FokusFokus_3: Zrcalo, vrt, ladja ali GT22 kot heterotopija

(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, dokumentov, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme GT22.)

.

Didi-Huberman: »Umetnik je inovator prostorov. Oblikuje in uteleša prostore, ki so bili pred tem nemogoči, nezamisljivi …«

.

Michel Foucault je v predavanju z naslovom O drugih prostorih iz leta 1967 postavil prostor kot ključno zagonetko našega časa. »Smo v epohi simultanosti: v epohi vzporejanja, bližnjega in daljnega, sopostavljenosti. Smo v trenutku. Verjamem, da je naše dojemanje sveta manj vseživljenjsko razvijanje skozi čas in bolj mreža, ki povezuje točke in se križa z lastnim klobčičem.« V predavanju najprej definira spletišče (v angleščini »site«), ki ga določa razdalja med točkami in elementi, kar se lahko izraža v obliki serije, drevesa ali mreže; in na podlagi tega pojasni, da je za nas prostor v bistvu oblika razmerij med različnimi spletišči. Prepričan je, da je ravno z razvozlavanjem, razumevanjem in občutenjem teh neskončnih odnosov povezana anksioznost naše družbe, medtem ko se nam »čas verjetno dozdeva zgolj kot ena izmed množice možnih razdelitvenih operacij elementov, ki so razprostrti v prostoru.« Prostor se po njegovem mnenju v praksi še vedno ni v popolnosti otresel svetosti, zato našemu življenju še naprej vladajo nasprotja, ki naj se ne bi kršila in ki jih dojemamo kot dana dejstva: med zasebnim in javnim prostorom, med družinskim in družabnim prostorom, med kulturnim in uporabnim prostorom, med prostočasnim in delovnim prostorom. »Vsa ta nasprotja še naprej goji skrita prisotnost svetega.« In zaradi tega živimo v nekem čudno izkrivljenem dojemanju prostora kot praznine, v katero postavljamo ljudi in stvari. »Ne živimo v praznini, ki je lahko obarvana z različnimi odtenki svetlobe, živimo v nizu razmerij, ki zarisuje spletišča, katerih ni mogoče zvesti eno na drugo ter nikakor ne postaviti eno nad drugo.« Skratka, prostora ne moremo preprosto deliti na praznega in polnega, kot bi nas naši trenirani čuti radi prepričali. Določajo ga razmerja med nami in vsem, kar se v tem prostoru pojavlja (ali ne pojavlja), je torej spletišče različnih razmerij med nami, vsako stvarjo in živim bitjem v tem prostoru. Še več, noben prostor ne obstaja preprosto sam zase, ampak se vpisuje v nadaljnja razmerja s sosednjimi prostori in nenazadnje v vseobsegajoč prostor, ki je pregrajen s stenami, okni, vrati in drugimi preprekami – skratka, neskončno spletišče razmerij med spletišči prostorov vsakogar in vsega, kar obstaja.

Utopije in heterotopije

Foucault na tej točki vzpostavi razliko med dvema vrstama tovrstnih »drugih prostorov«. Prve so utopije, spletišča brez dejanskega kraja, ideje potencialnih spletišč in razmerij med njimi: »To so spletišča, ki imajo do obstoječega prostora družbe splošno razmerje neposredne ali obrnjene analogije. Predstavljajo družbo v njeni izpopolnjeni obliki ali na glavo obrnjeno družbo, v vsakem primeru so temeljno neobstoječi prostori.« Znane so predvsem v obliki literarnih del ali političnih idej: najbolj znana je Utopija renesančnega humanista, filozofa Thomasa Mora, ki si je za kritiko obstoječe družbe v 16. stoletju zamislil vizijo idealne države na istoimenskem izmišljenem otoku; podobno je tudi komunizem kot družba brez hierarhičnih razrednih razmerij in s pravično porazdelitvijo produkcijskih sredstev ter iz tega izhajajočih dobrin izredno močna utopična ideja nove politične ureditve, ki je zaznamovala pretekli dve stoletji.

Druga različica prostorske drugosti je heterotopija. »Verjetno v vsaki kulturi in civilizaciji obstajajo tudi resnični prostori – prostori, ki dejansko obstajajo in se oblikujejo v samih temeljih družbe – ki so nekaj takšnega kot kontra-spletišča, neka vrsta učinkovito uprizorjene utopije, v katerih so vsa druga spletišča, ki nastopajo v kulturi, hkrati reprezentirana, izpodbijana in obrnjena. Takšni prostori so zunaj vseh drugih prostorov, čeprav so locirani v resničnosti.«

Zrcalo ali prostor brez prostora

Za ponazoritev mešane, deljene izkušnje med utopijo in heterotopijo vzame zrcalo. »Zrcalo je nenazadnje utopija, saj je prostor brez prostora. Hkrati je tudi heterotopija, saj dejansko obstaja in iz te resničnosti izvaja nasprotno akcijo položaju, ki ga zavzemam. Z vidika zrcala odkrivam svojo odsotnost iz prostora, v katerem stojim, saj se vidim tam, v zrcalu. Začenši s tem pogledom, ki je uperjen vame iz virtualnega prostora na drugi strani zrcala, se vrnem k samemu sebi; svoje oči znova uperim vase in se rekonstruiram tam, kjer dejansko stojim. Zrcalo deluje kot heterotopija na naslednji način: prostor, ki ga v trenutku, ko se opazujem v zrcalu, zasedam, napravi hkrati absolutno resničen, povezan z vsem prostorom, ki me obkroža, in absolutno neresničen, saj mora, da ta prostor dojamemo, potovati skozi virtualno točko, ki je tam čez.« Prvi princip heterotopij je, da ne obstaja družba, ki jih ne bi porajala; so, skratka, konstanta vsake skupine ljudi. Pri tem privzemajo zelo različne oblike, k čemur Foucault dodaja, da univerzalne oblike heterotopije verjetno sploh ni mogoče najti. Ta princip nas vrača v polje zrcala, ki dejansko nima univerzalne oblike, ampak je vedno odvisno od odseva, ki se v njem pojavlja.

GT22 vidim kot tovrstno heterotopično zrcalo v več smislih. Najbolj očitno so to fizična zrcala: na straniščih, kjer lahko vidiš svoj bližnji plan, obraz in oprsje, svojo lastno prvoosebno pojavnost in njeno umeščenost v najbližjo okolico; in v zaodrju, kjer se lahko opazuješ v srednjem planu, od glave do pete, kako v celoti zavzemaš prostor, kako si v njem aktiven ali zgolj opazujoč. Kot prostor umetnosti in ustvarjanja je tudi simbolično zrcalo, ki prevprašuje družbo, skupnost in posameznika – skozi medijsko platformo, filmske projekcije, gledališke predstave, razstave, debate, pogovore, podcaste … Zrcalo pa je tudi v smislu metafore, saj se iz točke GT-ja kot hkratni opazovalec in dejavni ustvarjalec skupnosti ter projektov, ki v njem nastajajo, lahko neprestano na novo rekonstruiram skozi različne odnose in razmerja med soljudmi in mojimi lastnimi občutji, mislimi, idejami. Kot bonus ponuja celo navidezno zrcalo v Židovski ulici, kjer se lahko zazreš v oči mačku Huxtrlu in si ga poskušaš predstavljati kot svojo zrcalno podobo, ki ti vrača pogled. »Kdor gleda ljudi skozi mačje oči, jih morda še najbolje spozna,« bi rekla Svetlana Makarovič, ki ima v GT-ju svojo ambasado.

Krizne in deviacijske heterotopije

V tako imenovanih primitivnih družbah Foucault locira krizne heterotopije; privilegirane, svete ali prepovedane prostore, rezervirane za tiste, ki so v odnosu do družbe in okolja, v katerem živijo, v določeni krizi: najstniki (ritualni kraji odraščanja), ženske, ki imajo menstruacijo (rdeči šotor), nosečnice (porodni prostor), starejši itd. V današnji družbi naj bi te krizne heterotopije izginjale, a avtor opaža nekaj ostankov, kot so internati in vojašnice za mlade fante, nabornike; primer krizne heterotopije za dekleta, ki se je ohranil vse do sredine 20. stoletja, danes pa je v zahodni družbi ohranil predvsem ime, je medeni teden: razdevičenje mladega dekleta je tako lahko potekalo »nikjer«, na vlaku ali v hotelu, predvsem daleč stran od doma in okolja, od koder je dekle prihajalo. Danes krizne heterotopije po mnenju Foucaulta zamenjujejo deviacijske heterotopije, prostori, v katere so nameščeni tisti posamezniki, ki odstopajo od zapovedane norme ali smisla družbe. To so na primer psihiatrične ustanove, pa tudi domovi za ostarele, ki so hkrati krizne in deviacijske heterotopije, saj je staranje kriza, brezdelje pa je v naši družbi ugodja dojeto kot deviacija.

Drznil si bom tezo, da je tudi GT22 neke vrste krizna in deviacijska heterotopija. Zakaj? V družbi, kjer solidarnost vse bolj zamenjuje tekmovalnost, je namreč sodelovanje, grajenje skupnosti, ki odstopa od normiranih oblik kapitalističnih skupnosti (družine, podjetja, verskega občestva) in se torej ne povezuje po principu krvnega sorodstva, oplajanja dobička ali čaščenja istega božanstva, deviacija. Hkrati je prostor za posameznike_ce in skupine, ki so v primerjavi z družbo v krizi, saj so prekarizirani_e, in ne prisegajo na družbene norme kot na vnaprej dane, zaradi česar so tudi deviantni; kot umetniki in umetnice, ustvarjalci in ustvarjalke, kritiki in kritičarke te norme preizprašujejo, kritizirajo, obračajo na glavo, razgaljajo, dekonstruirajo in na novo konstruirajo. To tezo delno potrjuje drugi princip heterotopij, ki ga navaja Foucault: da se funkcija heterotopij v različnih družbah in zgodovinskih obdobjih lahko spreminja. GT je nekoč že bil gledališče, bil pa je tudi skladišče, nočni klub, radio, vojaški štab id. »Vsaka heterotopija ima točno določeno funkcijo znotraj družbe in ista heterotopija lahko ima v sinhronosti s kulturo, v kateri se pojavlja, enkrat takšno in drugič drugačno.«

Prostor prostorov ali vrt kot popek sveta

Eden poglavitnih namenov GT-ja je, da odpira prostor tistim, ki ga potrebujejo, brez da bi za to zahteval profitno najemnino, rigidno upoštevanje pravil (kar vsekakor prinaša svojevrstne izzive), pogosto pa tudi ne predpostavlja končnega izdelka. Njegova funkcija je skratka v tem, da ni vnaprej zapisan določeni funkciji, ampak jih neprestano spreminja, prilagaja, ukrivlja, ukinja, vzpostavlja, množi. Je heterotopija, ki poraja nove heterotopije: znotraj lastnih prostorov (klet je postala gojišče gob, terasa je postala vrt in čebelnjak, nočni klub je postal IntimniOder, IntimniOder je postal IntimniKino, skladišče je postalo razstavišče itd.) in izven njih (Židovska ulica je postala galerija, Židovski trg je postal gledališče na prostem, Minoriti so postali letni kino, stopnišče je postalo vrt in galerija itd.). Kar se v popolnosti prekriva s tretjim principom heterotopij, njihovo sposobnostjo, da v enem prostoru sopostavljajo več prostorov, več spletišč, ki so sama po sebi nezdružljiva.

»Gledališče tako na pravokotni oder postavlja celo serijo prostorov, ki so sicer tuji drug drugemu; kino je čudna pravokotna soba, na koncu katere na dvodimenzionalnem zaslonu gledamo projekcijo tridimenzionalnega prostora; a morebiti najstarejši primer heterotopije, ki se kaže v kontradiktornem spletišču, predstavlja vrt. Ne smemo pozabiti, da je imel vrt, ta osupljiva stvaritev, ki je zdaj stara že tisoče let, v Orientu zelo globoke in navidez prekrivajoče se pomene. Tradicionalni perzijski vrt je bil svet prostor, ki naj bi v svoji pravokotni obliki v štirih kotih združeval štiri dele sveta, v svoji sredi pa z bazenčkom in fontano vključeval še bolj svet prostor, ki naj bi predstavljal popek sveta – vsa vegetacija vrta naj bi prišla skupaj v tem prostoru, neke vrste mikrokozmosu. Preproge so bile izvirno reprodukcije vrtov (vrt je preproga, na kateri ves svet uprizori svojo popolnost, preproga pa je neke vrste vrt, ki se lahko giba po prostoru). Vrt je najmanjši delček sveta, ki je hkrati totaliteta sveta. Vrt je neke vrsta vesela, univerzalna heterotopija že od začetkov antike.«

Heterotopije in heterohronije

Četrti princip heterotopij je, nadaljuje Foucault, da so pogosto vezane na reze v času, ki jih po analogiji s heterotopijami imenuje heterohronije. »Heterotopija začne v polni meri delovati, ko ljudje pristanejo v absolutnem prelomu s svojim tradicionalnim časom.« Najprej so tukaj muzeji in knjižnice, heterotopije, v katerih se čas nikoli ne neha nadgrajevati, zbirati in akumulirati. V GT22 imamo Fotografski muzej Modrinjak, ki dejansko neprestano spreminja svojo postavitev, zbira in ureja gradivo, ga postavlja na ogled in ga vrača v fundus; njegova posebnost je tudi ta, da ne deluje po tradicionalnem odpiralnem času, ampak svoja vrata odpre na klic ali ob drugih dogodkih – heterohronija in heterotropija v enem torej. Neprestano pa se z novimi deli dopolnjuje tudi knjižnica, ki je razprostrta čez več prostorov v hiši, hkrati pa osrednji knjižnični prostor gosti tudi druge dogodke. »Ideja zbiranja vsega, ustanovitve vsesplošnega arhiva, volja po zajetju vsega časa, vseh obdobij, vseh oblik in vseh okusov v enem prostoru – torej oblikovanje prostora vseh časov, ki je sam hkrati izven časa in nedosegljiv njegovemu opustošenju – projekt organiziranja nenehnega in nikoli dokončanega zbiranja časa v nepremičnem prostoru pripada naši modernosti.« GT22 kot interdisciplinarni umetniški laboratorij se tudi v celoti neprestano arhivira, na spletni strani, družabnih omrežjih, v fundusu, skladišču, prek fotografij, videa in razstav; le da se je nepremični prostor razširil tudi v virtualnega, kar pa Foucault v šestdesetih letih seveda še ni mogel napovedati.

Nasprotne muzejem in knjižnicam so heterotopije, ki so vezane na čas v njegovem najbolj tekočem, prehodnem, prekarnem vidiku, na čas festivala – praznovanja. »Te heterotopije niso usmerjene v neskončno, ampak so absolutno začasne [kronike].« V GT22 se ta trenutek vsako leto zgodi v času Festivala Lent, ko se ponavadi zbere vsa ekipa – kar se sicer redko zgodi – in praznuje umetnost, kulturo nekega mesta, ki je tisto leto v fokusu našega programa. Zanimivost, ki jo je pri tem potrebno omeniti, je, da se zadnje leto prav v okviru serije tekstov FokusFokus trudimo ujeti to začasnost, trenutnost festivalskega tedna in jo arhivirati v skupnem dokumentu, nanj torej skušamo aplicirati njegovo nasprotje. Trud je bil do zdaj zaman – mogoče nam uspe do naslednjega meseca – v vsakem primeru pa bo prekratek, saj nikoli ne bo mogel zajeti tistih momentov, ki so se odvijali v preteklih časovnih in prostorskih koordinatih minulih festivalov; in ki jih zdaj ter vedno znova prepisujejo nove in nove koordinate.

Odpiranje in zapiranje

Peti princip heterotopij je, da vedno predpostavljajo sistem odpiranja in zapiranja, ki jih hkrati izolira in odpira. »Na splošno heterotopična spletišča niso prosto dostopna kot javni prostor. Vstop je lahko obvezen, kot v primeru vojaških barak ali zapora, ali pa se mora posameznik_ica podvreči določenim ritualom in očiščenjem. Da lahko vstopi, mora pridobiti dovoljenje in izvajati določene geste /…/ Druge ravno nasprotno dajejo videz čiste in preproste odprtosti, a skrivajo nenavadne, skrite načine izključevanja. Vsakdo lahko vstopi v heterotopično spletišče, a dejansko je to le iluzija – mislimo, da smo vstopili, a ravno skozi dejstvo vstopa izstopamo.« Kot primer Foucault navede velike brazilske kmetije, ki so bile zasnovane tako, da vhodna vrata nikoli niso vodila v prostore družine, so pa vodila v spalnico, kjer se je popotnik lahko vedno spočil. »Obiskovalec je bil absolutno le gost v tranzitu, ni pa bil dejanski povabljeni gost.«

Zanimivo se ogromno debat v GT-ju vrti prav okrog vhoda in izhoda, odpiralnega in zapiralnega časa, odprtosti in zaprtosti za zunanje obiskovalce_ke. Že od svojega nastanka se hiša trudi, da bi delovala odprto in da se nihče v njej ne bi počutil tujca, a nam to z vsemi možnimi prijemi še ni uspelo. Vhod iz Glavnega trga je nekaj časa deloval prav kot vhod v brazilsko kmetijo, saj se je gost znašel v hodniku sosednjih stanovalcev, kjer je sicer našel zaklon, a šele moral poiskati pravi vhod v avlo GT-ja. Tam ga je čakalo dvoje nadaljnjih vrat, od koder so ena vodila v knjižnico, na skate rampo in v zgornje nadstropje, kjer so muzej, heklab in pisarne, druga pa na stranišče, v kuhinjo in na IntimniOder. Z režimom odpiranja in zapiranja teh vrat smo lahko – sicer vedno le delno uspešno – usmerjali obiskovalce in obiskovalke, a smo s tem nekako zaprli prehod v drugi del stavbe. Zdaj, ko je vhod zaradi novega režima zapiranja vrat z Glavnega trga preseljen na Židovsko ulico, se je zgodil obraten učinek, ki ga Foucault opisuje v drugem delu: človek, ki vstopi, se nekako počuti, da izstopa, saj se v trenutku znajde v gledališkem fojerju, tik pred vstopom v intimo IntimnegaOdra in kuhinje.

Seveda pa tega ne narekuje le arhitektura prostora, ampak tudi dejanska heterotopičnost GT-ja, kjer tisti, ki vstopa, na nek način pričakuje, da bi moral biti podvržen določenemu rituali sprejetosti v skupino. Zveni smešno, a tak odziv sem dobil od več ljudi, tudi prijatelja, ki je v GT-ju že pred menoj snemal podcaste, a ker ni bil posvečen v ožjo skupnost GT-ja, se vedno znova počuti kot »outsider«, »gost v tranzitu« bi rekel Foucault, ki pride malo na obisk, a nikoli ne dobi vstopa v družinske prostore. Paradoks pri tem je, da ti družinski prostori in rituali sploh ne obstajajo – razen pisarn mogoče, pa še te so mnogokrat prehodne. Prostor in skupnost zaradi svoje heterotopičnosti očitno navzven dajeta vtis neke zaprto odprte skupine in neinterne internosti svojega delovanja.

Ladja ali heterotopija par excellence

Šesti princip heterotopij je njihova funkcija v razmerju do preostalega prostora. »Ta funkcija se odvija med dvema skrajnostma. Ali je njihova vloga v ustvarjanju prostora iluzije, ki razgalja vsak resničen prostor, vsa spletišča, v katera je porazdeljeno človeško življenje, kot še bolj iluzorna (mogoče so to vlogo igrali slavni bordeli, za katere smo zdaj prikrajšani). Ali pa je, nasprotno, njihova vloga v ustvarjanju prostora, ki je drug in drugačen resničen prostor, popoln, neoporečen in urejen; v nasprotju z našim, ki je neurejen, nepospravljen, zgrešeno postavljen in zmešan. Ta drugi tip je heterotopija kompenzacije.« GT vsaj meni predstavlja oboje. Kot gledališče, kino, galerija, heklab je vsekakor heterotopija iluzije, ki se trudi podirati iluzijo resničnega prostora, ki nas obkroža kot navidezno svoboden, a je prepreden z razmerji in strukturami moči. Da je tudi heterotopija kompenzacije, nikakor ne mislim v fizičnem smislu, saj nam urejenost in čistost gresta včasih bolje in včasih slabše od rok; prav tako ne v organizacijskem, kjer je podobna slika. Kompenzacijo predstavlja v svoji težnji po urejenosti odnosov in razmerij sodelovanja, ki jih prekarizirana delovna sila tranzicijskega finančnega kapitalizma nikakor ni več vajena. Sistem, v katerem delujemo je politično, birokratsko in gospodarsko zmešan, zgrešen in neurejen, medtem ko GT-jeva heterotopija ponuja vsaj delno urejenost in neoporečnost motiva delovanja – ali vsaj iluzijo urejenosti in neoporečnosti, ki pomaga urediti notranji prostor v naših glavah in kreativnih procesih skupin, v katerih delujemo. Istočasno se trudimo biti kompenzacija in protiutež pretirani urejenosti, nasilni strukturiranosti in popredalčkanosti, ki izhajajo iz malomeščanske zatohlosti, post-socialistične zbirokratiziranosti in poblagovljene razpoložljivosti.

Ultimativno heterotopijo, heterotopijo par excellence Foucault vidi v ladji. »/…/ ladja je plavajoči kos prostora, kraj brez kraja, ki obstaja sam zase in je zaprt sam vase, hkrati pa je predan neskončnosti morja; v tem, da od pristanišča do pristanišča, od vetrov do vetrov, od bordela do bordela v iskanju najbolj dragocenih zakladov, skritih v vrtovih, pluje proti kolonijam, boste razumeli, zakaj od 16. stoletja pa vse do danes ni le orodje gospodarskega razvoja, ampak tudi največji vir domišljije /…/ V civilizacijah brez ladij se sanje posušijo, špijonaža zamenja pustolovščino in policija prevzame mesto piratov.« GT22 je lociran tik nad reko Dravo, nad Lentom, kjer so nekoč splavarji pristajali z novo pošiljko lesa iz pohorskih gozdov in kjer je dobesedno nastajalo mesto. Kot njihovi nasledniki v mesto iz daljnih krajev in oddaljenih vrtov prinašamo zaklade, surov in obdelan material, izdelke iz njega, gostimo splavarje in splavarke, dajemo zaklon ladjam in ladjicam pred viharji, jih popravljamo, povezujemo hlode v plovila, rezbarimo okraske, gradimo pristanišče in … plujemo kot vemo in znamo ter se vedno znova učimo.

Žiga Brdnik

.

Viri in literatura

– Foucault, Michel: Of Other Spaces, Heterotopias (1967); https://foucault.info/documents/heterotopia/foucault.heteroTopia.en/ (28.2.2021)
– Johnson, Peter: Foucault and the Spaces of Art (2018); https://www.heterotopiastudies.com/foucault-and-painting/ (28.2.2021)
– Makarovič, Svetlana: Kdor gleda ljudi skozi mačje oči; https://www.youtube.com/watch?v=mCh6x06r7X0 (28.2.2021)

Deli
PROGRAM
17. 06. - 19.00 // Ustvarjanje gozdnega vrta // predavanje
Vstop: prost
18. 06. - 18.00 // Ambasada Svetlane Makarovič: Zmrznjen alpinist // razstava
Vstop: prost
18. 06. - 20:00 // Festival migrantskega filma: Ethbet! // film
Vstop: prost

 

VIRTUAL TOUR GT22

Ostali prispevki

Dobre prakse
Jernej Trebežnik o umetniških delih in teorijah merjenja njihove umetnosti.
Dobre prakse
Jernej Trebežnik o absurdnosti merjenja delovnega časa v umetnosti.
Dobre prakse
Minimalno kartiranje scene kot relacionarnega in dinamičnega polja, ki se oblikuje skozi boje.
Dobre prakse
Brezkompromisni spust v eksperimentalne poizkuse in iskanje novih glasbenih vsebin, tem in oblik.
Dobre prakse
Brezkompromisni spust v eksperimentalne poizkuse in iskanje novih glasbenih vsebin, tem in oblik.
Dobre prakse
Visoke grede so zadnja leta postala resen hit med vrtičkarji.
Dobre prakse
Podpisan obrazec lahko oddate tudi v GT22. Podpisi se zbirajo do 20. maja.
Dobre prakse
Brezkompromisni spust v eksperimentalne poizkuse in iskanje novih glasbenih vsebin, tem in oblik.