Draga Maayan, dragi Ivan, dragi Rok. Ura je 19:01 in začenjam svoj prvi solo. Svoj prvi plesni solo. In vi, mi, danceCO ste mi omogočili ta trenutek. Ta solo. Sedite ob robovih odra in me opazujete. Opazujete kako se pripravljam, kako bom kmalu začel. Začel svoj prvi solo. Med vrsticami, med črkami teh besed, ki si sledijo. Med m in med e in med d. Ozrem se po publiki. Opazujem jih kako opazujejo mene. Zdaj sva se ujela s pogledom. Neugodno mi je. Tremo imam. Nisem plesalec. Nisem veliko na odru. Ponavadi sem ob njem. Ponavadi ga kot prostor osmišljam, osvetljujem. Prostorsko definiram. In ne stojim na njemu tako kot danes. Ob tem, prvem, svojem solu. Le kaj si misliš Maayan ob mojih neizdelanih gibih. O moji čudni drži, ki mi uničuje križ. Ivan, Rok,… Ne poznam plesnih tehnik, ne njihove zgodovine. Ne poznam kdo je bil kdaj in kako ter zakaj je pomemben ali pomembna v zgodovini modernega, sodobnega plesa. Ustavil sem se. In spet pogledam publiko. Iščem poglede. Ampak oni gledajo, berejo med vrsticami, med črkami. Gibajo se v med prostorih zapisanih idej, misli, tega kar plešem, tipkam. Dokumentirajo me. Dokumentirajo moj solo. Moj solo. Oder sem pustil odprt. Publika je spredaj, zadaj, vsepovsod. V bistvu je celo zelo trenutna, slučajna, sprehajalna ali na poti domov. Zdaj bom, po 6ih minutah svojega sola zabeležil, shranil vse do sedaj odplesano. Zdaj. Uspel sem. 6 minut je spravljenih. In oba, ki ju vidim v publiki. Sedita, bereta, spremljata. Kaj v bistvu plešem, se sprašujete Ivan, Rok, Maayan. Ko smo prejeli povabilo na manifestacijo katere del je moj današnji solo smo se po več letih ali pa morda le mesecih slišali. Srečali v digitalnem svetu, v sobi, kanalu, ki so v zadnjih mesecih postali zelo uporabne stvari. Po zadnji rezidenci v Kinu Šiška nismo naredili nič skupaj. Tudi tista zadnja rezidenca ni imela javnega nastopa, javne predstavitve. Bila je le rezidenca in njeno nadaljevanje smo planirali v Nemčiji. A od tega ni bilo nič. Nemčijo nam je vzela korona. Korona je vzela Nemčijo. A v bistvu tudi… Tudi… Zdaj sem se spet ustavil. Počival bom malo. Kar nekaj sola me še čaka. Zadal sem si… Počivam. In preveč sem se oblekel za svoj solo. Pozabil sem, da je na odru vroče. Da ga tehnologija segreje, da ga publika segreje, da ga moja energija, moj strah pred odrom segreje. In zdaj mi je, seveda in posledično vroče. Spodnja majica je preveč in smučarske spodnje perilo itak. Vidi se, da nimam odrskih izkušenj. To pregrevanje je osnova, ki bi jo moral poznati, ki bi se je moral naučiti. A in očitno sem se premalo učil od vas. Predvsem od Maayan. Nekako me je bolj vleklo v Rokovo teoretsko zgodovinsko smer, razumevanje in fascinacijo nad plesom, koreografijo in gibom. Manj k Maayan in k dejanskemu gibanju. Manj k Ivanu in razumevanju zvoka in giba v enem. Snema me. Fotografirajo me. Sem mislim, da se v teatru ne sme fotografirat. Da se med predstavami, performansi, soli ne beleži. Zdaj sem še bolj gol. Vem, da me gledajo, vem, da me beležijo. Pomagajte mi, draga moja danceCO. Pomagajte in ne sedite zgolj ob odru in ne čakajte zgolj konca tega sola. Moje solo. Mojega prvega sola. In… In vseeno hvala, da ste mi ga omogočili. Druženje z vami zadnjih 10let mi je omogočilo ta solo. Gledanje vseh tistih zgodovinskih posnetkov z Rokom, filozofiranje o vmesnih prostorih, o konceptih sodobnega giba in zvoka z Ivanom, opazovanje tebe Maayan, tvoje koreografske odločnosti, natančnosti, dejanskosti in fokusa. Vse to me je oblikovalo, oborožilo, da zdaj, ko mi celo sploh več ni tako vroče, poplesavam tukaj sredi Maribora. In celo publika se veča. 4 stalni so ves čas tukaj, zdaj se je ustavil še 1 novi, in mimo ravnokar stopajo 3 punce. Tudi publika se je v tem trenutku zelo sprostila. Kličejo me Miha, opozarjajo me na moje gibe in nenatančnosti. Sedaj so se celo zasmejali. Kakšen občutek. Plešem torej komedijo. Zabavno jim je. Ustavil sem bom za trenutek. Treh v trenutni publiki ne poznam. Pa saj tudi vas in sebe ne poznam. Ali pa vsaj malo bolj. 20 minut je mimo. In mimo sta šla dva. Ona me je pogledala direktno v oči. Ona je bila bolj samozavestna pa sem jaz kao na odru. Draga danceCO pred 10 leti smo prvič delali skupaj. In zdaj plešem našo zgodovino. Naše arhive, materiale, posnetke, predstave,… Zdaj sem v Accu. V Izraelu, kjer smo koncipirali našo prvo predstavo. Kjer smo govorili o dejstvu kako premakniti sodobno plesno prakso in njene metode dela stran ob miz in debatnih situacij. Kako si in smo si želeli plesat. In Maayan je imela potem baletne klase in Ivan je imel sodobno plesne tehnike. Jaz in Rok sva plesala. Sam prvič in do sedaj edinkrat balet. Teden dni in celo dvakrat na dan. In potem sodobno zgodbo. Spet teden dni in dvakrat na dan. In živeli smo v najstarejšem pristanišču na Mediteranu in v najbolj arabskem mestu Izraela. In oni niso jedli cel dan in mi nismo našli odprte restavracije cel dan. In vsi sosedje so nas čudno gledali, ko smo prenašali vse tiste Rokove sixpacke. In potem smo ugotovili, da bi morda šli v predmestje po pijačo. Ne zgolj k arabskemu sosedu, ki alkohola sploh ne bi smel prodajat. In smo šli. In si nakupili pijače za cel teden in jo spili v enem večeru in debatirali o plesu in plesu in tistem ruskem baletu v Parizu in vsemu kaj se dogaja v Sloveniji na sceni in in in in… Zdaj plešem ta svoj solo. Padel v neko avtobiografsko situacijo. Osebno situacijo in da, pes in še ena več sta v publiki. Morda. Morda. Se pravi kako stran od mize, stran od konceptov in k plesu. K bistvu in srčiki giba, urejenega, nadzorovanega ali improviziranega giba? Kako stran od besed na oder? Ne. V prostor. Želeli smo plesati in evo. Danes plešem. Prav zares in prav zares svoj prvi solo. Gledate me. In vem, da ste zadovoljni. Držo sem izboljšal, v gibu postal suveren. Zgodovina plesa in tvoj ves arhiv, Rok, me je oborožil. Da sem pripravljen, da se lahko ne samo zagovarjam, ampak celo gibam, koreografiram, plešem. Dogovorili smo se, da naj v tale današnji solo usadim, uporabim, fermentiram vse kaj smo nastali, vse kaj smo se na poti naučili, sestavili, ustvarili in tudi zabeležili. Torej od prve izraelske izkušnje in naše prve situacije na odru, v prostoru Tel-avivske stare železnice, kjer smo začeli performans in me je Ivan na odru med začetkom preklinjal, ker mu nisem pomagal vzpostaviti zvočne situacije, ampak sem sam švical svoje naloge, ki smo mi jih zadali. Neverjetni občutek, ko ti performer pred publiko in skozi zobe reče jebi se, ker te ne sliši, da skozi zobe takisto, imaš svoje naloge, ki jih moraš opraviti prej, da bo lahko Rok začel svojo akcijo in da bo imela Maayan iztočnico in da, prideš lahko šele takrat do njega in mu povežeš njegovo mešalko. Zdaj se smejim, zdaj se smejiš Ivan. A tisti tvoj jebi se skozi zobe pred publiko je bil, oprosti, za pohcat smešen. In še zdaj mi je smešno, ko te pogledam zariplega in tečnega v prvih 3 minutah našega prvega performansa. Naše prve skupne zgodbe. In ti, hahhahaha. Ti si se pizdil, ker hajban nisi znal povezat enega kabla z enim mp3jem. Zdaj znaš. In zdaj si z mano. In zdaj plešem najin duet skozi svoj solo. In že 33 minut mi uspeva. In, in morda bi zadnjih 60 minut svojega performansa porabil za prevajanje vsega tega odplesanega za Maayan. Publike je zdaj manj. Oziroma smešno sem si zastavil ta svoj solo. Oni se spreminjajo in koreografsko spreminjajo pozicije in prostor. Ja, publika je drugačna. Jaz pa sem cel čas zelo stabilen. Fizično seveda. Zdaj jih ne zanimam. Ne gledajo me. Beležijo pa. Upam, da vam kmalu pošljem posnetek tega svojega solo. Ali vsaj kakšno fotografijo. Morda jo kdo od publike objavi že zdaj in koga od vas označi in ste, postanete tudi moja publika zdaj. Ne samo, da sedite na robu tega odra in me opazujete. Približala se mi je. Enega gledalka. Poznam jo. Ne bom lagal. Ljubim jo. A zdaj plešem s hrbtom obrnjenim proti njej. In zdaj se, kot večina publike tudi ona premika. Umaknila se je. Nerodno mi je. Nerodno, ko ujamem pogled publike. Pa tudi… Vrnila se je in pravi, da imamo novega Bukowskega. Sreča. Bukowski. Vsaj na Štegerja, ki je pisal v izložbi je ne spominjam. A ne, nisem pisatelj. Kaj šele pisateljica. Plešem, plesalec sem in vi, danceCO ste me tako naredili. Iz mene ste naredili plesalca. Počival bom, ustavil se in posnel stvar za nazaj. Zdaj. Posneto. Rok, Ivan, Maayan, festival je lepo poskrbel zame. Zunaj se začenja jesen, celo zima pravijo, a meni v tem, na tem odru ni nič slabega. Zahvaljujem se Huxtrlu. To je plačan oglas. Se pravi, hvalil sem festival, no, ne festival. Serijo, ciklus sodobno umetniških dogodkov na Oder, ki nas gosti. In da, imam ful dobro tehnologijo, sem v ful topli izložbi in uporabljam Varjin računalnik, ki mi ga je dala njena babica, torej moja mama. In žal je ta računalnik poln zaprto omejenega operacijskega sistema in koorporativnih programov. A kaj čemo, svet ni popoln. No, kje sem ostal. Pri solu, pri gesti kot to imenujejo v kontekstu sodobno umetniške manifestacije, ki nas gosti. Moj solo je moja gesta. In moj solo, se pravi solo je v bistvu tisti pojem, beseda za slovar, ki ga ta manifestacija v povezavi še dvema drugima pripravlja. Oziroma slovar v nastajanju, kot temu pravijo. Torej solo in ne fermentacija kot smo se skupaj odločili. Subverzivno sem prevzel kontrolo nad našim skupnim delom. Sledil naši komunikaciji in dialogu zadnjih nekaj dni in se odločil, da bom zasoliral. Da se bom pokomolčil in izrabil tole situacijo za svoj prvi plesni solo. In vi me opazujete in vi me polnite in vi ste mi inspiracija. Naš danceCO in njegova balkanska turneja v tem trenutku. Vsi tisti drugačni in novi odri Novega Sada, Beograda, Podgorice, Zadra, Zagreba,… Ljubljane in Maribora. In naša Nemčija, kjer se je zgodba turneje začela. In naše 2013 v mestu ob Dravi, kjer smo začeli svoj slovar. Slovar danceCOja, ki je na nek način inspiracija tega, novega slovarja v nastajanju. Tega slovarja zdaj. Ki mu dodajam termin »solo«. In da. Publika ima odlično kvoto. 1 tip in 5 žensk. To je skoraj mesto žensk, če bi bil ciničen. Zdaj mi je publika sugerirala, da imamo še žival v dvorani. Kdo je sploh to dovolil. Pa itak, ja, vsi so brez mask. PCT pa to… Razmišljam ali sem se preveč razgalil zdaj. Ali je tale solo neka osebna zgodba ali pa se le vlečem ven in rešujem našo kožo. Ali bi res raje preklopil in začel kazati vse tiste naše dokumente, ki jih bomo dali v fermentacijo. Ali bi res bilo bolje, da začnem na glas kričati in razmišljati kaj bi lahko bila fermentacija neke plesne skupine, nekega kreativnega kolektiva, ki se je nekoč srečal, se začel smejat, živel Budimpešto, ustvarjal v Ljubljani, šel na turnejo. Združbe, ki je povezala glave in delila svoj radoveden in intelektualen in življenjski in človeški in plesni in umetniški in emotiven in dialoški in resničen in ljubezenski in vse vse vse dialog… In potem gremo narazen, in potem se izgubimo vsak v svoji vsoti resničnosti in se izgubimo, razgubimo, a ne pozabimo. In potem te med solom motijo, in ti trkajo na oder, in želijo nekaj od tebe in v bistvu in hočejo komunicirat. Ne le gledat, ne le uživat. Hočejo povedati svojo zgodbo. Izvedejo svojo projekcijo v tvoj solo in potem se umaknejo in upaš, da niso jezni. Da bodo ostali do konca. Da ti bodo podali svoje misli, poglede na tvoj solo, tvoje delo. In potem plešeš in se zaveš kakšen egotrip to v bistvu je. Ti, tam na odru, s svojo idejo in svojo koreografijo in oni morajo sedeti pri miru in misliti sebe skozi tebe in potem ti podati svoje mnenje in svoje poglede in… 54 minut sola. In lajež psa in njen pogled in dva rdeča šala v publiki. In… Dvoje očal, ki jih je kupil Rok. Ena, ki so mu bila všeč in ena, ki jih ni upal nosit. In potem ni nosil tistih, ki so mu bila všeč, ampak jasno in seveda tista, ki jih ni upal nosit. In ta so postala njegov zaščitni znak. In naša plesna zgodba je, če že nič drugega, vsaj Roku izbrala očala. In zdaj sem s tabo Ivan in ti bi me zagotovo v teh 56 minutah že stokrat popravil, dopolnil, izpolnil, bi si upal reči. Zakaj nisem sledil ideji in danes, namesto tega solo, spustil vseh tvojih milijon ur zvočnih posnetkov naših debat. Bilo bi lažje in dejansko bi se vso to urno in urno beleženje enkrat pokazalo, enkrat slišalo, izdalo in izdalo nas. Zdaj se izdajam le sam. Sebe. Zdaj. In soliram. In skozi solo poskušal fermentirat danceCO 2011-2021. 10 let. Od madžarsko-slovensko-izraelske koprodukcije, ko se v glavnem mestu fašistične sosede po premieri ni želel pogovarjat z nami, ker smo jim zatresli svet in pogled na to kako do prostora, giba in zgodbe. Po teh desetih letih sem zdaj brez besed. 59 minuta. Prekleta 59 minuta. Sreča. Zdaj je že 60 minuta. In draga danceCO. Zdržal bom za nas, za … rekel bi naš honorar. Oddelal bom tale solo kot piše v napovedi in v katalogu. Držal se bom objavljenega. Brez subverzije, brez preizpraševanja sistema dela, metod produkcije in sistema – industrije umetnosti. Lepo kot v tovarni. Od sedmih do devetih naj pomeni od sedmih do devetih. Ustavil sem se. Calibri je izbrana tipografija. 27 velikost črk. Na osemnajsti strani sem trenutno. In tole je 2281 beseda. 2283 v bistvu. In ura je 20:04. In pred eno uro sem začel svoj solo. Svojo gesto. In priznam, ni mi več vroče. In vesel sem, da sem oblekel smučarsko spodnje perilo. Razmišljam ali je ta solo sploh lahko in ali je sploh dober način fermentacije neke zgodovine, neke skupne poti, nekega časovnega obdobja, nekega procesa. In če ni fermentacija ali je destilacija? In sprašujem se tudi kakšna bi fermentacija vsega kar smo naredili, premislili, ustvarili, skoreografirala bila? Kako bi izgledalo in predvsem, ali bi bila užitna, hranljiva, zdrava? Publike je 8 in en pes. Ali je morda dejstvo, da sem, smo v kontekstu umetniške zgodbe, ki sestavlja slovar in poskuša ter je začela nekaj, kar mi nismo nadaljevali že fermentacija? Je to naša fermentacija? Imamo sami pri tem prste… V bistvu je to dejstvo zanemarljivo in nepomembno. Vesel sem, da soliram v kontekstu tega nastajajočega slovarja in veselim se prevesti vseh teh 120 minut plesa in prisluhniti vašim pogledom, vašim interpretacijam tega mojega sola. Plesnega, gibalnega solo. Geste, pravijo. Geste v izložbi, sredi mesta, v torek. Vesel sem, da je prišla. Ona, ki je trpela zaradi naše turneje in zaradi načina kako sem šel na turnejo. Kako sem samozavestno kot petelin prekinil odnos in si mislil, da bom lahko, nekako brez nje. In zdaj ne vidi, ne gleda mojega plesa in je zamudila tale gib, in še tega in še tega in zdaj se ne zaveda, da plešem z njo in za njo. Da plešem njej in nama. Nama, ki naju je v tistem trenutku turneja danceCO razdelila in nama, ki naju je taista turneja vzpostavila še bolj, še močneje, še resničneje. Zdaj pleše njej. Zdaj plešem njej in midva-ju, ki sem …………………….. brez besed. Zdaj stojim na mestu. Brez giba v levo ali v desno. Samo energijo želim in dajem. In pogledal sem še nekoga v publiki. In obrnil sem mu hrbet. Ne vidim ga. A on vidi, gleda mene. Ne vem, če me razume. Ne vem, če me sploh kdo v publiki zdaj razume. Ne vem, če me kdo v publiki sploh želi razumeti. Ne vem, če me bo kdo v publiki razumel. In ne vem, če sem za publiko, za vas sploh dovolj jasen. In ali se sploh razumemo. A tukaj smo. In vi in jaz in Rok In Ivan in Maayan. Zdaj. Skozi te med vrstice in med prostore se fermentiramo. Že celih 77 minut se fermentiramo. V nekaj novega, v nekaj zdravega. V nekaj kar bomo vedeli in držali. Vedno. In prvi rdeči šal odhaja. Poslovila se je. Pogledala me je. In odšla. Tudi drugega rdečega šala ne vidim več. Šel je. Šel je prvi in drugi rdeči šal. Plešem in opazujem publiko. Plešem in opazujem za publiko. Plešem in fermentiram danceCO. Vzel sem si pauzo. Pisal sms Jakobu. Zdaj iskal Petrin pogled. Zdaj ujel Petrin pogled. Nasmejala sva se. Koreografija trenutka. Koreografija geste. Kako opisat moj solo? Katera je plesna tehnika gibanja mojega telesa danes? Katera je miselna tehnika? Kakšen je kanal je mojega sporočila? Kaj je sploh relevantno vprašanje dan danes? Ali sploh takšno vprašanje obstaja? Ali obstaja relevanten trenutek? Razen smrti? Kam sta šla rdeča šala? Kje so vsi tisti za katere bi si želel, da me vidijo plesat? Kdo me nikoli ne bo videl plesat? Kdo me nikoli ne bo videl izvajati gesto? Gesto fermentacije? 84 minuta. Tudi konje ubijajo mar, ne. In plešejo dalje. 2844 besed. 2847 pritiskov tipke. Lažem. 13.500 pritiskov tipke. Draga Maayan, Rok in Ivan. Še vedno soliram. Plešem svoj solo. Improviziram svoj solo. Na dano temo, na okvir gest v javnem prostoru, na kontekst frementacije danceCO 2011-2021. Ne vem ali zaznavate na robovih odra mojo energijo. Ali zaznavate, da mislim na vas, da delam in plešem, se gibam in koreografiram iz nas. Iz tega kar smo. Kar smo skupaj. In kar smo tudi, ko sedite na robovih odra, ko se skrivate za sufitami tega gledališkega prostora. Ko vas ne vidim in sem sam, gol pred publiko. In ko plešem nas. Ko jaham na valovih naše fermentacije. Naše prve, desetletne fermentacije. Naše zgodbe, ki vsekakor je in bo ostala. Zdaj bom naredil destilacijo. Kot tista pirueta za publiko. Zdaj. Izvedel sem jo. In navdušeni so. Neverjetno kako ornamenti v bistvu delujejo. Kako nas zapolnijo, dopolnijo, kako nas razveselijo. Seveda pa ornamenti tudi… Bili bi proti ornamentom, ne? Maayan? Ivan? Rok? Vem, da bi bili prosti olepševanjem, proti nekim dodatkom, ki so le in zgolj dodatki. A tale solo, tale solo zdaj me je naučil, da malce kiča včasih ne škodi. Publiko pogreje in mi da dodatno energijo, da nadaljujem svoje soliranje. Svoj egotrip skozi naše popotovanje. In zdaj, draga danceCO. Kvote ne samo zadovoljujemo, kvote smo prebili. Samo ženske so še v publiki. In pes. Tipe smo eliminirali. Tip sem samo še jaz. In 97 minut že plešem. In upam, da v zadnjih vrsticah ne naštevam in ne štejemo samo minut trajanja. Ne sme mi ostati samo čas in samo prostor. Mora ostati tudi zgodba. Naša zgodba, naša fermentacija. In tisti opis za tisti slovar v nastajanju. Slovar, ki bo vzpostavil in omogočil razumevanje. Da, prav ste opazili. Začutili. Razumeli. Razumevanje. Končal bom. Preveril ob odru pri producentki, če sem zaplesal dovolj. Če lahko končam, če je publika zadovoljna in lahko počasi iztečem. Nima jasnega odgovora, ne vem kaj naj. Kaj bi dal zdaj, da bi bila bliže Maayan in bi, tako kot vedno zaključila naše stavke, pokazala konec in izvedla rez. Kje si? Ivan? Rok? Rok se zagotovo ne bo odločil in bo razmišljal dalje. Ivan bo prestopil in našel razlog zakaj naj nadaljujem. Maayan? Producentka mi ni dala signala. Zdržati bo treba. In kljub izvrstnemu vonju fermentacije bo potreba počakati, po receptu, še tistih nekaj minut, nekaj trenutkov, da bo stvar res na pravem in dobrem nivoju. Da bo fermentacija pravilno zaključena. Gesta izvedena in jasna. Beseda pravilno razložena in postavljena na pravo mesto. Eh. Soler kot sem bom zaključil. Pa bo kar. Maayan, Ivan, Rok klanjam se. Čakam vas v novi bitki, ko fermentacijo izvedemo skupaj, ponovno in ne v obliki mojega solo. Zdaj ste na vrsti vi. 104 minut. Moj prvi 104 minute dolg solo. Moj prvi solo.

Podnaslov: Moj prvi solo 

Avtor: danceCO/Miha 

Produkcija: NagiB 

Fotografije: Ramaida Osim 

Odplesano:  V torek, 12.10.2021 

Objavljeno:  V ponedeljek, 6.11.2023

(#FokusFokus je serija tekstov, člankov, intervjujev, ki predstavlja enega izmed temeljev medijsko-arhivske platforme iLabGT22.)