Letni kino Minoriti: Dolina miru + knjižica Ambasada Kinoteka

Letni kino Minoriti, ki nastaja v partnerstvu Društva za razvoj filmske kulture Maribor, GT22, Lutkovnega gledališča Maribor in Mariboxa bo jutri (v soboto, 19. avgusta) v znamenju filmske zgodovine. Prikazali bomo digitalno restavrirano slovensko filmsko klasiko Dolina miru v DCP kino formatu. Pred projekcijo bomo predstavili novo publikacijo Male garažne knjižnice, ki ob desetletnici kinotečnih projekcij v Mariboru prinaša pregled vseh filmov, retrospektiv in dodatnih vsebin. Hkrati pa predstavlja pester prerez filmske zgodovine in ponuja koristne nasvete za spoznavanje bogatega filmskega kanona z vseh kontinentov. Predfilm za jutrišnji večer bodo večkrat nagrajene Meje Damjana Kozoleta, prispeval pa ga je festival Film na oko.

Letni kino Minoriti: Dolina miru

Sobota, 19. avgust ob 21.00

France Štiglic, Slovenija (Jugoslavija), 1956, DCP, 88 min, slovenščina / angleščina / nemščina, slov. podnapisi
>> vstopnina: 5 € // za brezposelne vstop prost
>> prizorišče se odpre ob 20. uri, začetek programa ob 21.00

Zimzelena slovenska filmska klasika je zgodba o dveh vojnih sirotah, nemški deklici Lottie in slovenskem fantu Marku, ki zbežita iz bombardiranega mesta in iščeta “dolino, v kateri ni vojne”. Marko, ki je nekaj let starejši, misli, da je to verjetno kraj, kamor je hodil na počitnice k stricu. Otroka se pogumno napotita tja z Nemci za petami. Ob reki se jima pridruži temnopolti ameriški pilot Jim, skupaj nadaljujejo pot ter končno najdejo kraj, ki ga deček pozna. Toda “dolino miru” napadejo Nemci, otroka pa morata obupano zbežati in nadaljevatu svoje iskanje … Film je bil leta 1957 predstavljen na desetem filmskem festivalu v Cannesu, kjer je bil France Štiglic kot prvi slovenski režiser nominiran za zlato palmo. Ameriški igralec John Kitzmiller je za vlogo narednika Jima kot prvi temnopolti igralec prejel nagrado za najboljšega igralca.

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=tq6LJheqleI

Predstavitev publikacije Male garažne knjižnice:

Ambasada Kinoteka, Kino Udarnik 2010 – 2015 / Slovenska Kinoteka v Mariboru 2007 – 2017

Sobota, 19. avgust ob 21.00 pred projekcijo Doline miru

Uvodnik

There’s a passage I got memorized. Ezekiel 25:17: The path of the righteous man is beset on all sides by the inequities of the selfish and the tyranny of evil men. Blessed is he who, in the name of charity and good will, shepherds the weak through the valley of the darkness. For he is truly his brother’s keeper… and the finder of lost children. And I will strike down upon thee with great vengeance and furious anger those who attempt to poison and destroy my brothers. And you will know I am the Lord when I lay my vengeance upon you.” I been sayin’ that shit for years. And if you ever heard it, it meant your ass. I never really questioned what it meant. I thought it was just a cold-blooded thing to say to a motherfucker before you popped a cap in his ass. But I saw some shit this mornin’ made me think twice. Now I’m thinkin’: it could mean you’re the evil man. And I’m the righteous man. And Mr. 9 mm here, he’s the shepherd protecting my righteous ass in the valley of darkness. Or it could be you’re the righteous man and I’m the shepherd and it’s the world that’s evil and selfish. I’d like that. But that shit ain’t the truth. The truth is you’re the weak. And I’m the tyranny of evil men. But I’m tryin, Ringo. I’m tryin’ real hard to be the shepherd.

Jules Winnfield: Pulp Fiction, 1994.

30. oktober, 2014, Kino Udarnik. Šund, Tarantino, 60 let Zlate palme. 97 prodanih vstopnic.

6. november, 2014, Kino Udarnik. Podzemlje, Kusturica, 60 let Zlate palme. Odpovedano!

To je bil zadnji monolog programa Ambasada Kinoteka s 35-milimetrskega filmskega traku na platnu Kina Udarnik. Sledil je zaključni prizor, ko Jules in Vincent pogledata levo in desno, si zatlačita pokalici v gate in zapustita lokal/sceno/film. Jebi ga, če gremo v Mariboru po gobe, gremo očitno res s stilom, tako rekoč preroško, s pridigo iz ust ultimativnega filmskega ”bad mother fuckerja” in to pred polno kinodvorano. Če ga prevedemo v trenutno filmsko realnost Udarnika, Maribora in nenazadnje 35-milimetrskega traku ter s tem predvsem in v prvi vrsti mariborskega filmskega gledalca, ki ima po vseh zgodah in nezgodah mestnih kinematografov sploh še željo obiskati kinodvorano, bi se z Julesom lahko vprašali …

Kdo je pravičen, kdo šibak, kdo je pastir in kdo so hudobneži, zaradi katerih smo skrenili s poti v temine filmske sedanjosti. Vse možne kombinacije se porodijo, lahko jih premetavamo, kolikor želimo in v različnih kontekstih se dejansko izkažejo za partikularno pravilne, a gledano celovito, vse so enostavno nezadostne. Edino, kar je nedvomno res, je, da je v tem primeru ubog predvsem film sam, ki bi moral svetiti na platnih, a očitno v našem mestu postaja luksuz, ki si ga v filmski umetnosti primernem prostoru ne moremo privoščiti, saj so se filmski pastirji izgubili neznano kam. Hkrati pa tudi to, da je prav film sam naš edini možen in najbolj pravičen pastir, ki spodbuja filmske entuziaste lokalno, nacionalno in globalno, da se še naprej borijo, da ne bi ugasnil s filmskih platen v vsej svoji izrazni raznolikosti.

V tem duhu se je leta 2011 iz Dnevov Slovenske kinoteke v Mariboru porodila ideja za Ambasado Kinoteko v Kinu Udarnik. Zgodovina gibljivih slik ne več in samo en teden na leto, ampak v rednih tedenskih dozah filmskega zdravila za filmsko obnemoglo mesto, ki že nekaj let ni premoglo rednega, nekomercialno naravnanega programa. Po zaslugi strpne in razumevajoče kinotečne ekipe, ki je sama preživela podobno zahtevne začetke, vzpone in padce, ter mariborskih filmskih udarnikov smo tako skozi pestra tri leta in pol v mestu uspeli zavrteti izjemen nabor bogate filmske zgodovine, tako rekoč filmskega kanona, če lahko o čem takem sploh govorimo. In zaključili smo tako kot začeli, v duhu filma in njegove ohranitve na izginjajočem 35-milimetrskem traku. V Mariboru je potrebna tehnično primerno opremljena kinodvorana  digitaliziran mestni kino, če želimo nadaljevati tako s kinotečnim kot z najnovejšim Art kino programom na takšni ravni, kot se spodobi. Tako je direktorju Zavoda Udarnik Srđanu Trifunoviću oktobra 2014 pisal direktor Slovenske kinoteke Ivan Nedoh:

Filmski trak postaja resnična rariteta, ki se po novem vse redkeje posoja tudi med Kinotekami, kaj šele drugim kinematografom. Navkljub temu, da nismo podpisali podaljšanja pogodbe, smo sodelovanje s Kino Udarnikom dobrovoljno nadaljevali, predvsem zaradi podpore, ki jo je temu sodelovanju dajal sodelavec Darko Štrukelj, ki je Kino Udarnik hvalil v zvezi s tem, v kakšnem stanju je filmsko gradivo vrnjeno. V letu 2014 je Slovenska kinoteka posodila Zavodu Udarnik 29 filmov na 35 mm filmskih kopijah (lani 20). Menimo, da je Slovenska kinoteka zelo dobro sodelovala z Zavodom Udarnik, vendar je preveč argumentov, ki govori v prid temu, da se tovrstno sodelovanje izteče. Filmi na filmskem traku so postali preveč dragoceni, da bi jih še naprej posojali, kar je odločitev tudi ostalih Kinotek v EU. Slovenski kinoteki so že očitali, da filme na filmskem traku redno posoja Kino Udarniku, ko smo zavrnili sodelovanje z njimi in tudi zaradi tega ne moremo več regularno posojati komerkoli. V spodnji elektronski pošti se sklicuješ na pogodbo z MOM. Mestni občini lahko pojasniš, da je naše sodelovanje v 2014 bilo preseženo (letos 29 filmov, lani 20). Seveda ne morem vedeti, kaj je predmet pogodbe med Kino Udarnik in MOM, vendar ne moreš pričakovati, da bi nas to obvezovalo. Prekinitev sodelovanj lahko nasprotno izkoristite kot pritisk na MOM, da financira ali vsaj sofinancira Kino Udarnik nakup digitalnega projektorja, s čimer se vam odpre dostop do digitaliziranega gradiva kinotek na področju EU. Torej vam prekinitev sodelovanja kvečjemu koristi v zvezi z višino financiranja za naslednje leto. Slovenska kinoteka je v preteklih letih Kino Udarnik dobrohotno pomagala, da se je v njej odvijal tudi Kinotečni filmski program. Slovenska kinoteka je šla v tej dobrohotnosti tako daleč, da je 4. člen pogodbe med Kino Udarnik in Kinoteko izvajala v lastno škodo. Zato pišem o izteku sodelovanja in ne prekinitvi. Sodelovanje se bo nadaljevalo s filmi, katerih število bo, upamo, v Kinoteki naraščalo in jih bo na DCP-jih mogoče posojati komerkoli, ki bo zainteresiran. Upam, da razumeš, da je čas izposoje 35 mm filmskih kopij minil. Hvala in lep pozdrav, Ivan

A z usodo filmskega traku, ki se je iz standarda v zadnjih letih preobrazil v čuvano rariteto filmskih arhivov, medtem ko 99 % filmske zgodovine še ni prešlo v digitalno dobo, se je razpletla tudi nova epizoda v tragikomediji mestnega kina v Evropski prestolnici kulture leta 2012, v Mariboru. Zadnja kinodvorana v središču mesta Udarnik znova propada, ostale, ki so nekoč predstavljale mariborski filmski trikotnik v centru –  Partizan, Union in Gledališče pa so, kot kažejo filmske vsebine, za vedno izpraznjene. A upanje, predvsem, ker nas vodi močan pastir, ki širi neverjetno energijo, da se želi in mora kazati, ostaja. Mobilni Udarnik je nad mestom na Piramidi v zadnjih dveh letih že prikazal lep del slovenske filmske zgodovine in sedanjosti, čeprav ne v pogojih, ki bi si jih filmi in filmarji želeli ter zaslužili. In celo Intimni kino medtem že kuka iz kleti GT22. Je to še ena ironija naše filmske realnosti, da se film v Mariboru vrača v filmsko Podzemlje, ki mu po Šundu ni bilo usojeno zasvetiti na udarniškem platnu, ali je to končno tista Platonova jama, v kateri bomo spregledali izza gole podobe na steni in se pogumno zagledali v obširno filmsko sonce?

P.S.: Ta dodatek k uvodu je bil spisan konec leta 2016, nastaja sredi poletja 2017 in je del popolnoma nove epizode v mariborski kino zgodbi. Filmski udarniki, ki smo medtem uspešno zagnali Intimni kino v GT22, smo se hitro naveličali temina podzemlje. Pograbili smo idejo o letnem kinu na čudovitem prizorišču avditorija Lutkovnega gledališča Maribor na Minoritih. In v zgodbo poleg nevladnih organizacij in javnega kulturnega zavoda pritegnili tudi zasebno podjetje Projektor, d. o. o., ki je prevzelo potapljajoči multipleks Kolosej in ga preimenovalo v Maribox. Ironično je odprtje Koloseja pred leti pomenilo prav prvi žebelj v krsto mariborskih mestnih kinematografov, a zdaj, ko sam odpira nov list v svoji zgodovini, bistveno spreminja tudi svoj prispevek k preostali mestni kino pokrajini. Za Letni kino Minoriti in prav tako že projekcijo v Intimnem kinu zagotavlja nam nevladnikom prej nikakor dosegljiv DCP projektor, s katerim lahko potešimo vsaj nekaj očitne mariborske žeje po aktualni, kakovostni in raznoliki filmski produkciji z vsega sveta. V tem zanimivem trojčku pa smo uspeli pustiti tudi priprta vrata za nadaljevanje kinotečne zgodbe v mestu, saj je 19. avgusta na sporedu Letnega kina Minoriti 2017 tudi ena od prvih digitalno restavriranih slovenskih filmskih klasik Dolina Miru. Seveda, kaj je to po 29-ih kinotečnih projekcijah v letu 2014, pa vendar, kaj je to proti nobeni v zadovoljivih tehničnih pogojih lani, leta 2016. Medtem občina sestavlja delovno skupino za mestni kino, kjer naj bi tudi mi imeli enakovredno težo. To se mora vsekakor šele izkazati, še bolj pa rezultati dela tovrstne skupine, a upanje po boljših filmskih časih v mestu ostaja. Predvsem pa upanje, da vsi filmski pastirji Maribora še niso zapustili, zbuja do zdaj odličen obisk pretežno nekomercialno naravnanega filmskega programa na Minoritih. Vse za film!

Žiga Brdnik

+ Predfilm festivala Film na oko / Eye on Film: Meje

DJ-večer pod taktirko ekipe Courtyard, ki bo tematsko in časovno sledil filmski projekciji. After večeri z isto ekipo bodo na sporedu vsako soboto po projekcijah.

CELOTEN PROGRAM LETNEGA KINA na: http://avditorij.lg-mb.si/program/

#vsezafilm