FokusFokus_10: Od skupnosti do skrbi med dvema ognjema kulturnega boja

KAJA KRANER

 

V okvirno zadnjem desetletju naj bi bilo na področju sodobnih umetnosti mogoče detektirati pogostost pojavljanja tematike skrbi, česar se je v lokalnem prostoru najbolj neposredno teoretsko lotila slovenska filozofinja umetnosti Bojana Kunst v knjigi Življenje umetnosti: prečne črte skrbi, ki je leta 2021 izšla pri založbi Maska. Knjiga Življenje umetnosti v kombinaciji s predhodno knjigo Kunst, Umetnik na delu: bližina umetnosti in kapitalizma iz leta 2012, dobro oriše logiko trendov na področju sodobnih umetnosti v zadnjem desetletju in pol. Metodološko izhodišče Kunst je namreč v obeh primerih deloma podobno: medtem ko je knjiga Umetnik na delu izhajala iz očitne inflacije govora o sodelovanju v polju sodobnih umetnosti, ki je pospremila dodatno prekarizacijo področja po ekonomski krizi leta 2008, ima tudi bolj nedavna inflacija govora o skrbi, ki je predmet analize v knjigi Življenje umetnosti, nekaj opraviti s produkcijskimi okoliščinami kulturnih delavcev (če pri tem zanemarimo bolj nedavno izpostavljeno tematiko »skrbi za okolje«).

Kunst v najnovejši knjigi lucidno ugotavlja, da je pogostost nagovarjanja skrbi tesno povezana s prekarnostjo, ki izvorno izhaja iz ontološke ranljivosti življenja, zato pa je povezana z izkušnjo čustvene ranljivosti, ki jo umetniki in kulturni delavci na različne načine vključujejo v svoja dela, projekte ter programske usmeritve institucij in organizacij. Razgradnja javnih servisov v zadnjih desetletjih naj bi tako vodila v individualizacijo skrbi oz. širitev imperativa »skrbi zase«, saj je »skrbeti zase potrebno prav zato, ker zate nihče ne skrbi (Kunst 2021: 68)«. V tej miselni liniji se Kunst dotakne tudi enega ključnih paradoksov morda prevladujoče skrbstvene pozicije sodobne umetnosti in njenih institucij, ki poskuša neposredno intervenirati v družbeno tkivo ali družbene relacije. Skrbstvenost se po njenem mnenju ne zrcali v temah, ki jih obravnava umetniški projekt, razstava ali kuratorsko izhodišče; ni toliko stvar reprezentacije ali udejanjanja, ampak se bolj manifestira v načinu, kako je umetnost udeležena v dejanskosti, »kako je sama skrb« in kako »pazljivost za življenje sveta, ki si ga delimo, tudi določa (2021: 13).« V takšni zastavitvi Kunst sledi tezi, da je v družbi prišlo do temeljnega pomika v načinu vladanja, in sicer v smer prekarnosti, kjer ranljivost vstopi v politično in ekonomsko stanje ter postane ena od oblik vladanja življenju, zaradi česar je tudi mišljenje in prakso političnosti umetnosti potrebno zastaviti na drugačnem temelju. Vsekakor se je, denimo, potrebno izviti iz pasti modela delovanja na način antagonistične reakcije, ki pogosto bodisi reproducira uveljavljene ontološke kategorije ali pač predstavlja osiromašeno obliko moči, ki se tiče zavzemanja pozicij, na tak način pa pogosto tudi reproducira uveljavljene režime dvojnosti.

 

Aktualna kulturna politika

Antagonistično zavzemanje pozicij se vendarle zdi natanko tisto, ki je v največji meri zaznamovalo bolj ali manj javne razprave znotraj lokalnega kulturnega polja predvsem v zadnjih treh letih, ko je bilo mogoče – vzporedno z nedavnimi menjavami oblasti in globalno pandemijo – zaznati poglabljanje »kulturnega boja« med kulturno-političnima pozicijama »levice« in »desnice«. Na tem mestu se ne bom lotila natančnega definiranja, kaj točno naj bi označevali »umetniška levica« in »umetniška desnica«, kljub temu pa se je mogoče vsaj v začetni fazi poslužiti definicije, ki jo v knjigi Spopad na umetniški levici konec osemdesetih let ponudi Lev Kreft. Kreft je v knjigi izoblikovanje umetniške levice oziroma začetek levičarske politizacije umetnosti kronološko umestil v obdobje Francoske revolucije, ki ga je v dobršni meri zaznamovala ne jasna razločenost javne sfere in t. i. umetniške javnosti. Nadalje pa je v navezavi na umetniško levico razlikoval med tremi različnimi pod-pozicijami. Prvič, med estetsko levico, ki jo je mogoče v največji meri povezati z različnimi avantgardnimi gibanji 20. stoletja in katere ključno sredstvo političnega boja je najširše pojmovano estetsko polje, ki se lahko nanaša tako na poskuse revolucioniranja umetniških izraznih sredstev in konvencij, ki povratno vpliva na načine, kako zaznavamo, na redefinicijo, širjenje pojma umetnosti in podobno. Drugič, med družbeni in politični levici naklonjenimi umetniki in kulturnimi delavci, zlasti demokratične, humanistične, anarhistične, razsvetljenske kulturne usmeritve. Tretjič, med kulturno-politično levico, ki obsega leve intelektualne kulturne delavce, kritike, teoretike, politike in druge, ki so se in se še vključujejo v oblikovanje kulturne politike, nastajanje teorij in doktrin, se vključujejo v javne razprave, skratka tudi bolj neposredno zavzemajo pozicijo javnih intelektualcev.

V poskusu rekonstrukcije osnovnih potez zaostrenega kulturnega boja in antagonizmov v zadnjih par letih, bom posamezne politične pozicije kulturnih delavcev razumela zlasti v tem tretjem, torej kulturno-političnem smislu, pri čemer bom kulturno politiko razumela razširjeno – kot poljubno neposredno zavzemanje pozicij v kulturnem polju in javnem prostoru. Preden se osredotočim na poskus osnovne kontekstualizacije tako poimenovane leve in desne kulturno-politične pozicije, je kulturno politiko v dobrih desetih letih vendarle potrebno nekoliko kontekstualizirati s širšimi produkcijskimi okoliščinami, ki se običajno opredeljujejo kot ‘neoliberalne’. Na mikro-družbeni ravni umetniškega polja se lokalna različica neoliberalne kulturne politike na eni strani manifestira zlasti na način uveljavljanja legitimacij umetnosti kot razvojne strategije, kar je najbolj očitno v primeru mestnih politik, ki investicijo javnih sredstev v umetnost legitimirajo na podlagi njihovega prispevka k ekonomski in kulturni revitalizaciji degradiranih mestnih predelov, prispevka k turizmu in podobnem (v splošnem smislu gre pri tem v veliki meri za pomik proti investiranju javnih sredstev za povečevanje zasebnih dobičkov). Na drugi strani se lokalna različica neoliberalne kulturne politike manifestira v uveljavljanju legitimacije umetnosti kot socialne storitve. Slednje je mogoče najbolj očitno detektirati v uveljavljanju idej, da naj bi ta krepila naše etične oziroma moralne zmožnosti, bila nekakšna vaja v empatiji, moralni imaginaciji in refleksiji, posredno ali neposredno vplivala na večjo zaposljivost, spodbujanje podjetnosti ipd.

Vidik pomikanja sodobne umetnosti in programov proti socialni storitvi, ki že nastopa na širšem terenu t. i. aktivacijske socialne politike kot stranski proizvod klestenja socialne države v zadnjih desetletjih, se seveda manifestira tudi na ravni samega umetnostnega polja ali sistema, kjer permanentno naraščanje »presežnih« umetnostnih producentov na področju v kombinaciji z umetnostnemu polju imanentno (tržno) logiko simbolne ekonomije, vodita v to, da vedno več nalog, za katere je nekoč skrbela državna kulturna politika, prevzemajo producenti (posamezniki ali organizacije) sami. Denimo skrb za zagotavljanje socializacije umetnosti, za umetnostno kritiko, medijsko pokrivanje, izobraževanje o umetnosti (prenos pedagoškega programa iz javnih kurikulov na umetnostne institucije in organizacije), iskanje alternativnih finančnih sredstev itn., medtem ko kulturni delavci vedno pogosteje investirajo vedno več zasebnih sredstev za prezentacijo v javnih prostorih ali organizacijo javnih dogodkov, saj je to edini način, da njihovo delo generira vsaj simbolni kapital.

 

Ključne kulturno-politične pozicije

Kaj torej znotraj takih produkcijskih okoliščin označujeta leva in desna kulturno-politična pozicija in ali je njuna pozicija v temelju drugačna? Najprej se je mogoče dotakniti ključnih skupnih točk: bolj neposredno politizirana kulturno-politična pozicija umetnost in kulturo praktično vedno tretira na podlagi povezave umetnosti, estetike in etike. Bolj kot na imanentne, formalno-estetske, spoznavne ipd. vrednosti umetnosti, se osredotoča na njene družbene, politične, moralne učinke, recimo na domnevno zmožnost, da estetska izkustva preko umetnosti prispevajo k tvorbi skupnosti (pa naj bo ta skupnost egalitarna začasna skupnost, horizontalno organizirana skupnost ali pač narod). Obstaja neko splošno razširjeno prepričanje, da sta si levica in desnica znotraj umetnostnega polja v temelju različni vsaj glede na to, katere vrednote v javnem prostoru posredno ali neposredno zagovarjata. Če pa se natančneje osredotočimo na določene javne razprave okvirno v zadnjih par letih, je mogoče splošnemu prepričanju, da desnica zagovarja uveljavljene, »konservativne« vrednote, medtem ko levica zagovarja vrednote, ki še niso v polni meri udejanjene in delujejo kot nek ideal, h kateremu stremimo, zgolj pogojno pritrditi. Natanko levica se v nekih zaostrenih okoliščinah kulturnega boja pogosto izkaže za tisto, ki zagovarja idejo, da je strokovnost neka nevtralna pozicija (pri čemer jo predstavniki desnice ravno tako pogosto spomnijo, da je vsaka pozicija politična – recimo bivši minister za kulturo aktualno). Hkrati pa natanko domnevni predstavniki kulturno-politične levice v teh istih pogojih zaostrenega kulturnega boja (za razliko od nekih težko ulovljivih vrednot) pogosto zagovarjajo dosledno sledenje zakonom, konvencijam, strokovnim standardom in protokolom, večjo avtonomijo in moč strokovnjakov na pozicijah moči ipd.

V tej navezavi lahko zgolj citiram zaključek enega od razmislekov vezanih na dogajanje okoli prestrukturiranja Muzeja slovenske osamosvojitve: »Sklicevanje na stroko, ki ti bo neposvečenemu govedu razložila, zakaj je nekaj zate dobro, in poracionalizirala, zakaj nečesa ne smeš početi, je danes najprozornejši ideološki celofan; oblasti daje gotovost, da je njihovo upravljanje s svetom najboljše od vsem možnih upravljanj – to pravijo strokovnjaki, ne mi! – , stroki daje masko apolitičnosti, nesrečnega neposvečenca, ki kdaj pa kdaj v kaj podvomi in recimo, bohnedaj, prečka zelenico, pa takoj ožigosa za socialnega škodljivca. Jasno, imamo tudi nasproten problem, absurden prebitek strokovnjaških samoukov, kar ravno potrjuje nauk: nobena stroka ne bo odpravila političnih kontradikcij, znanost ne bo nevtralizirala oblastniških mehanizmov. Tako kot vsi čivkajo, da naj bi se politično odločanje umaknilo iz strokovnega, je še bolj nujno, da se strokovno fasadiranje umakne iz političnih problemov. Maškarada političnega delovanja v strokovno ni le neumna zamenjava vzroka in učinka, temveč tudi neužitno pokroviteljstvo. Stroka, ki nam tupi stvari na vsakem koraku, je le ideologizirana stoka. »Nisem strokovnjak,« bi morali začeti govoriti s ponosom, ne pa kot plašen uvod v to ali ono debato. Je res treba ponavljati, da je iz ideologije izvzeta strokovnost prvenstven primer subtilnega ideološkega funkcioniranja?«[1]

Drugače rečeno: ko so predstavniki kulturno-politične levice prisiljeni braniti svoj fevd pred nasprotniki, spontano posežejo po legitimaciji, ki je zelo podobna tisti, ki so se je poslužili predstavniki prejšnje koalicije na Ministrstvu za kulturo v seriji kadrovskih menjav v ključnih javnih zavodih, ob neupoštevanju mnenj strokovnih komisij MK in grobih posegih v pravice samozaposlenih v kulturi med začetkom leta 2020 in koncem leta 2022. Ključni cilj teh posegov je bil, najbolj splošno rečeno, prekiniti z levo-liberalno hegemonijo sodobno-umetnostnega polja in doseči cilj politične pluralizacije, pri čemer so predstavniki prejšnje koalicije na MK sledili neki splošni ideji, da je kulturna politika, ki operira z davkoplačevalskim denarjem, zavezana javnem interesu, slednji pa je bil – kot je mogoče sklepati – razumljen predvsem v smislu potrošniškega okusa večine. Ni potrebno posebej izpostaviti, da je bilo na tej podlagi so-financiranje sodobne umetnosti in sodobno-umetnostnih programov, ki denimo zastopajo pozicije družbenih manjšin ali marginalizirane, ne-popularne, ne-komercialne avtorske pozicije in izraze, problematično natanko v vidiku manjšinskosti. Take avtorske izraze in programe je po tej logiki legitimno podpirati z javnimi sredstvi izključno v kolikor uspešno prestanejo preizkus elitističnega sita (tj. preštevanje strokovnih referenc, prejetih nagrad, umestitev v zbirke, število medijskih in kritiških odzivov itd.), pri čemer je potrebno povsem zanemariti generacijske, medijske, žanrske, geografske specifike posameznih ustvarjalk in sploh širši kontekst, vključno s produkcijskimi okoliščinami.

Je leva kulturno-politična opcija, karkoli točno že ta označuje, glede tega bistveno drugačna in ali tudi sama posredno prispeva k elitizaciji umetnostnega polja, ki neizbežno vodi do polju imanentne logike proizvajanja monopolov oziroma do dodatnega nagrajevanja in podpori že pripoznanim? Bistvena razlika je vsekakor v tem, da leva kulturno-politična opcija ne izhaja iz esteticistične koncepcije umetnosti in kulturne produkcije, ki naj bi bili družbeno nedoločeni. Če kot predstavnika leve kulturno-politične opcije vzamemo delovanje aktualne garniture MK v zadnjem slabem letu, se tako zdi, da ta zagovarja nekakšno kompromisno kombinirano pozicijo: na eni strani stavi na strokovnost, strokovno podkovane selekcije pri deljenju javnih sredstev, na drugi strani si prizadeva za strukturno izboljšanje pogojev za kulturne producente, ki bi jim omogočili čim bolj enakovredne pogoje za boj na prostem trgu za javna sredstva.

 

Pozicioniranje skupnostno-skrbstvenih praks

Kam je mogoče v teh okvirih umestiti samoorganizirane skupnostne in skrbstvene prakse? Kot vedno, jih je mogoče misliti kot umeščene v nekakšne produkcijske vice: nekje med pripoznano profesionalizirano elito, ki si je postopoma zagotovila vedno večji del javnih sredstev in se posledično institucionalizirala na eni strani, in heterogeno skupino samoeksploatiranih presežnih kulturnih producentov, ljubiteljsko kulturo in prežitkov mladinske društvene kulture na drugi strani. V katero smer se te prakse pomikajo, je najbrž rezultat nekega presečišča med možnostmi in izbiro. Če sem do sedaj že poskušala nekoliko zrelativizirati zelo jasno razlikovanje med kulturno-politično levico in desnico, menim, da tudi umeščanja samoorganiziranih skupnostnih in skrbstvenih praks ni ustrezno misliti na podlagi jasnih razlik tipa institucionalno/neinstitucionalno, odvisno/neodvisno, mainstream/alternativa ter podobnimi terminološkimi ostanki nekega drugega obdobja: ne gre kar nekako avtomatično za prakse, ki napajajo, revitalizirajo uveljavljene, institucionalizirane itd. pristope, ki so ultimativni vir inovacij in progresivnosti. Lahko pa gre.

Na tej podlagi se je mogoče znova vrniti h Kunst, ki se v omenjenih dveh knjigah skupnostnih in skrbstvenih teženj na področju sodobnih umetnosti loti kritično, vendar ju hkrati poskuša vzeti resno. Pri tem zagovarja dve ključni smeri: skrbstvena umetnost in programi bi morali enakovredno vključiti poskuse spreminjanja trenutnih načinov lastnega obstoja v umetnostnem sistemu zahodnega tipa, ki ga zaznamuje hiperprodukcija, pospeševanje časovnosti, vračanja vrednosti v individualno biografijo itn., v političnem smislu pa privilegiranost in humanitarizem, ki skozi umetniške prakse predvsem dokumentira škodo, sočustvuje in/ali moralizira. V kolikor se umetnost in umetniški programi namreč ne dotaknejo tudi lastnih pogojev in načinov obstoja, je lahko skrb, ki jo prakticirajo hitro zreducirana na kvaliteto umetniškega projekta oziroma programa, ali pa se sprevrne v svoje nasilno in pokroviteljsko variacijo. Po drugi strani bi si bilo potrebno v pogojih individualizacije skrbi prizadevati za redefinicijo skrbi: skrbi ne smemo zreducirati na subjekt etičnega delovanja in odločanja, ampak je že samo etičnost potrebno misliti na terenu odnosov in dejanj, jo skratka umeščati v odnose mrež relacionalnosti, situacij, materialnosti in žive soodvisnosti, ki naj ne bi bila razumljena na način nasprotja neodvisnosti. V okviru težnje po redefiniciji skrbi – in to se mi zdi ključno tudi za mišljenje skupnostnih in skrbstvenih teženj na področju umetnosti nasploh – si je zlasti potrebno prizadevati za prekinitev z razumevanjem skrbi kot nečim kar se zaključi; skrb ni dogodek ali projekt, ampak je trajna, ne-fiksna mreža, ki se še v največji meri udejanja na način, da skrbimo da se črte skrbi ne prekinejo. Skrb je torej mrežni način delovanja, ker je sam subjekt etičnega delovanja neizbežno vpet v mrežo odnosov in v svoje okolje, zaradi česar je tudi ni ustrezno misliti ali prakticirati kot popravek ali rešitev določljivega in enkratnega problema, ampak kot specifični način delovanja, ki se reproducira, širi in množi, predvsem pa: ki ima neizbežno posledice. Skrb kot ne-prekinitev črt skrbi, se skratka tiče tudi neprestanega upravljanja s temi predvidljivimi in nepredvidljivimi posledicami.

 

 

[1] Matjaž Zorec, »Proti domovinam«, Disenz, 24. februar 2023, dostopno na: https://www.disenz.net/proti-domovinam/

 

 

* FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske in teoretske platforme iLabGT22 

Deli
PROGRAM
30. 03. - 20:00 // Dobra družba // predstava
Vstop: 8 / 5 / 0 €
05. 04. - 12:00 // Vintage sejem // pop-up shop
Vstop: prost
05. 04. - 20:00 // Dobra družba // predstava
Vstop: 8 / 5 / 0 €
06. 04. - 10:00 // Vintage sejem // pop-up shop
Vstop: prost

 

VIRTUAL TOUR GT22

Ostali prispevki

Dobre prakse
Pogovor s pionirko na področju osebne asistence in borko za samostojno življenje ljudi s posebnimi izzivi.
Dobre prakse
V luči nedavnega potresa bomo ob predavanju zbirali sredstva za kurdski rdeči polmesec - Heyva Sor.
Dobre prakse
»Umetnik je inovator prostorov. Oblikuje in uteleša prostore, ki so bili pred tem nemogoči, nezamisljivi …«
Dobre prakse
Jernej Trebežnik o umetniških delih in teorijah merjenja njihove umetnosti.
Dobre prakse
Jernej Trebežnik o absurdnosti merjenja delovnega časa v umetnosti.
Dobre prakse
Želimo VAM zdravo in solidarno novo leto in vas vabimo k branju dialogov z zapatističnimi tovariši, ki so obiskali GT22.
Dobre prakse
3.12. prihaja na obisk novoustanovljeni sindikat delavk in delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju ZASUK.