Pogovarjali smo se s Špelo Zorn, organizatorko programa ljubljanske Drame, ki ustvarja v naši avli razstavljene urnike SNG Drama Ljubljana.

Razstava Urniki SNG Drama Ljubljana 1988-2016, ki še do 20. novembra krasi Avlo GT22, nam pripoveduje premalo znane ali neznane zgodbe iz naše okolice, pišejo njeni kuratorji. Ena teh neznanih zgodb je gotovo delo Špele Zorn, ki zadnjih 10 let koordinira, usklajuje, oblikuje in piše razstavljene (in vse ostale) urnike ljubljanske Drame. Na dan prejme povprečno 100 telefonskih klicev, številne obiske v njeni pisarni in v zadnjih letih tudi vedno več elektronske pošte. Te mora pretopiti v tedenske, mesečne in letne koledarje predstav, vaj in potovanj. Čeprav njeno ime ni zapisano pod plakati in gledališkimi listi in se nikoli ne znajde na odru ali na podelitvah nagrad, lahko brez pretiravanja zapišemo, da brez nje izpeljava nobenega dramskega presežka zadnjih let ne bi bila mogoča. Ogromen pogon, ki med sezono vsak dan vključuje nekaj terminov za predstave in vsaj osem terminov za vaje, bi se namreč sesul v neobvladljiv kaos končnih časovnih okvirjev približno 130-glave Dramine posadke.

»Lepo je bilo videti vse urnike drugega ob drugem. Šele potem jih lahko primerjaš, saj so drugače naloženi tukaj v pisarni eden na drugega, tako vidim vedno le aktualnega in tistega za prejšnjo sezono,« je strnila prve vtise po ogledu razstave. In pokazala na kot svoje pisarne, kjer trenutno visi samo novi in še skoraj popolnoma prazni urnik za sezono 2017/2018. Urniki, ki si jih lahko ogledamo v GT22, so končna realizacija programa, vmes pa v Špelini glavi, njenem računalniku in na premnogih papirjih nastaja nešteto vmesnih etap in revidiranih verzij. »Začetek je popolnoma drugje. Ko mi ravnatelj (trenutno Igor Samobor) da zasedbo in pove datume premier. Okrog tega se potem začne dogajati. Naredim vzporednice z Malo dramo in gostovanji, da vidimo, kdo izmed naših igralcev je kdaj prost in kaj lahko istočasno igramo. To si napišem na liste in za vsak dan preverim, kaj lahko še realiziramo. Moja osnovna naloga je, da kar najbolj optimiziram delovanje Drame. Z drugimi besedami, da čim več stvari spravimo skozi v čim krajšem času.« V kolikšni meri je to možno, vidi prav v urnikih.

»Program je srce gledališča. Iz tega izhaja vse. Delo zaposlenih in obisk gledalcev.« In tako kot srce usklajuje delovanje kompleksnega ožilja in s tem celotnega človeškega telesa, je tudi za uskladitev programa potrebnih nešteto manjših in večjih (im)pulzov. Zornova mora velikokrat hkrati dvigovati službeni mobitel in stacionarni telefon, medtem pa v živo sprejemati v pisarni obiske ter upravljati z računalniškim koledarjem. Vse več je tudi korespondence preko elektronske pošte. »Jaz se raje zmenim vse po telefonu, saj email zahteva več časa, več izmenjav vprašanj in odgovorov. Na mojo žalost mlajša generacija vedno bolj preklaplja na elektronsko komunikacijo.«

Dodatna spremenljivka poleg zaposlenih v hiši je nekaj deset zunanjih sodelavcev, ki delajo tudi na drugih projektih in v drugih gledališčih. »Abonma Ponedeljek na primer mora, biti na ponedeljek. In čeprav je toliko ponedeljkov v letu, jih je včasih težko najti šest v eni sezoni, ko lahko ekipe izpeljejo predvidene predstave in ni praznik.« Drama ima sicer kar 19 abonmajev za veliki oder, 9 za Malo Dramo in vsake toliko časa doda kakšnega novega, kot na primer letos Praznični abonma v sodelovanju z drugimi institucijami iz prestolnice. »Datumov zmanjkuje … Abonmaji so naša zaveza in za te moramo biti gotovi, da jih bomo lahko izpeljali.«

Tudi v mesečnih programih za javnost prihaja do zamikov zaradi bolezni in zamud. Na roko napisani urniki v formatu 100 x 150 centimetrov, ki jih lahko v GT22 vidimo zbrane od sezone 1987/88 naprej, so tako najbolj verodostojen arhiv bitja srca ljubljanske Drame v zadnjih treh desetletjih. V njih se po iztečenem tednu zavedejo samo tiste predstave in gostovanja, ki so dejansko bila izvedena. »Meni so ti urniki zelo lepi, a ne samo to. So tudi spomin na obdobje, ko so jih dejansko samo tako zapisovali.« Čeprav je redna uporabnica digitalnih tabel in spletnih koledarjev in si, kot pravi, vsaj za eno sezono nazaj zapomni skoraj vse dogodke, pa hitreje in raje kot po lastnem in računalniškem spominu pobrska po zapisanem urniku za prejšnjo sezono. Njihova razsežnost tako ni le estetska in dokumentarna, ampak tudi funkcionalna. Sistem vpisovanja ostaja že 30 let enak, s čimer se ohranja tradicija Špeline predhodnice Ljubinke Belehar, ki je tak način arhiviranja programov tudi uvedla. »Sistem se ne spreminja, saj se tudi gledališče tako bistveno ne spreminja. Pri nas se je spremenilo samo to, da imamo več lokacij za predstave in več drugih javnih dogodkov.« Ti so označeni z modro in teh je v zadnjih letih res vedno več.

In kaj v sopostavitvi vseh urnikov vidi njihova kreatorica, ki jih doslej še nikoli ni imela možnosti videti na tak način, saj bi vsaj trikrat zapolnili stene njene pisarne? »Na otvoritvi razstave mi je bilo zanimivo poslušati, kako se ljudje identificirajo s temi preglednicami. Kar nekajkrat sem slišala: ‘Joj, to premiero sem pa videl’ ali ‘takrat pa sem začel s tem projektom.«V njih vidi tudi življenje posameznih predstav. »Uspešne živijo zelo dolgo.« Najbolj uspešna oz. najdlje trajajoča je predstava Art z Male Drame, ki letos obeležuje 20-letnico premiere, pred kratkim pa je doživela že 250. ponovitev. »Življenje predstave je odvisno predvsem od zanimanja, domačega in festivalskega.« Poleg seštevkov posameznih predstav, pa urniki sogovornici predstavljajo tudi končni seštevek predstav, izvedb, gostovanj – črto pod določeno sezono, ki jo ponavadi potegne konec junija, najkasneje pa 1. septembra, ko je nameščen nov, nepopisan list.

Iz pisarne urnikov ni spustila s težkim srcem, ampak se ji zdi dobro, da lahko ljudje vidijo, kaj in koliko počnejo čez leto v največji slovenski gledališki hiši. »Ne vem, koliko se to vidi skozi razstavo, ampak v Drami je poleg igralcev veliko mravljic, ki niso opazne, a brez njih program ne bi bil mogoč.« Tudi drugi organizatorji gledaliških koledarjev so si razstavo ogledali in se poleg vsaj pri nas unikatnega načina dokumentiranja sezone čudili predvsem količini dogodkov. »Vsa čast, da to izpeljete, so mi dejali nekateri,« se je za konec nasmehnila Špela in nam s ponosom in zanosom na hitro razkazala še druge skrite kotičke Drame …