(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme iLabGT22.)

Stavba na Glavnem trgu 22 v Mariboru ima zanimivo zgodovino. Zadnjih deset let vsebine ustvarja in kurira skupina nevladnih organizacij, pred tem pa so tam poleg nočnega kluba delovala tudi državna podjetja, kot je Staninvest, ki je nekaj časa prostor odmerjal tudi gledališki skupni Tespisov voz, svojevrstni predhodnici Pandur Theatres.

Skupina je začela delovanje leta 1979 na dvorišču Prve gimnazije Maribor, kjer so zaigrali prvo predstavo Prah z Lesbosa. Produkcijsko jih je takrat še podpiralo KUD dr. Franjo Crnek, v okviru katerega je skupina pripravila tudi razne šolske proslave in dogodke. Skupino so združevali predvsem entuziazem, želja po delu in ljubezen do ustvarjanja, ki niso usahnili vse do konca delovanja.

Leto kasneje je Tomaž Pandur, tragično preminuli režiser, sicer pa gonilna sila skupine, tudi formalno ustanovil SNG Tespisov voz, pri čemer je pomembno poudariti, da SNG ne pomeni slovensko narodno gledališče, temveč slovensko novo gledališče. V tistem času je bil Pandur še sedemnajstletni dijak Prve gimnazije Maribor, njegovi kolegi pa tudi niso bili veliko starejši.  Skupina je med leti 1979 in 1986 ustvarila deset postdramskih ali snovalnih uprizoritev, ki se v motivih nanašajo na kanonska besedila, dodana pa jim je bila izrazita avtorska interpretacija kolektiva, ki pa je skoraj vedno slonela na vprašanjih človekovega notranjega sveta in eksistencialnih vprašanj, vizualno pa so bile njihove predstave zaznamovane z izrazito prepoznavno estetiko, ki jo je bilo mogoče prepoznati tudi v kasnejših Pandurjevih delih, ki jih umeščamo med postrdramske uprizoritve, med uprizoritve vizualnega obrata, med gledališče stanj ali scensko dinamičnih tvorb. Med njihove najodmevnejše predstave sodijo Trudni zastori (po besedilu Slavka Gruma), Mrtvec pride po ljubico, Maria Stuart in Kafka – curriculum vitae, s predstavama Nočni prizori in Hedda Gabler pa se je skupina celo uvrstila na Borštnikovo srečanje in požela velike uspehe, med drugim tudi Borštnikovo nagrado za predstavo v celoti, Vesna Jevnikar pa za mlado igralko (oboje Hedda Gabler).

Primer »Tespisov voz« je še vedno simptomatičen za slovenski gledališki prostor, saj prostor za projekte mladih spet ali pa ponovno ni. Med njihovimi stiskami in stiskami povprečnega samozaposlenega v kulturi skoraj štirideset let kasneje, je nemalo podobnosti. Tudi takrat so bili sami svoji producenti – tega poklica slovenski prostor takrat sicer sploh ni poznal, dandanes pa kljub temu, da ga, še vedno ne gre za sistemsko financirano zaposlitev in marsikateri samoinicaitivni projekt samozaposleni v kulturi produciramo/prijavljamo na razpise/prodajamo v odkup sami.

Predstava Kafka – curriculum vitae je bila premiero  uprizorjena leta 1985 v stavbi na Glavnem trgu 22 in 23, takratnih kletnih prostorih Staninvesta, kasneje pa je gostovala v Slovenskem mladinskem gledališču, SKC Beograd, Mladem teatru Sarajevo in Dnevih novega teatra na Dunaju. Fokus predstave je bil zgoščen okoli procesa, ampak ne tistega z veliko začetnico, temveč okoli procesa Franza Kafke proti Franzu Kafki, v zgodbo pa so vpleteni tudi motivi iz Kafkovih preostalih romanov, Gradu in Amerike, uprizoritveno referenčno polje pa soustvarjajo tudi pisma Kafke njegovemu očetu. Ustvarjalci so se odrekli vsem zgodovinskim, prostorskih in časovnih komponent in znotraj gledališkega dogodka iskali neko novo časovno univerzalnost ali brezčasje, ki neposredno odzvanja s takratnim duhom časa, ter se posvetili osnovnemu eksistencialnemu boju Franza Kafke s samim sabo in/ali z življenjem in vplivov okolja, družbe, patriarhata na Kafko in njegovo ustvarjanje.

Režijo, scenografijo in kostumografijo podpisuje Tomaž Pandur, prevod in dramaturgijo Staš Ravter, Kafko je upodobil Branko Šturbej, na odru pa so skupaj z njim bili še Ksenija Mišič, Barbara Lapajne, Erika Vouk, Uroš Maček in Borut Veselko. Preostala člana avtorske ekipe sta še Janez Sedej in Gordana Gašperin, ki sta zavedena kot strokovna sodelavca. Na tej točki je SNG Tespisov voz sestavljala že razširjena ekipa sodelavcev – pred Pandurjem študijem so predstave soustvarjali predvsem gimnazijski sošolci, v lasu študija pa so se jim pridružili še nekateri drugi študentje in profesionalni ustvarjalci. Večina jih je sodelovala še kasneje, po študiju in v času Pandurjevega vodstva SNG Drama Maribor.

Kritike, ki jih je mlada, neodvisna skupina, prejela več kot kakšna institucija danes po številu mednarodnih gostovanj se pa lahko kosajo z najuspešnejšimi predstavami današnjega kulturnega sektorja (oboje je tudi fenomen takratnega časa), so večinoma izpostavljale čisto, konsistentno in dovršeno likovno podobo, istočasno pa začele polemizirati manko gledaliških prostorov. Helena Grandovec v kritiki za TV Slovenija z dne 3. 11. 1985 zapiše:

 »Ko teče beseda o bregu in ujetosti omenimo še to, da Tespisov voz že leta išče prostor za uresničevanje svojih proketov. Tokrat so igrali v opuščenih skladiščih na glavnem trgu in spet dokazali, da so mojstri ustvarjanja gledališkega prostora. Lahko jim je zaželimo, da se jim ne bi bilo treba spet seliti, kot tolikokrat doslej.«

Predstave Tespisovega voza so namreč redno nastajale v zapuščenih prostorih, poleg kleti na Glavnem trgu 22 in 23 še v uršulinskem samostanu in bodočem/nekdanjem Jazz Clubu Satchmo. Seveda pa zapuščen prostor pomeni tudi neogrevan, zamakajoč prostor, zato je skupina mladih ustvarjalcev morala prevzeti tudi nehvaležno vlogo boja za izboljšanje delovnih pogojev ali vsaj oprostitev najemnine. Ker Tespisov voz, tako kot nevladne organizacije ali javni zavodi na področju kulture danes, seveda niso imeli neomejenih finančnih sredstev, temveč so bili financirani predvsem s strani sponzorjev in s tem niso služili, temveč so prihodke investirali v stroške kostumov, scene, rekvizitov ipd, obstaja v osebnem arhivu Livije Pandur kup papirjev, v katerih gledališče Tespisov voz prosi za oprostitev najemnine ali vzpostavljanje zadostnih pogojev za delo. V enem od njih, naslovljenem na Staninvest z dne 10. 10. 1985, piše:

 »…Po detajlnem ogledu prostorov in dvomesečni uporabi smo ugotovili, da so omenjeni prostori v katastrofalnem stanju, propadajoči, ob močnejšem deževju poplavljeni, neogrevani, ipd. Ugotovili smo, da je začasna adaptacija in prilagoditev prostorov povezana z velikimi finančnimi sredstvi, ki bi ob hkratnem plačevanju najemnine in izvajanju adaptacije povsem ohromila in onemogočila obstoj našega gledališča. Naprošamo vas, da naše gledališče oprostite plačevanja najemnine za omenjene prostore, saj pičla sredstva, ki so namenjena za izvajanje gledališke dejavnosti, vlagamo v delno adaptacijo in zasilno opremo za nov gledališki prostor, ki ga mesto Maribor ne samo želi, ampak tudi potrebuje…«

Dve desetletji kasneje se je njegov predlog oziroma želja do neke mere uresničila – ob začetku delovanja je bila skupnost GT22 opravičena plačevanja najemnine in Maribor je dobil nov gledališki/kinematografski/vizualnoumetniški prostor, ki ga mesto resnično potrebuje.

Nika Švab