Cankar

Petek, 7. december ob 20. uri // IntimniKino.GT22

// po projekciji sledi pogovor z režiserjem in scenaristom Amirjem Muratovićem, producentom in direktorjem fotografije Radom Likonom ter glavnim igralcem Rokom Viharjem

 

Vstopnina: 5 € / 3 € za dijake, študente, samozaposlene v kulturi in upokojence / 0 € za brezposelne

Število mest je omejeno. Rezervirane karte je potrebno dvigniti najkasneje 15 minut pred predstavo.

Rezervacije sprejemamo na : info@gt22.si

Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva številne podrobnosti iz njegovega življenja. Marsikaj je opisal, še preden se mu je zares zgodilo. To vez med literaturo in zasebnim življenjem v filmu slikajo igrani in animirani prizori, ki črpajo motive izključno iz pisateljevih del in ohranjenih pisem.

scenarist in režiser: Amir Muratović | direktor fotografije: Rado Likon, ZFS | v vlogi Ivana Cankarja: Rok Vihar | avtor glasbe: Tim Žibrat | avtorica animacij: Irena Romih | kostumografinja: Marta Frelih | scenograf: Andrej Stražišar | oblikovalka maske: Eva Uršič | montažerja: Amir Muratović in Janez Bricelj | oblikovalec zvoka: Peter Gruden | izvršni producent: Rado Likon | produkcija: Cebram v koprodukciji z RTV Slovenija | finančna podpora: Slovenski filmski center in Filmski studio Viba film

igralci: Lara Vouk, Helena Peršuh, Katarina in Lucia-Maria Kresitschnig, Jaka Lah, Urška Taufer, Luka Cimprič, Robert Prebil, Uroš Kaurin, Nina Rakovec, Matej Recer, Mitja Manček, Patrizia Jurinčič, Sara Dirnbek

govorci: Erwin Köstler, Igor Koršič, Marjan Dolgan, Tone Smolej, Mihael Glavan, Marijan Rupert, Francka Premk, Nives Kovač, Miklavž Komelj, Matjaž Kmecl, Mile Korun, Silvan Omerzu

Preden je oktobra 1918 Ivan Cankar nerodno padel po stopnicah, je – globoko senzibilen, kot vsi umetniki – zaslutil, da se mu bo nekaj pripetilo. Opisal je to v feljtonu Neprijetna dogodivščina, kjer človek po padcu na stopnicah opazuje svoje možgane. Na podoben način je začutil trenutek, ko se je sestra Karolina pognala v samomor. Odlomek „Njegova nerodna, tresoča roka je božala njene mehke laske … Ninica, dvanajstletna sestra gospodične Hermine je stala pred njim ter štela gumbe njegovega telovnika,” iz črtice Nina, ki je izšla v Vinjetah, ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil natisnjen malo pred tem, ko je pri Löfflerjevih spoznal gospodinjino dvanajstletno Steffi – Štefanijo – Nino.

Igrana filmska pripoved se prične novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet v dunajskem predmestju Ottakring. Skoraj desetletje je bil del družine, pri njih je obedoval, dekleta so prala in likala njegova oblačila, on pa prevzel je vlogo očeta in vzgajal Steffi, Malči, Alfreda in Willija. Sprva se je približal Albini, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih je ustvaril večino svojih del. Najbolj pretresljiva je njegova navezanost na obolelo Malči; obiskoval jo je v bolnišnici in po njeni smrti ustvaril enega najbolj provokativnih slovenskih romanov Hiša Marije Pomočnice.

Ta pomembni del njegovega življenja je premalo raziskan, saj so prigode iz otroštva na Vrhniki in pozneje v Ljubljani, ki jih opiše v Mojem življenju, veliko bolj priročne za interpretacije. Nekatere najbolj ponarodele črtice smo v filmu vizualizirali z animiranimi sekvencami. Cankar je bil odličen risar, risal je v spominske knjige, dodajal vinjete k svojim dramskim besedilom, kadar je bil dobro razpoložen pa je upodobil tudi samega sebe.

Ob obisku brata Karla v Sarajevu je bil gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tu je napisal Hlapce in se odločil, da se ne vrne k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta je živel na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se je zapletal s tamkajšnjimi dekleti; bil je pozoren ljubimec, vedre narave, družaben in izjemno inteligenten.

Okoli sebe je opazoval bedo obubožanega delavskega razreda, ki so ga metali na cesto. Čutil je izkoriščanje, tako v Ottakringu, kot v Šentpetrskem predmestju. Ne samo delavca, tudi umetnika. ‘Vsa kultura, kolikor se pojavlja v svojih zunanjih znamenjih, je postala meščanska in kapitalistična ali bolje rečeno, je stopila v službo meščanstva in kapitalizma.’ To je rekel leta 1907, zares pa smo se tega zavedli sto let pozneje. Požiranje slovenskega jezika – takrat z vzhoda, danes z zahoda – je v Cankarju sprožilo eno njegovih najhujših reakcij: „Fej, svinje! Izdajalci! Judeži!” – je kričal. Do konca življenja je ostal socialdemokrat in njegova dela bi morali razumeti predvsem kot njegov upor proti krivičnemu svetovnemu redu.

Film odpira vprašanje, kako se je v dobrih stotih letih izoblikoval mit o največjem slovenskem pisatelju. Delovni naslov filma To delo je v javni lasti je povzet po opombi o avtorskih pravicah, ki spremlja na spletu objavljena besedila Ivana Cankarja. Res je, 70 let po smrti so avtorske pravice potekle in pisateljevo delo lahko svobodno uporabljamo, preurejamo, potvarjamo, zlorabljamo, hkrati pa ne vemo, kaj bi s Cankarjem, z metrom in pol v tridesetih knjigah zbranih del, ki nam jih je zapustil. Impozanten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij.

Videti je, da se razlagalci Cankarjeve besede bojijo njegovega jasnega, neposrednega jezika in moči politične misli. Opisujejo ga kot kroničnega alkoholika in psihopata, ki je močil v posteljo in je bil zato pri ženskah neuspešen.

Osrednji prostor filma je čitalnica Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici. Tu naj bi bilo zbrano skoraj vse, kar je znanega o Cankarju. V tem prostoru so začenjali svoje raziskave vsi cankarologi preteklih desetletij: z branjem Cankarjevih rokopisov, pisem, dopisnic, dopisov, ki so mu jih pošiljali drugi. Njegov rokopis je lep, pisma urejena, njegova sestra Karolina je zapisala, da jih prepozna po vonju črnila. Njegova beseda je preprosta, večkrat prikrito ironična in duhovita. Nekateri pomeni so znani samo njemu, včasih še njegovim dopisovalcem. Raziskovalci, ki so se v skoraj sto letih dotikali teh pisem, so brskali po nekem intimnem odnosu, pogovoru v pismih, k

V filmu se srečujemo z ljudmi, ki s strastjo razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Brani odlomki iz korespondence med pisateljem in njegovimi dekleti, sorodniki in prijatelji nam pomagajo razumeti njegove skrbi, dvome in odločitve. Moč in aktualnost njegove politične besede se kaže v rekonstrukcijah javnih nastopov. Intimna razmerja in druženja z najožjimi prijatelji pa film predstavi v igranih prizorih.

Scenarist in režiser Amir Muratović podpisuje blizu 80 dokumentarnih filmov za Televizijo Slovenija, tudi o sodobnikih Ivana Cankarja: bratrancu Izidorju Cankarju, prijatelju Franu Saleškemu Finžgarju, Matiji Jami, Angeli Piskernik, Maksu Fabianiju in Jožetu Plečniku.

Direktor fotografije Rado Likon je pod okriljem svoje produkcijske hiše Cebram med drugim realiziral dokumentarne filme o Iti Rini, Almi Karlin in Suniti Williams. Posnel je več kot 20 celovečernih filmov.

 

Deli
PROGRAM
30. 03. - 20:00 // Dobra družba // predstava
Vstop: 8 / 5 / 0 €
05. 04. - 12:00 // Vintage sejem // pop-up shop
Vstop: prost
05. 04. - 20:00 // Dobra družba // predstava
Vstop: 8 / 5 / 0 €
06. 04. - 10:00 // Vintage sejem // pop-up shop
Vstop: prost

 

VIRTUAL TOUR GT22

Ostali prispevki

Intimni kino
16., 20. in 21. junija ob 20. uri v IntimnemKinu.GT22
Intimni kino
Dodatna projekcija dvakrat razprodanega dokumentarnega filma bo v petek, 27. januarja ob 20. uri.
Intimni kino
Od 12. do 14. decembra ob 20. uri v IntimnemKinu.GT22. Od 10. do 18. decembra po vsej Sloveniji.
Intimni kino
Dokumentarec o zmagi slovenskih košarkarjev na evropskem prvenstvu: 26., 29. in 30. avgusta ob 20. uri v IntimnemKinu.GT22.
Intimni kino
V soboto, 18. junija ob 20.00. Kratka filma Uporni duh in Beg ter pogovor z avtoricami. Vstop je prost.
Intimni kino
Od 21. do 23. junija v IntimnemKinu.GT22.
Intimni kino
Od 8. do 13. marca na spletni strani: https://fefi.si/
Intimni kino
Jugoslavija, lekcija 3 v četrtek, 30. decembra ob 19. uri.