In memoriam: Cvetka Hedžet Tóth (1948 – 2020)

Cvetka Toth je legenda med slovenskimi filozofskimi profesorji na filofaksu. Srečanje z njo je bilo sploh moje prvo srečanje s katerim od profesorjev na filozofiji, ko sem davnega leta 1991 zakorakal v prostore filofaksa. Takrat so jo napadali z vseh strani. Nahujskani profesorji, ki so proti njej ščuvali svoje študente. Nahujskani študentje, ki hujskajo zgolj zato, ker so jim profesorji rekli, da morajo hujskati. Ampak pustimo to. Čas je to izbrisal, tako kot hitro izbriše vse slabo. Takrat še nisem vedel, zakaj Cvetko obsojajo. Zdaj. Po tolikem času. Zdaj vem. Po mojem je šlo za golo nevoščljivost, ker je bila Cvetka med študenti bolj priljubljena od njih. Ker je k vsakemu študentu pristopila najprej kot Človek (z veliko začetnico), in šele nato kot profesorica. Tako kot je mene ničkolikokrat, potem ko je ugotovila, da sem pozabil diplomirati, prijela za roko in me odpeljala do svojega kabineta, kjer sva v debeli uri, kolikor mi je nesebično posvetila, izdelala nadroben načrt, kako bom dokončal študij filozofije. Na njenih predavanjih je bilo vsakič čutiti leto 1969, ki je danes žal le še oddaljen odmev, takrat pa je bilo gibanje za svobodo telesa in duha, ki mu je Cvetka ostala zvesta do konca svojega kratkega življenja. Adorno in Horkheimer. Marcuse. Schopenhauer. Sami filozofski svobodomisleci. Seveda pa je kot njeni vzorniki oz. učitelji dobro vedela, da ima vsaka svoboda svojo ceno. In plačevala jo je pokončno in dostojanstveno. Danes je filozofija kakor tudi večina humanističnih znanosti zaprta v glavnem v ozke in nepredušno zaprte kroge. Cvetka nikakor ni bila tipičen akademski tip profesorja, ampak je skozi njena predavanja izžarevala ulica, upor, revolucija, tista duhovna jasno, ki prerodi telo in duha. Sam se imam za Don Kihota v svetu, v katerem so se Ideali (Resnice, Pravice, Lepote in Dobrote) sprevrgli v mline na veter. Torej v nekaj, v kar se ne da več verjeti, ker je staromodno in kot tako vrženo na smetišče zgodovine. Cvetkina pot je bila ravno v tem pogledu prav tako donkihotska. Toda ni se ji izneverila niti za hip. In ravno zato zasluži največje spoštovanje. Še zdaj slišim, kako se po hodniku stavbe filozofske fakultete v 4. nadstropju razlega njen zvonek glas: “Kako je kaj, kolega?” Ni kaj. Cvetka Toth je znala biti najprej kolegica, brez vzvišenega profesorskega tona. In to kljub bogati beri njenih avtorskih del, kjer s pretanjeno analitično sposobnostjo sprehaja po poglavjih njej ljubih filozofov. Vedno elegantna, brezhibno opravljena, z odločnim korakom, in s tistim, kar tako pogrešam pri filozofskih osebnostih današnjega časa. S prvinskim erosom, ne samo z “ljubeznijo do modrosti”, ampak s strastjo do nje. Ni naključje, da mi je ravno ona prva predstavila grški pojem “thaumazein”, kar bi lahko ponašili kot sposobnost čudenja, da je svet takšen, kot je. Čudenje je za grško filozofijo osrednja sposobnost, pravzaprav tista izvorna lega, ki omogoča vsako znanje in spoznanje. Kaj je ostalo danes od tega izvornega čudenja? Cvetka ga je imela, znala se je čuditi nad stvarmi in s svojim čudenjem je vedno znova okužila tudi nas. Njene študente. Novica o njeni nenadni smrti me je globoko prizadela. Takih ne delajo več, je prva misel, ki mi pride na pamet, ko se spomnim nanjo. Cvetka je ena in edina. Kot je bil edini tudi Iztok Saksida na sociologiji kulture, ki je nekje na začetku mojega študija končal nekje v slovenskih planinah kot strasten planinec. Zdaj, ko nje ni več, ne bo več nikogar, ki bi me vlekel za rokav, češ naj vendar že enkrat končam ta študij. Ker da je škoda mojega potenciala. Tako je znala povzdigniti človeka. Pa vendar. Mogoče bom prav zaradi nje enkrat končno že končal ta študij. Ampak samo zaradi nje. Ne zaradi sebe. Zaradi nje. In tudi svojo diplomsko o Don Kihotu bom posvetil njej. Ker je Don Kihot. Tako kot jaz. Ni nas veliko. A dokler smo, je še upanje za človeštvo. Ko bo umrl Don Kihot (in se spremenil v navadnega kmeta iz Manche), bo umrla tudi vizija sveta. Svet brez vizije pa je mrtev svet. Pa naj se še tako blešči od prividnega razkošja. Ki se slej ko prej spremeni v kup pepela. Odločno korakaj naprej. Moja najljubša profesorica. Potrudil se bom raznašati tvoje ideje naprej. V nove zmage. S tvojim čudenjem. In s tvojo strastjo. In hvala ti za vse. Se vidiva v prihodnjem življenju. Definitivno. Objem.

Vid Sagadin Žigon (pesnik)

Deli
PROGRAM

 

VIRTUAL TOUR GT22

Ostali prispevki

Dobre prakse
Jernej Trebežnik o umetniških delih in teorijah merjenja njihove umetnosti.
Dobre prakse
Jernej Trebežnik o absurdnosti merjenja delovnega časa v umetnosti.
Dobre prakse
Minimalno kartiranje scene kot relacionarnega in dinamičnega polja, ki se oblikuje skozi boje.
Dobre prakse
Brezkompromisni spust v eksperimentalne poizkuse in iskanje novih glasbenih vsebin, tem in oblik.
Dobre prakse
»Umetnik je inovator prostorov. Oblikuje in uteleša prostore, ki so bili pred tem nemogoči, nezamisljivi …«
Dobre prakse
Brezkompromisni spust v eksperimentalne poizkuse in iskanje novih glasbenih vsebin, tem in oblik.
Dobre prakse
Visoke grede so zadnja leta postala resen hit med vrtičkarji.
Dobre prakse
Podpisan obrazec lahko oddate tudi v GT22. Podpisi se zbirajo do 20. maja.