirana mesta slabe vlade.

Maruša: Kako pa ste dobili zdravila, dražje potrebščine? Kako je to potekalo? Ste imeli kakršnokoli izmenjavo ali ste sodelovali s slabo vlado? Je na področju izobraževanja to potekalo na enak način kot prej? Kako je izgledal ta proces ustvarjanja novih idej družbene ureditve?

Marín: Kar se tiče avtonomnih občin, nismo imeli nikakršnih stikov s slabo vlado. Občine so bile popolnoma avtonomne. Kar se tiče vprašanja izobraževanja, zdravja: kot je povedal že tovariš, smo v času podtalnega delovanja raziskovali in prakticirali skupnostno delo. Ko smo začeli prakticirati avtonomijo, smo se temu delu še bolj posvečali. Vasi, ki so imele sredstva za nakup neke vrste zdravila, so to kupila v mestu, ali pa je to v mestu kupil njihov odposlanec. Nato se je te dobrine pravično razdelilo med vasi, ki so jih potrebovale. Tudi na področju izobraževanja smo se popolnoma ločili od uveljavljenega in prej vzpostavljenega sistema mehiške vlade. Edini predmet, ki ga nismo spreminjali oz. nismo mogli spremeniti, je matematika. Španščino je nadomestil »jezik«, naravoslovne vede je nadomestilo »okolje«, kar je bilo veliko lažje za razumevanje. Tudi področje družboslovja smo razbili na »zgodovine«. Želeli smo se namreč učiti o resničnih zgodovinah in ne lažeh. Na tak način smo spremenili področje izobraževanja in vanj vpletli mnogo naših idej o področju dela, obdelovanja zemlje, sajenja poljščin in drugih znanj, ki so se nam zdela pomembna za naše otroke.

Maruša: Kako pa ste si lahko privoščili nakup hrane, medicinskih pripomočkov? Kakšen je bil sistem znotraj zapatizma? Če vsaka oseba obdeluje zemljo, ali to pomeni, da presežke hrane med seboj menjate za ostale življenjske potrebščine? Kako to poteka?

Marín: Res je, nekatere življenjske potrebščine, še posebej zdravila, so res drage. Ne samo, da smo jih lahko kupili z denarjem, ki smo ga zaslužili s prodajo viškov hrane na trgu, temveč so nam do njih pomagali tudi solidarnostni ljudje, med njimi tudi mnogo zdravnikov, ki je obiskovalo naše vasi iz večih mest. Redki javni zdravniki so bili v naše vasi celo imenovani. Tako so nam pomagali na različne načine: materialne, denarne …

Brólin: Z znanjem …

Martín: Predvsem s prenosom znanja, ja. Recimo, večina učiteljev in promotorjev zdravja zemlje ne obdeluje in za svoje delo ne dobiva denarnega plačila. S svojim vložkom služijo skupnosti, ta pa poskrbi, da nikoli niso lačni in da jim nič ne manjka. Podobno je tudi z drugimi deli, ki niso skupinska. Kljub temu bi rad izpostavil, da smo se vedno trudili vzpostaviti zavest o kolektivnem, skupinskem delu. Zapatizem je kot življenje v veliki družini, moraš biti pripravljen delat, moraš imeti željo po skupinskem delu. Četudi tvoj vložek zgleda neznaten, vseeno delaš za skupnost. Ni družine, ki ne bi imela dela in svoje vloge v skupnosti, in ni družine, ki bi bila lačna ali trpela pomanjkanje. To je tudi načelo zapatistične organizacije: brez skupinskega dela ni boja, brez skupinskega dela se ne moreš iti vojne. Vsaka skupnost se jasno zaveda pomena skupinskega dela. Šele takšno delo omogoči presežke hrane, ki jih nato lahko prodamo in pridobljeni denar shranimo za težke čase ali porabimo za nakup drugih življenjskih potrebščin. Pa menda vendar ne mislite, da v naših vaseh ni manjših trgovin za slaščice in druge zadeve. Medsebojno trgovanje v zapatističnih skupnostih ne poteka samo v vaseh, temveč tudi v občinah, ki jih sestavlja več vasi. Ob tem obstajajo tudi večja kolektivna dela, na primer obdelovanje plantaž kave in koruze, skrb za govedo, itd. Vse to za ustvarjanje črnih fondov za potrebe skupnega boja.

Marín: V naslednjih devetih letih, med 1994 in 2003 smo skozi eksperimentiranje z različnimi oblikami skupnostnega in skupinskega dela razvijali naše avtonomne občine in sistem nove vlade. Dan po deveti obletnici uničenja centra Aguascalientes, 9. avgusta 2003 smo skupaj s sveti dobre vlade na njihovih mestih začeli ustvarjati nove oblike skupnosti, imenovane karakólesi27.

Maruša: Zakaj ste izbrali ravno besedo, ki označuje polža?

Marín: To pomeni, da bodo prave ideje tako kot polževa hoja počasi prišle na plano. Da bodo besede prihajale in odhajale, a zelo počasi.

Marín: Torej, potem ko so bile občine s svojimi delovnimi področji že bolj ali manj strukturirane, smo ta delovna področja dodatno okrepili še znotraj svetov dobre vlade. Vsak njihov član je bil zadolžen za razvoj nekega specifičnega področja dela. Če rečemo, da so sveti dobre vlade sestavljeni iz različnih elementov oziroma članov, pripadnikov, jih imajo nekateri dvajset, nekateri štirideset, odvisno od velikosti skupnosti in raznolikosti delovnih procesov.

Vsak član ve, kaj je njegova funkcija. Nekdo je zadolžen za izobraževanje, drugi za zdravje, tretji za promet, četrti za trgovanje, peti za pravo, šesti za kmetovanje, sedmi za nadzor vseh področij dela, itn. Z mislijo na to, da se kritično pretrese vsak vidik njegovega področja. Vsi člani svetov pa seveda razpravljajo o vseh delovnih procesih. Zato tej obliki vladavine pravimo kolektivna vlada, ne individualna. Če je nekdo zadolžen za izobraževanje, ne pomeni, da bo sam odločal o izobraževanju v skupnosti. Ne! Vsi skupaj diskutirajo, izmenjavajo mnenja in odločajo o izboljšavah.

4.1 SEDEM NAČEL ZAPATISTIČNE SAMOUPRAVE:

Ker so sveti že neka oblika formalizirane vlade, znotraj njih obstajajo tudi pravila oz. nekakšni zakoni, ki preprečujejo, da ne propadejo. Tako smo na zapatistični ravni vzpostavili sedem načel, ki jih mora izpolnjevati vsaka oblast, tako skupnostna kot občinska, kot nenazadnje vladna v svetih dobre vlade. Na kratko vam jih bom predstavil, a ne po vrstnem redu, ker ga ni.

Prvo načelo se glasi: predstavljati, ne uveljavljati [representar y no suplantar]. Vsako idejo moraš predstaviti in ne uveljaviti. Uveljavi jo lahko samo skupnost, ki vlada, ti si zgolj preprost predstavnik. Če, ko zastopam glas svojih tovarišev, rečem: »Ali veste, kaj bomo tu počeli?«, že izpodrivam druge, postanem prepotenten, aroganten glas.

Naslednje načelo se glasi: poslušati, ne poveljevati [obedecer y no mandar]. Sedanja mehiška vlada ne ve, kaj se godi pri nas, ne posluša svojega ljudstva, zgolj poveljuje. Daje ukaze, ker lahko. Naša vlada posluša svoje ljudstvo, obvezuje jo njihovo mnenje, to, kar ljudstvo uzakonja.

Naslednje načelo se glasi: predlagati, ne vsiljevati [proponer y no imponer]. Kakršenkoli predlog vlade, na primer ideja o izboljšavi skupinskega dela, je vedno zgolj predlog. In če se ljudstvo izreče proti, če ima drugačno idejo, potem jo vlada mora upoštevati.

Naslednje načelo se glasi: prepričati, ne nadvladati [convencer y no vencer]. Recimo, da je svet dobre vlade predlagal nekaj novega, a v procesu ugotovil, da ljudstvo tega ne sprejema. To načelo te torej spodbuja, da poskusiš predlog ponovno predstaviti, razložiti, kaj so njegove prednosti in kaj slabosti. To seveda pomeni, da moraš uporabiti načelo prepričevanja in ne nadvladovanja oziroma zmagovanja. Zmaga je namreč vedno sposobnost vsiljevanja svojega pogleda.

Naslednje načelo se glasi: spustiti se, ne vzdigovati [bajar y no subir]. To načelo nas opominja, da svojemu ljudstvu ne vladamo zato, ker se počutimo višje, ker vemo več, ali imamo več izkušenj. Ne! Nikoli se ne smeš vzdigniti nad svojim ljudstvom.

Jacobo: Vse kaj drugega kot to.

Z besedami moraš biti preprost in skromen. Med svojimi tovariši ne rabiš uporabljati visokega jezika zgolj zato, ker si del sveta dobre vlade. Dobro, nekaj že veš o diskurzu, torej boš uporabljal besede, ki jih boš sam komaj razumel. Kako jih bodo šele oni? Na takšen način se vzdiguješ, diskriminiraš svoje tovariše. Spustiti se pomeni: biti preprost, skromen in iskren, z jasnimi besedami. Glede česarkoli, kar želiš početi s svojim ljudstvom. Ne bodi zgoraj, temveč spodaj! Malo drugače bi lahko rekli tudi govori, ne govoriči. Za razumevanje željá svojega ljudstva se moraš spustiti k njemu in opaziti, kaj mu manjka. Tako na lokalnem, občinskem kot vladnem nivoju.

Naslednji princip je: služiti, ne poslužiti se [servir y no servirse]. Razumeti moraš, da si odposlanec, delegat ljudstva. V svetu dobre vlade nisi zato, da služiš sebi. Če predpostavljamo, da svet dobre vlade razpolaga z nekaj denarja, tega ne moreš kar tako zapravljati, niti ga ne smeš porabiti, kot ti ustreza. Moraš služiti, dati svojo služnost. V vsakem primeru je naš skupni denar vedno zelo varovan, nimamo ga v banki, temveč v blagajni. Imamo dva nivoja nadzora, ki bdita nad porabo denarja sveta dobre vlade, da ta zares služi ljudem in ne samemu sebi. Ob vsakem dvigu se moraš priglasiti nadzorni komisiji, ki ima enega vladnega in drugega ljudskega nadzornika. Denar se lahko dviga in polaga, a stroški se vedno preverjajo, zato se ga ne more ukrasti. Ne more.

No, skratka, poslednji princip se glasi: graditi, ne rušiti [construir y no destruir]. Kot vlada ste dolžni dobro premisliti, kako graditi. Gradnja je tisto, kar izboljša zdravje, izobraževanje, kolektivno delo. Na primer, če obstajajo vasi, ki potrebujejo gradnjo šolskih učilnic, se mora vlada zavezati, da jih v svojem mandatu dokonča. Če ni dovolj sredstev za to v posamezni skupnosti, mora poiskati solidarnostne delavce, lokalne ali vladne organizacije in pripraviti skupni udarni projekt za izvedbo gradnje. Na drugi strani recimo, če nek delovni odbor na območju odtuji 30 vreč kave in svet dobre vlade tega območja to ignorira kljub prijavi, to pomeni, da ta vlada ruši skupno zaupanje. Če torej ljudje tam dvignejo glas proti svoji vladi, ki ne dela dobro, se mora ta potem odločiti, kaj ji je storiti. Ali spremeni svojo odločitev ali opozori na kršitev. Nujen je pogovor s tovariši, ki so to storili, da ne pogrnemo pri naših lastnih načelih, kot temu pravimo.

Vsaka vrsta dela je za nas drugačna. Ko govorimo o demokraciji, se ta, ki jo mi izvajamo, precej razlikuje od demokracije, ki jo prakticira slaba vlada. Podobno, kadar govorimo o pravičnosti. V slabi vladi je pravičnost naprodaj. Če si zagrešil kaznivo dejanje, plačaš dobrega odvetnika in čez nekaj časa si svoboden. Pri nas je vse drugače. Oblasti ni v interesu favoriziranje, ne uravnotežuje poznanstev, ne pomaga nikomur posebej. Tako stopamo po tej poti, ki jo imenujemo avtonomija.

Kar se tiče problemov, smo uredili mnoge, zapatistične in nezapatistične. A denar jih pri nas ne rešuje. Rešujejo jih tovariši med seboj. Pravičnost za pravičnost, tako nekako. Če imaš v sporu prav, potem je tvoj problem že rešen. Mediacija je dolžnost mene kot organa v sporu, za to ne plačaš. Seveda se pogosto zgodi, da se ljudje želijo zahvaliti za pomoč, s kakšnim darilom. A to je drugače, mediacija pri nas ni storitev, je majhna opora. Tako kot ta stol ali miza.

Verjamem v to, da vas bodo naše besede vsaj malo premaknile v smer naše avtonomije. To je namreč naša demokracija, ki jo prakticiramo. V naših družinah, v naših vaseh, v naših občinah in prav tako v svetih dobre vlade.

Na kratko bom še predstavil kako to izgleda v različnih delih družbe. Recimo, da smo ena družina. »Kaj bomo torej storili jutri? Meni se zdi to delo najbolj potrebno,« reče oče. V tem primeru se poslužimo demokracije, med seboj se dogovorimo, kako bo izgledal naš vsakdan. Sestanemo se na sestanku, kot je ta in se začnemo dogovarjati. No torej, kakšno kolektivno delo bomo delali? Drugi pridejo s svojimi predlogi. »Predlagam, da se izboljša živinoreja.« Drugi predlaga, da zorjemo njive za novo plantažo kave. Potem začnemo razpravljati in kdor predstavi največ utemeljenih razlogov … No, potem sprejmemo njegov predlog. Konsenz sporazuma. Enako počnejo na občini, tako delajo tudi v svetu dobre vlade. O vsakem delu se dogovori. No, kot pravim, marsikaj lahko narediš tudi sam. Kot nekakšna majhna pravica, ki jo uživaš. To je prehrana, prevoz na delo, pravica do počitka in zdravljenja, itn. In ob tem pridejo tudi dolžnosti, o katerih sem že govoril.

To je bolj ali manj način, na katerega deluje Svet dobre vlade, naša zadnja oblastniška inštanca trenutno, ni pa nujno, da je ne bo v prihodnosti nadomestilo kaj drugega. Zapatisti vedno sanjamo. Kako ustvariti inštanco, ki bo direktno nadzorovala svete dobrih vlad, to je naslednji korak naših sanj. A zaenkrat še nismo tam.

5. UPORNO ODPORNIŠTVO

Brolin: Iz izkušenj naših pra prababic in pradedkov, pa tudi naših staršev, ki so se uprli zlorabam na veleposestvih, smo se največ naučili pri pripravah na deset let podtalnega delovanja med leti 1994 in 2003. V našem uporu smo prav tako trpeli lakoto, žejo, dolgo hojo, padle tovarište, itd. Tudi gradnja avtonomnih občin ni bila enostavna pod vojaško represijo. Vojna, ki nam jo je napovedala mehiška država je bila tudi ekonomska, geološka, psihološka, kulturna in družbena. Vse, kar smo izumili, so kopirali, a vendar jim ni uspelo, tako kot je nam. Napadali so nas na različne načine, a noben od teh ni bil uspešen.

Trenutno smo v izgradnji avtonomije, kot so povedali tovariši. Razmišljamo o drugačnih oblikah avtoritete, ker čutimo potrebo, in problemi, ki jih imamo, tako zahtevajo. Slaba vlada prav tako nadaljuje s svojo misijo, s svojimi črnimi politikami, ki nas skušajo izključiti iz zakonodaje. Upanje ostaja, v naših lastnih poskusih upora, v temu, česar se skuša domisliti ljudstvo. Odkar po 12-dnevni vojni nismo izstrelili niti naboja več, je minilo več kot 27 let. Čeprav se tega nismo zavedali, smo bili v vsem tem času uporni do države; z našimi poskusi izmakniti se njihovi vojni in njihovim politikam. Spoznali smo, da smo vsi v uporu, tako moški kot ženske, otroci, starejši, vsi.

Če ne bi vedeli, kako se upreti, si lahko zamislite, koliko tisočev nedolžnih mrtvih bi bilo v tej vojni ubitih na obeh straneh. Mednarodni javnosti smo pokazali, da ustvarjamo in gradimo življenje. In naš glas je bilo slišati povsod po svetu in priznali so nam, da gradimo sanje za vsakogar: svet mnogoterih svetov. To je delo, ki ga opravljamo prav zdaj.

Jacobo: Kot je pripovedoval tovariš, se preziru in ponižanju upiramo že leta. In v času podtalnega delovanja smo bili predvsem uporniki. Slaba vlada se nam je posmehovala, da smo obupani otroci, ki se ne pustimo voditi zgolj zato, ker smo brez denarja. A to je čista laž, začeli smo z lastnim delom na kmetijah. Vedno znova smo šokirani, koliko priložnosti za skupni dialog smo ponudili slabi vladi, pa se ta nanje ni odzvala. In koliko slabih predlogov so nam ponudili, pa nanje nismo odgovorili. Ker če bi se z njimi soočili, če bi zavrnili te predloge, bi sledila nova vojna in veliko ljudi bi umrlo. Upirali smo se tudi strahu tistih, katerih možje in sinovi so se nam pridružili v boju leta 1994, da bi se soočili s slabo vlado. In takrat smo se upirali lakoti, utrujenosti in sanjam.

Maruša: Kaj misliš z uporom sanjam?

Marín: Tovariš želi povedati, da smo v vojni vsi trpeli. Trpeli od utrujenosti, hoje, nespečnosti, lakote in se morali vsemu temu upirati. Vojna je vendarle vojna.

Martin: In odpor je sen o bolečini.

Marín: V času odpora smo morali vse to vzdržati.

Alfonso: Kot sta povedala tovariša, morali smo se upreti. Ob uničenju Aguascalientes se nismo mogli upreti. Šele, ko smo razglasili 38 avtonomnih občin, se je začel naš proces uporniškega odpora28, s katerim smo se izogibali konfliktu s slabo vlado. In ko je vojska vstopila v naše skupnosti z dobrimi avtomobili in puškami, bleščečimi uniformami in čeladami, smo se morali še bolj upreti. Imeli so bombnike in helikopterje, številčnejšo vojsko, nas pa je bilo zgolj 22 vojaških odredov. In smo se namesto odprtega spopada raje umaknili visoko v gore, da bi se izognili večjim konfliktom, da se ne bi odzvali na provokacije. Kajti veliko je bilo grozodejstev, ljudje so umirali od ran, lakote, bolezni. In otroci so umirali. Ampak mi smo vedeli, da je s tem naš odpor lahko še močnejši in se jim umaknili.

Upreti so se morali tudi naši bratje in sestre, ki niso bili v zapatistični organizaciji. Ko je vojska zaprla ceste in postavila kontrolne točke ter ljudem ni pustila odhajati in prihajati v njihova mesta in vasi. In je začelo zmanjkovati hrane in življenjskih potrebščin. Nismo samo mi trpeli zaradi odpora, tudi oni so trpeli bolezni in lakoto, ker je militarizacija trajala dolgo, zelo dolgo.

In ko je slaba vlada videla, da nas ne morejo izzvati, je njena vojska začela provocirati. Pobijali so naše krave in piščance. Ali pa prišli v naše hiše, pobrali vse, kar smo imeli in zažgali oblačila in naše domove. In ker jim nismo želeli dati zadoščenja, smo morali ostati v grmovjih. Da ne bi prišlo do spopadov, do nepotrebnega boja. Veliko smo trpeli zaradi odpora in prav zato smo tu zdaj z vami. Da to delimo z vami in vam pojasnimo, kako je potekal odpor, ko je naše skupnosti napadla vojska.

Marín: Upam, da ste do zdaj uspeli razumeti, da je odpor naše orožje. Na podlagi tega smo lahko ustvarili avtonomne občine, o katerih vam pripovedujemo. Ni nas namreč zatirala samo vojska, ki jo je poslala vlada, potem ko je ugotovila, da ne more uničiti naših centrov, naših občin. Poleg 60.000 vojakov so začeli na območje Chiapasa uvažati tudi vojaške plačance oziroma paravojaške skupine. Danes poznamo več skupin, med njimi eno, imenovano Mira, drugo Činčulini, tretjo Rdeča maska, četro Optik, in še mnoge druge. Vse je izurila, plačala in oborožila slaba vlada. In smo se še naprej upirali. Zakaj? Ker je proces boja spremenil svoj pomen. Na začetku našega odpora smo verjeli v oborožen boj, a spoznali, da to ni prava pot. In tako smo se morali upreti vsem tem tegobam; slabi vladi, vojski in paravojaškim skupinam.

Slaba vlada pa nas ni poskušala utišati samo tako. Napadla nas je tudi ekonomsko. Ljudem, ki niso bili zapatisti, je dajala denar ali material za gradnjo. In ko smo se na to odzvali z ustvarjanjem udarniških delovnih kolektivov, je začela financirati infrastrukturne projekte v Chiapasu, da bi preprečila, kar počnemo.

Z vsemi silami smo se morali upreti tudi ideološkim in političnim napadom. V televizijskih poročilih in časopisih so začele izhajati novice, da se podkomandant Galeano29 pogaja z vlado, da v vladnih letalih in helikopterjih leti nad Chiapasom in prodaja našo zemljo. Da potuje po Evropi in naša ozemlja prodaja tujcem. Vse te ideje so del napadalne ideologije, katere cilj je, da ljudje izgubijo upanje in se nehajo organizirati. To je to, čemur smo se morali upreti. Zato pravimo, da je za nas najmočnejše, najpomembnejše orožje odpor. Kajti, če se ne upreš, te lahko katerakoli od teh stvari pokonča.

Skušali so nas tudi spreti med sabo. Paravojska je pogosto uničevala naša polja in naše pridelke. Ali pa so med svojim uničevalnim pohodom ubili kakšnega od naših tovarišev, ki smo jih cenili kot dobre delavce. Morda je bil njegov brat, moj stric, njen oče, morda sem ga dobro poznal. Zakaj so ga ubili, zakaj prav njega in ne mene ali njo? In prav to je želela vlada: da se kmetje, staroselci, zapatisti in nezapatisti začnemo med seboj prepirati. A iz izkušenj vojne smo vedeli, kako se tem provokacijam upreti, kako obrniti vso to neskladje sebi v prid.

To smo odkrili skozi odpor. Odpor ni nekaj preprostega, ampak prekleto težavna stvar. Razumeli smo, da prihajamo iz oboroženega boja. Razumeli smo, da če s te poti odpiramo prostor za gradnjo avtonomije, moramo postati uporni in odporni. In od te vlade ne sprejeti ničesar. Ker nas ni želela podpreti. In med doživljanjem vsega tega terorja smo spoznali, da ne moremo biti zgolj uporniški, da ne smemo biti samo odporniški, temveč živeti dostojanstven bes, kot mu pravimo. Kar želim povedati, je: čutim bolečino, ko mi ubijejo tovariša. A žal se ne morem kar brezglavo maščevati, poiskati in zmasakrirati tisto barabo, ki mu je to storila. On ni zares tvoj sovražnik, prevarali so ga, najeli in zato to počne. Zato zapatisti v svojem srcu nosimo dostojanstven bes. V tem trenutku boja se nam je posvetilo, kdo je zares naš sovražnik, proti komur se moramo še močneje boriti, kaj je tisto res škodljivo. To niso ljudje, ni ljudstvo, temveč država. In ob tem spoznanju nam takšne pritlehne provokacije niso več mogle do živega.

Zakaj pravimo, da je odpor najmočnejše orožje? Ker smo na lastne oči videli, da lahko z mirnim odporom razorožimo vojaške odrede. Mirno smo se odpravili do vojaških oporišč in z glasnimi kriki, političnimi in ideološkimi zamislimi manifestirali naše ideje. Najpomembnejši del našega odpora je ideja o moči zapatizma. Pa ne zato, ker bi imeli bombnike, s katerimi bi to moč demonstrirali. Vsi naši tovariši so se morali najprej naučiti izdelati papirna letala. Vsako letalo je nosilo sporočilo. In ko so priletela na dvorišče garnizijona, so jih vojaki pobrali, odprli in brali: »Kaj počneš tukaj? Nisi vendar prišel ubijati svojih lastnih bratov?! Mar nimaš žene, otrok? Če se boš spustil v boj z zapatisti, morda ne boš nikoli več srečal svojih najbližjih!« To je bila naša politično-ideološka borba, s katero smo razorožili mehiške vojake.

Zato danes razumemo. Orožje, ki smo ga uporabljali leta 1994, ne imenujemo več neposredno ‘orožje’, zdaj mu pravimo orodje. Gre za orodja, ki so nekje shranjena, nikakor pa ne moremo reči, da jih nikoli ne bomo ponovno uporabili. Ne ve se! Če morda nekega dne do vas pride novica, da so se mehiški vojaki in zapatisti spet spustili v vojno, vedite, da se to ni zgodilo zato, ker bi si želeli vojne, ampak ker nam ni preostala nobena druga možnost upora. In ko na voljo nimate več nobenega drugega orodja kot orožje, morate to uporabiti. Upam, da bolj ali manj razumete, kaj sem želel povedati.

6. SKRB ZA MATER ZEMLJO

Martin: Dobro, to je zadnja tema, ki vam jo prinašamo, ki jo želimo deliti z vami. Za nas je namreč ta oblika boja zelo pomembna. Uporniška odpornost je mišljenje. Je analiza, kako ne nasesti takim provokacijam. Zahvaljujoč dejstvu, da smo našli način, kako se ne odzvati, danes nadaljujemo svoj boj in smo tukaj z vami. Če ne bi spoznali orožja, ki je beseda, ki je misel, ki je iskanje različnih načinov učenja, ne bi bili tukaj. Orožje uporniške odpornosti je gradnja. Ko vas napadejo, morate znati misliti, razmišljati, kako ne nasesti provokaciji in nadaljevati z gradnjo. To je uporniška odpornost. To je to orožje, kot mu rečemo.

Zahvaljujoč temu močnemu zapatističnemu orožju, smo vzpostavili tri ravni naše samouprave. Lokalne vlade, avtonomne občine in svete dobre vlade. Zahvaljujoč tej obliki boja. Če ga ne bi bilo, mislim, da bi se po enajstih dneh boja, ob ponovni vojaški provokaciji šefov vojne ali ob požigu kakšne od avtonomnih občin, spet spustili v bitko. Ker, če kaj, nam to daje strast in pogum. Zahvaljujoč zapatistični organizaciji vedno znova iščemo pot. In tako smo prišli tudi na to pot v Evropo.

Pred časom so pripadniki paravojsk ugrabili dva naša tovariša, člana enega izmed svetov dobre vlade. Če bi se obrnili na slabo vlado, ne bi nič dosegli. Tako pa smo ponovno našli način odpora v besedah. Pozvali smo tovariše in tovarišice, ne zgolj v Mehiki, temveč po celem svetu, naj se nam pridružijo v solidarnostnem klicu. Udeležili smo se protesta pred mehiško ambasado v Avstriji, ki nas zastopa tukaj. Pozvali smo k izpustitvi naših tovarišev. In zahvaljujoč našemu skupnemu uporu in odporu sta bila le nekaj dni zatem naša tovariša izpuščena. In zato ne gre zahvala zgolj zapatistični moči, temveč moči vseh nas, združenih v boju.

To je ta beseda, ki vam jo prinašamo kot zapatisti. Da lahko z uporom in odporom, to je avtonomijo, odstavimo celoten sistem, ki zatira ljudi. To smo dokazali, a vendar želimo, da ta ideja raste še bolj. Ne, da vsi postanete zapatisti. Nismo tu, da vas prepričamo, da postanete zapatisti. Niti, da vstanete v orožju, da bi izboljšali svoje življenjske razmere. Ne! Prišli smo zaradi besede, semena upora, odpora, avtonomije. In če spoznate, da vam lahko nekje služi v vašem boju, v vaši organizaciji, pri vašem delu, potem jo uporabite. Nismo vas prišli rekrutirat, iskat nove pripadnike, nove bojevnike. Naša ideja je, da vsak prostor, v katerega pridemo in v katerem določeni vidiki družbe šepajo: izobraževanje, zdravje, politika, razlike med bogatimi in revnimi, postopanje vlade itn., da lahko skozi naša spoznanja o vas z vami delimo našo analizo lastnih družbenih razmerij, našo perspektivo boja. Zapatisti smo prepričani, da če se vsi skupaj organiziramo, lahko napademo kapitalistični sistem od spodaj. Ker vidimo, da ta sistem, v katerem živimo, ne teži k temu, da bi se vsi spoštovali med sabo, da bi vsi dobro živeli. Zamišljen je zgolj za udobje peščice. A pravim vam, če se organiziramo skupaj, ga lahko spremenimo in ustvarimo novega. Drug svet, svet mnogoterih svetov, kot mu radi rečemo, vsak v svoji obliki, vsak v svojem prostoru. In tako kot se želite organizirati, tako kot želite živeti, tako bodi. To je naše sporočilo.

Avtonomija zapatističnega ljudstva je prav tako tesno povezana z delom na zemlji, na njej namreč vsi živimo. Na njej se borimo, na njej gradimo svojo samoupravo, naša področja dela. A hkrati vidimo strašansko uničevanje naše Matere Zemlje. In beseda, ki jo prinašamo, želi opozoriti tudi na to. Zato so z nami k vam prišli tudi delegati Narodnega staroselskega kongresa30. Da opozorijo na to, kar se nam dogaja tam, da se ne bi zgodilo tudi vam: velikanski infrastrukturni mega-projekti. O tem ne bomo veliko govorili, pa vseeno. Rezultat teh velikih mega-projektov bogatih je uničenje naših domov, naše Matere Zemlje, kot ji pravimo. In verjamemo, da je tudi to beseda, ki jo moramo deliti s svetom. Da vidimo, ali koga med vami nagovori, prepriča, da se je vredno boriti in skupaj z nami ubraniti našo Mater Zemljo. A če jo ubranimo zgolj v Chiapasu, še naprej pa jo uničujejo v Gvatemali, tu v Evropi in drugod po svetu, naš boj nima smisla. Zato vas želimo povabiti, da se vsi skupaj borimo zanjo. Kajti ona nas kliče, vse nas, prosi nas za pomoč, saj jo boli, neskončno boli. In ko dežuje, joče in ko piha veter, vzdihuje. Ker jo tako zelo mučimo, tako pretirano uničujemo našo Mater Zemljo.

Moramo se boriti, skupaj! Če sva tu dva ali trije, ki smo istih misli, so tam drugje štirje in tam nekje nas je tisoč in tam daleč več sto. Le če se skupaj mobiliziramo, lahko nekaj dosežemo. To je sporočilo, ki vam ga prinašamo v ta prostor. Tudi to tukaj med vami je ena majhna avtonomija, majhna skupnost za vse nas; tam je radijska postaja, tam kultura, tam skupnostno delo, tam kmetovanje, tam to, tam tisto drugo. Četudi nas je malo tukaj, lahko to že imenujemo avtonomija. In mislim, da bodo naši tovariši precej presenečeni, ko bodo slišali o tem skupnostnem delu, ki ga imate tukaj. Pa če je to skozi fotografijo, videoposnetke, avdiovizualne medije, panje na strehi in vse drugo, kar imate tukaj. Mi tega nimamo enako kot vi, a je prav to vaše odličen primer, kako se lahko avtonomija odslikava v majhnem prostoru. To sem vam želel povedati, morda kaj dodajo še moji tovariši. Hvala vam.

Marin: Tako je, kot je govoril že moj tovariš. Ta beseda je naša skrb zgolj in samo zato, ker je resnica. Vsak pozna svojo lokalnost in svoje ljudi. In govorim do pike, tako kot je govoril moj tovariš. Če se bo uničevanje našega planeta Zemlje nadaljevalo, ne bo več važno ali si reven ali bogat, trpeli bomo vsi. Nikogar ne bo izbralo, tako kot je nas izbralo življenje na veleposestvih. Tako bo kot potres na Dunaju, nepričakovano. Zakaj se je zgodil? Bil je kot nekakšen znak uničevanja matere narave. Kaj smo, če nam je kot ljudem za to vseeno? Kot da bi nam bilo vseeno, da je naš dom uničen. Zapatisti čutimo, čutimo in mislimo, da bi bilo dobro živeti na tem svetu še naprej, da si zaslužimo živeti na tem svetu. In otroci, ki odraščajo, tudi oni si zaslužijo stabilno prihodnost. Vse naslednje generacije, ki prihajajo na ta planet Zemlja, si zaslužijo živeti. Mi verjamemo, da kdor zmore razumeti, razume. Zato na juriš dragi tovariši, obranimo Zemljo!

Ne vidim razloga, da ne bi reven, srednji in velik, kdorkoli pač že, ne razumel nujnosti obrambe. Samo naprej, zdaj je čas, zdaj je nujnost! Zakaj le, se vprašate? Ko smo govorili s pomembneži tu in tam, so nam rekli: »Če ne boste razmišljali o obrambi, ne bo kaj dosti ostalo od te Zemlje.« Zato se prav o tem zapatisti veliko pogovarjamo. In upamo, da bodo vsi spoznali naše skupno žrtvovanje za tisto, kar je vredno. Da skupaj zgradimo nekaj, kar lahko pomaga našemu skupnemu cilju. To je to. Hvala za vašo pozornost, hrano in vse ostalo. Hvala.

Jacobo: Izhajajoč iz teh petih tem, o katerih smo govorili, kaj je naša glavna poanta? Kako se boste združili in kako organizirali. Tako kot pri nas! Tako kot smo se mi, se tudi vi oblikujete v manjše skupine za skupnostno delo. Tudi mi smo začeli z malim in zrasli. In jutri bodo prišli novi tovariši poslušat našo zgodbo. In nas bo več. In naslednji dan še več. Ne bosta samo en in drugi, ampak trije in naslednji dan nas bo dvakrat toliko in tako naprej. In naše delo se bo še bolj razširilo. Zato cenim povabilo, da smo nocoj lahko z vami. In cenim hrano, ki nam jo strežete. In to, da ste nas sprejeli v svojo srédo, v svoje domove. In tovariš Matej; hvaležen sem, da si med nami po zahrbtni bolezni. In poslušaš našo besedo. In ne samo to. Tovariši, ki se želite organizirati tukaj ali tam, pomagali vam bomo z našim skupnostnim delom, kolikor bomo le lahko. Moramo se združiti in še bolj organizirati. To je naše delo in beseda, ki vam jo prinašamo. In nič več. Lepa vam hvala.

Žiga: Jaz bi se vam tudi rad zahvalil. Hvala tovariši, bratje, da ste prišli od daleč in delili te izkušnje z nami. Ogromno nam pomeni. Vidimo, da nismo sami v tem boju. To nas navdihuje in lahko samo rečemo, da se bomo potrudili po svojih močeh tudi tukaj, da bomo nadaljevali boj za Zemljo, da se bomo povezovali in organizirali in upam, da bomo lahko v prihodnosti delili še več izkušenj z vami, še več znanja in predvsem dobrih novic. Vedno ste dobrodošli tukaj, kadarkoli. In pomagali vam bomo po svojih močeh, če nas boste prosili za pomoč. Hvala iz srca.

Vsi: Hvala, hvala, hvala, hvala.

7. VPRAŠANJA

Matej: Trenutno smo v neodvisnem kulturnem centru. Zanimalo bi nas slišati, kaj je za vas umetnost? Kakšno vlogo ima v zapatizmu in odporu?

Martin: Glede tega kot zapatisti nimamo ravno najbolj izdelanega mnenja, saj imamo besedo, ki je vsem zapatističnim vasem skupna. To je, kar se tiče umetnosti, torej. Kar želimo povedati, je, da je tudi umetnost oblika boja. Poleg dela, ki ga opravljamo kot skupnost, smo udeleženi v različnih drugih aktivnostih. Ta mesec [junij op.p.] smo organizirali filmski festival, ki je prav tako pomemben za nas, saj prikazujemo dela ljudi, ki si prizadevajo spremeniti družbo. In njihova dela so prav tako zelo povedna. Ni orožje tisto, ki zares spregovori, temveč video material, dokumentarci, resnični posnetki. To je tisto, kar zares služi družbi. Kot je povedal že tovariš, ni važno kje in kdaj ter kako. Če je tisti, ki piše, resnicoljuben in iskrenega srca, dober novinar in tovariš, če ima prave informacije in piše, kot čuti, potem je tudi on pomemben za družbo. Umetnost nasploh je pomembna in to smo pokazali z dogodki, ki smo jih organizirali kot del skupnega dela zapatističnega boja. Poleg besed so del skupnega boja tudi plesi, pesmi, poezija, slike, murali, gledališke predstave: vsaka oblika umetnosti, ki pred nami slika kapitalizem in možnost upora.

Prej smo se pogovarjali o sedmih načelih samoupravljanja. Civilnega, ljudskega, vojaškega. Kot zapatistična organizacija imamo poleg teh tudi politična načela in nekaj teh smo vam predstavili. V našem boju se vedno trudimo kombinirati tako civilna kot politična načela. Ne gre zgolj za politično, vojaško, temveč tudi za druge oblike boja. Med nami so bili vedno dobrodošli tako učitelj kot učenci, študentje, obrtniki, umetniki, znanstveniki. Če poješ, slikaš ali se kakorkoli drugače izražaš, si del skupnega boja ali pa to postajaš. Brez tebe ne moremo. In ni zares važno, ali si učitelj ali umetnik. Pomembno je zgolj, da si ponižen in predan skupnemu boju. Recimo mu predstava, recimo mu učna ura, kakorkoli že. Ne zanima nas razlikovanje, saj verjamemo, da nas razlike združujejo. Pa četudi je nekdo homoseksualen, transeksualen ali karkoli drugega.

Marin: Vidik umetnosti in kulture je za nas precej novo področje, ki ga v zadnjem času precej promoviramo, tudi preko svetov dobre vlade. Ta vidik upošteva, kako človeštvo na različne načine umeva nas in naš boj. Obstajajo tisti, ki iščejo pot iz nepravičnosti skozi besedni, materialni boj, obstajajo pa tudi drugi, ki to iščejo skozi pesem – umetnost recitiranja resničnosti tega sveta. Ti načini izražanja pa niso edina umetnost, ki se ji je vredno posvetiti. Za nas je še posebej pomembna umetnost mišljenja, kako oblikovati in urejati ta naš svet. Naj si vsak od nas zamisli: kje želimo živeti čez deset let? Umetnost mišljenja pomeni sposobnost zamišljanja naše skupne prihodnosti. In to je nekaj, kar presega tako umetnost kot kulturo. A seveda ne pozabimo, da vsak proces boja vedno spremljata tudi umetnost in kultura. Recimo, zdaj smo že precej utrujeni, a če bi nekdo od vas privlekel kitaro, bi prepevali in se veselili. Umetnost vedno spremlja boj in je vedno del nas, v nas, v našem delu. Toliko. Še enkrat hvala za pozornost.

.

Prevod in fotografija: Miha Poredoš

.

OPOMBE

  1. [čiapas] – najjužnejša zvezna država Mehike, ki meji na Gvatemalo. V njej prebiva dobrih 5 milijonov ljudi.
  2. Ljudstvo majevskega izvora, ki naseljuje severno visokogorje mehiške države Chiapas. V popisu prebivalstva leta 2020 se je zanje izreklo nekaj manj kot šesto tisoč oseb.

  3. Ljudstvo majevskega izvora, ki naseljuje centralno visokogorje mehiške države Chiapas. V popisu prebivalstva leta 2020 se je zanje izreklo petsto petdeset tisoč oseb.
  4. Ljudstvo majevskega izvora, ki naseljuje celotno področje mehiške države Chiapas. V popisu prebivalstva leta 2020 se je zanje izreklo šestdeset tisoč oseb.
  5. [finke] kos podeželskega ali kmetijskega zemljišča z kmečko hišo. V Latinski Ameriki oznaka za veleposestva sužnjelastnikov.
  6. Avtonomni teritoriji, ki jih kontrolira zapatistična oblast na področju siceršnje zvezne države Chiapas, ki so se oblikovale po zapatističnem uporu leta 1994.
  7. Juntas de Bien Gobierno [húntas de bjen gobjerno], oblike samoupravnih institucij, ki so jih vzpostavili deset let po zapatistični vstaji.
  8. [čikote] Usnjeni bič s kremenovim kamenjem na koncu jermena, ki so ga sužnjelastniki uporabljali za discipliniranje ali kaznovanje sužnjev.
  9. Delovodja.
  10. Višji uslužbenec, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje služabništvo (v frankovski državi tudi upravitelj posesti).
  11. Desetnik.
  12. Združenje kmetov in obdelovalcev zemlje, oziroma največji kmečki sindikat ustanovljen leta 1937 pod tedanjim predsednikom Lázarom Cárdenasom, ki je želel združiti in predstavljati interese mehiškega kmetstva. Kasneje je služil kot pomembna struktura pri snovanju Institucionalne Revolucionarne stranke (PRI), ustanovljenje leta 1938 in njenih kasnejših naslednic.
  13. Sindikalistična zveza, ki se ji je v osemdesetih letih pridružili številni staroselci iz današnjih zapatističnih območij. Po sporih glede strategije vodenja je EZLN v devetdesetih prevzela več kot polovico članstva.
  14. Montes Azules – biosferno območje na skrajnem jugovzhodu mehiške države Chiapas, ki ščiti dobrih 3000 kvadratnih kilometrov lakandonske džungle.
  15. Selva Lacandona – tropski deževni gozd, ki se iz mehiške države Chiapas razprostira v Gvatemalo. Po ocenah mehiških zoologov je dom tretjini ptičjih in četrtini živalskih vrst na območju celotne Mehike.
  16. https://enlacezapatista.ezln.org.mx/
  17. Clandestinidad [klandestinidad] – obdobje ilegale, podtalnega oziroma gverilskega delovanja.
  18. Mačeta.
  19. Kazen.
  20. Motika.
  21. Nož.
  22. Bodalo.
  23. El mal gobierno – termin “slaba vlada”, ki ga zapatisti uporabljajo za poimenovanje mehiške vlade.
  24. [vrelec] – Ime, ki ga je zaselku Guadalupe Tepeyac v čiapaški občini Las Margaritas nadela Zapatistična vojska narodne osvoboditve, kot poklon in spomin na mirovno konvencijo različnih oboroženih skupin, ki so sodelovale v mehiški revoluciji v centralno mehiškem mestu Aguascalientes.
  25.  Asociacion de Municipios Autonomos (AMA).
  26. Juntas de Bien Gobierno [húntas de bjen gobjerno], oblike samoupravnih institucij, ki so jih vzpostavili deset let po zapatistični vstaji.
  27. Caracoles.
  28. Resistencia rebeldÍa [rezisténsija rebeldíja].
  29. Vojaški vodja Zapatistične vojske narodne osvoboditve. Do leta 2014 se je imenoval podkomandant Marcos [subcomandante Marcos].
  30. [Congreso Nacional Indígena] – Svet staroselske vlade je zveza, ki povezuje staroselce in potomce staroselcev na območju celotne Mehike v boju proti marginalizaciji, diskriminaciji, in odtujitvi zemlje.
Deli
PROGRAM
29. 01. - 17:00 // MiniOder: Kozlovska sodba (5+) // predstava
Vstop: 5 € / 0 € za brezposelne in invalide
05. 02. - 17:00 // MiniOder: Vznemirljivo življenje čebel (5+) // predstava
Vstop: 5 € / 0 € za brezposelne in invalide

 

VIRTUAL TOUR GT22

Ostali prispevki

Dobre prakse
Jernej Trebežnik o absurdnosti merjenja delovnega časa v umetnosti.
Dobre prakse
Minimalno kartiranje scene kot relacionarnega in dinamičnega polja, ki se oblikuje skozi boje.
Dobre prakse
Brezkompromisni spust v eksperimentalne poizkuse in iskanje novih glasbenih vsebin, tem in oblik.
Dobre prakse
»Umetnik je inovator prostorov. Oblikuje in uteleša prostore, ki so bili pred tem nemogoči, nezamisljivi …«
Dobre prakse
Brezkompromisni spust v eksperimentalne poizkuse in iskanje novih glasbenih vsebin, tem in oblik.
Dobre prakse
Visoke grede so zadnja leta postala resen hit med vrtičkarji.
Dobre prakse
Podpisan obrazec lahko oddate tudi v GT22. Podpisi se zbirajo do 20. maja.
Dobre prakse
Brezkompromisni spust v eksperimentalne poizkuse in iskanje novih glasbenih vsebin, tem in oblik.