(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme GT22)

STAŠA KOBAL

Paničen duh časa

Insert iz diplomske naloge, Ljubljana, 2016

NEFOKUSIRANA REALNOST/  Medij sodobnosti

Imeti uho naravnano/ubrano na slišanje resnice ali kako prevajati napotila kozmične vse – enosti v jutranjo zarjo človeške domene. Famozne misli o golobu pismonoši brez prihoda glasnika ali zakaj bi sploh iskali odrešenje.

Jezus je rekel: »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8,32)

In ljudje so šli brez zadržkov na pohod osebnih križarskih vojn in osvobajali resnico drug drugega v koračnici stroge linije. Bog je kukal tam nekje zgoraj izza oblaka in vsak zasebnik je prednjačil pred množico, tudi prepričan, da je v treznejšem stiku kot sosed.

Le bobnenje strel z neba jim je stresalo nerealen srh v kosti, da je njihova mesenost za ekranom enako kriva za z()greš(e)nost sveta, kot tistih, ki streljajo v prvi liniji pred TV kamero. Ali pa tudi ne,

prazne marnje svetobolja nekakšnega romanticističnega začasja; saj pa so vsaj nekateri med njimi dodobra vedeli, da njihova predkanost prednjači pred vsemi naivno zazrtimi v izboljšljivost sveta. Take a chance ali v prevodu ‘izbori si možnost’, saj pa je samo ekran in svet je nekje izza …

»Varovala, vem! Ampak kar naprej prejemam klice za … veste, kaj, jaz sem tehnik. Vem, da vas nenehno kličejo ljudje, ki nimajo pojma o ničemer. Ampak jaz sem strokovnjak. Vem, kako se – Da ne more nič zato, je rekla. Njegovo zadevo bo posredovala naprej.

 ‘In potem? Kaj se bo zgodilo potem?’

Potem se bo videlo, kaj. Vendar zato ni pristojna ona.«^[1]

Brezdvomno: nahajamo se v dobi ‘električne civilizacije’ eklektičnih manir.

Brez fascinacije ali demoniziranja neizmerno plodnih kot opojnih komunikacijsko – informativnih zmožnosti današnjega stoletja: dejstvo je, da smo vsi ‘uporabnik’ takšnega ‘socialnega druženja’ v prostorijah hektične virtualne resničnosti. Vsak zazrt v hram svojega ekrana se počuti v svetu kot svetec, kjer so nam tudi kozmične poljane na dosegu tipke, vse, cel svet nam je na dosegu dlani, kakor sladkosned zremo v bajne slaščice za steklom.

Celotno naše življenje od službenega do zasebnega poteka na Omrežju. Če nisi priklopljen na omrežje, nisi v svetu. Današnji digitalni oz. omrežni prostor ni zgolj ‘sredstvo’ za katerega bi se lahko svobodno odločili, da se bomo vanj priklopili ali ne, temveč je ‘posredovani svet’ edini svet v katerem se ‘svet’ dogaja.

Ogledovanje resničnega sveta skozi kukalo/zaslon, ki na resnični svet riše najrazličnejše uporabne informacije, poznamo pod pojmom obogatena resničnost (augmented reality).^[2] Ta podoba sveta ni v lični podobnosti s svetom, pač pa je naličje podobe v podobnosti s svetom; podoba kot posnetek, improvizorij realnosti v dobesednem. Svet na ekraniziranem portalu je postal resničnostni privid. Marko Uršič na letošnjem simpoziju humanistike pomenljivo razglablja o simuliranju realnega oziroma spreminjanju ‘subjekta v projekt’ – o temu takšnem zanikovanju oziroma pozabljanju duha v modernih znanostih, pravi takole:

»Mar je težko prepoznati »v sencah sveta«^[3] resničnost duha? Saj brez globine ne bi bilo površine – in ko govorimo o realnosti, materialni ali virtualni, nikakor ni nujno, da je realnost že tudi najglobja resničnost. Ne samo da to ni nujno, ampak niti ni mogoče, da bi svet videli/spoznali brez duha«^[4]

Če smo identitetno^[5] lastnost oziroma svojost umeščali v samo razliko raznolikosti sveta: kaj se dogaja z našo osebnostjo kot našo samolastnostjo na osebnem računalniku (‘personal computer’) v poenotenem medmrežju, kjer se vsaka različnost zabriše v nerazločljivost – kaj se tako dogaja z zmožnostjo zaznavanja, predstavljanja, spominjanja, s samo tenzijo filozofsko sokratske pozicije nevednosti, z odnosom med umnimi in neumnimi zmožnostmi človeka, prvenstveno s samo zmožnostjo razlikovanja med resničnim in neresničnim izkustvom, torej z našim zaznavanjem, kot tudi, kako se sprevrača odnos med človekom/svetom, med govorcem/poslušalcem, končno, kaj se dogaja s samo našo človeškostjo, ki je bila v dvatisočletni zgodovini pogojena z iskanjem svetosti sveta, kaj s samo našo percepcijo dimezije sveta.

Če se je meditativno filozofsko (miselno) razpoloženje stoletja opredeljevalo kot umik v sebe, razpoložljivost takšne direkcije danes ne obstaja več, kajti vsi šumi globaliziranega sveta so postali takšna distrakcija, da se le s težavo zazremo v lastno samotnost.

V dobi informacije se način mišljenja spreminja, sama forma informacije je postala uniformirana, kajti, dogodki kot uprizor dejanskosti, se nam javljajo kot zgolj pojavnost, saj njihova uprizoritev ne poteka v simultanosti prostora/časa, pač pa v njuni hkratni otrplosti. Zdi se, da se sodobnosti odtegne sam čas kot dimenzija možnosti. Zakaj.

Namreč, danes svet prihaja k nam, dogodki so nam servirani v domačem fotelju in ti niso svet kot je, pač pa predstavitev sveta. »Z električno manipulacijo je svet tako rekoč vedno pri roki, s pritiskom na gumb je priročnost sveta v tem smislu postala nekako pretežno električne (oziroma elektromagnetne) narave.«^[6] Neposredni prenos iz tako rekoč kjerkoli: so dogodki uprizorjeni na ekranu, ki niso posredovani v sočasnosti prostora/časa, pač pa v hkratnosti prostora in segmentirane časovnosti. Gre za nekakšno otrplo realnost v brezčasju oz. kroženje na način praznine, saj se v virtualni nastanjenosti iznajdevamo v ‘lebdečem svetu’, kjer se zdi, da se dimenzija čas/prostor  zlomi.

Če se vse vrši v ponovljivi oz. repruducirani realiteti, kjer se fantazija in resničnost neločljivo prepletata, je pohuljšljivost postala prav nepreverljivost, ki je bila od nekdaj bistvena lastnost dejstev. Osnova za resničnost tako postaja neavtentična, poumetničena, gospodovalna stvarnost njenega interpreta, ustvarjalca, ki nam zgodbo posreduje. Posredovanje informacij je postala estetska znanost. V splošnem gre za fenomen estetizacije sveta. Pomeni, da resnica ne deluje skozi logično naravo, pač pa ustvarja ugoden estetski vtis. Kierkegaard pravi:

“Tisti, ki živi estetično, išče – kolikor je to le mogoče – pozabo v razpoloženju, v njem se hoče skriti. Najustreznejši izraz estetičnega bivanja, je bivanje v trenutku. Tisti, ki živi estetično vidi povsod samo možnosti, pričakuje vse od zunaj, verjame v naključja/naključni človek/naključje igra odločilno vlogo.«^[7]

Naše samozavedanje ali zavest ali kakorkoli že poimenujemo funkcijo čiste organske kompleksnosti, ki jo imenujemo jazstvo oziroma predstava o istovetnosti jaza^[8], naj bi se vzpostavljala skozi zaporedje afekcij, ki sprožajo vtise oz. zaznave o sosledju stvari in idej, ki jih o tem redu ustvarjamo – kaj se danes dogaja z našo percepcijo oz. našo afekcijsko zmožnostjo, če npr. jemo hot dog medtem ko na TV – ju zremo, kako je razneslo človeka. Takšno psihopatologijo čustvenega odziva bi lahko pripisali psihopatu, zato bomo raje rekli, da je takšen odziv pač plastificiran.

Kaj se torej dogaja z našo zmožnostjo empatije. Sama emotivna zmožnost v korelaciji objekt  – ideja je paralizirana, saj sam paralelizem vzročnih zvez ni v adekvatnosti časa/prostora. Percepcija brez objekta percepcije je halucinacija – je oblika norosti s psihiatričnega stališča. Torej smo na stališču Berkleya in je obstoj v zunanjem svetu postal hlinjenje, saj je univerzum v katerem prebivamo postal halucinatoren sam na sebi. Zunanji svet je postal fikcija domišljije ali med diametralnostjo absolutne gotovosti in čiste fikcije bi lahko postavili enačaj.

Kaj se torej dogaja s samo distribucijo čutnega v svetu, kjer se zdi, da vojna ni več osebna stvar, da škodovati nekomu ni več osebna stvar. Čuti aficirajo nas in mi aficiramo vse okoli nas. Vprašanje je kaj kdo čuti in od kod čuti, vidi, prebere, zazna.

Če se naravno dogodevanje ne vrsti več v sosledju vzroka – posledice, kaj se dogaja s samo zmožnostjo spoznavanja sveta, s samo njegovo dimenzijo, njegovo mero kot merilom s katerim se lahko raz-ločimo od samega sveta v svojosti in se ne identificiramo z vsem, kar zunaj nas v neusahljivem tempu preči našo pozornost. Hermann Broch v svojem delu Teorija množične blodnje zapiše: »Edina nasprotna sila, ki se lahko kosa z energijo popolne panike, ki jo naznači kot negativno ekstazo zaoženja jaza v izgubo sveta, je racionalna ekstaza, s katero se individum razmeji od pogleda: ‘Jaz sem svet’.«

Obstajata dve filozofski poziciji, prva je: Obstajam samo jaz, sveta izven mene ni. In opozitna trditev: Jaz ne obstajam, obstajam le skozi predstavo drugih o meni.

»Woody Allen napiše parodijo Van Goghovih pisem bratu, v katerih veliki umetnik postane zobozdravnik, ki se ukvarja z ‘oralno profilakso’, ‘zdravljenje koreninskega kanala’ in ‘pravilnim ščetkanjem’. Potovanje v notranjost ne razkriva nič drugega kot praznino. Pisec  življenja ne vidi več reflektiranega v lastnem umu, temveč ravno nasprotno: svet celo v njegovi praznini vidi kot zrcalo samega sebe.«^[9]

^[1] Daniel Kwhlmann, Slava – roman v devetih zgodbah, prev. T. Štrancar, Študentska založba, Ljubljana 2010, str. 7

^[2] Mobilna igra Pokémon Go je trenutno torej le najbolj kričeč primer obogatene resničnosti.

»Vsi igrajo Pokémon Go«, je seveda pretiravanje, a statistika je izjemna. Šestega julija je igra prišla v Googlovo trgovino za mobilne aplikacije Play in v 19 dneh dosegla 50 milijonov namestitev. To je absolutni rekord, saj je za enako število namestitev pred njo aplikacija Color Switch potrebovala 77 dni. Enaka zgodba se je odvila v Applovi trgovini App Store, kjer je Pokémon Go podrl rekord z največ namestitvami v prvem tednu. Doslej si je igro na svoje telefone namestilo že 100 milijonov ljudi; MLADINA, Anže Tomič, 5.8.2016

^[3] Glavni kredo prof. M. Uršiča v filozofiji je filozofija Duha. Ni nostalgičen humanist, kot sam pravi: rousseaujevskega vračanja, tega ni. Naloga filozofa je projektivna pot, pozitivna vizija. Izkaz takšnega razumevanja filozofije poda v svoji zadnji knjigi, ki prezentira zaključek njegove tetralogíje – Zima: o sencah; kjer se ukvarja z vstopom v 21. stoletje, s problematiko kibernetike in z nastajanjem superinteligentnih sistemov. Govora je tudi o virtualnih sencah. Sence so prezentirane kot simbolne forme, mišljene v metaforičnem, v prenesenem smislu, takole pravi: »Metafizično in obenem fizično (kot »poseben primer«) bistvo sence je podvojitev ali »replika« neke forme na drugi ontološki (oz. bivanjski) ravni in sicer takšna replika, ki je »oslabitev moči«, ali bolje, oslabitev resničnosti »prvotnejše« forme. Krajše rečeno, senca je manj resnična replika neke forme.« v Marko Uršič,  Štirje časi : filozofski pogovori in samogovori. Zima: četrti čas, preludij: o sencah, Cankarjeva založba, Ljubljana 2015

^[4] Marko Uršič, »Virtualna realnost in človeški svet«, v Humanizem in humanistika: simpozij, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 2016

^[5] z identiteto mislim kdo smo in od kod prihajamo

^[6] http://dhgoriske.blogspot.si/2010_07_01_archive.html

^[7] Søren Kierkegaard, Ali – ali, prev. P. Repar, Claritas, Ljubljana 2003, Ravnovesje med estetičnim in etičnim pri oblikovanju osebnosti, str. 474-520

^[8] JAZ kot nasledstvo novoveške filozofije

^[9] Christopher Lasch, Kultura narcizma, prev. M. Karer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2012