FOKUS RIJEKA: RAZSTAVA + POGOVOR

Rijeka, mesto sodobne umetnosti.

razstava 6 ženskih sodobno umetniških pozicij iz Rijeke z Niko Rukavino, Tajči Čekado, Ano Peraica, Nadijo Mustapić, Luizo Margan in Milijana Babić. Kuratorsko delo: avtorice, Milijana Babić in sonda21

Na ogled v avliGT22 so in bodo do septembra 2017 dela različnih umetniških medijev, od filma, videa, fotografije in prostorske instalacije oziroma predstavljeni bodo koncepti, ki orisujejo, opisujejo, komentirajo in podajajo koordinate, sodobne hrvaške družbe, tranzicijske države in historično burnega mesta ob morju, ki se spopada z starimi in novimi problemi premišljevanja samega sebe.

 

Rijeka, moj bivši dom.

pogovor z Vladimirjem Vidmarjem, umetniškim vodjem Galerije Škuc in rojenim Riječanom.

24-6-2017 19:41

Vlado pozdravljen. Višja festivalska in dnevno poletna ter vremeska sila nas prisilila v… Tipkanje. Ampak vseeno. GT22 se v sklopu Festivala Lent koncentrira in fokusira na Rijeko. Arhitekturni, filmski, urbani, kulturni, likovni, gledališki in glasbeni fokus Rijeka. Včeraj smo odprli razstavo Gainfranca Mirrizija in Andreje Crnković na temo „Rijeka, mesto na morju“ oziroma dva arhitekta živeča, a ne oba rojena v Rijeki sta preko video zgodbe podala dve plati medalje mesta Rijeka v avliGT22. Video predstavitev bo na ogled do 1.7, ko odpiramo sodobno likovno razstavo „Rijeka, mesto sodobne umetnosti“ z večimi ženskimi umetniškimi pozicijami iz Rijeka.

In da, ti si danes tukaj z nami v sklopu „Rijeka, moj bivši dom“. Aldo Milohnić se je opravičil, Janez Janša je delovno v Berlinu in tebe imamo zdaj tukaj oziroma upamo na odgovore tudi s strani Alda in Janeza. Dajva zdaj. Neka hitra za uvod, za jedro in za konec.

Vlado, rojen si leta? Na Rijeki, ne? Starši so Riječani? Ali?

Rojen sem bil na Reki leta 1982, v stari sušački družini. Sušak je je leva polovica Rijeke, ki je po delitvi mesta v rimskih in rapallskih pogodbah pripadla Jugoslaviji. Očetova družina je mestna ‘fameja’, odraščal sem v veliki stari hiši, za katero pravijo, da je bil prva stavba sezidana zunaj mestnega obzidja. Očetovi so bili, seveda, vedno ponosni na pedigre. Mamina družina je iz Gorskega kotarja.

Kdaj si se preselil iz Rijeke? Zakaj? Čemu? Zdaj živiš v Ljubljani? Si v Ljubljani študiral? Kaj?

V Reki sem odraščal in končal gimnazijo, ker situacija z reško univerzo ni bila prav sijajna, sem že na začetku srednje šole vedel, da bom študiral izven Reke. Sprejemce sem naredil tudi v Zagrebu, vendar Ljubljana se je takrat zdela obljubljena dežela. To je bil čas neposredno po koncu tuđmanizma, ki je Reko strašno izoliral in od česa si mesto še do danes ni opomoglo. Ljubljana je iz te perspektive delovala razsvetljena evropska metropola, za kar sem kmalu ugotovil, da je bila huda idealizacija. Študij je torej bil glavni uradni razlog za selitev, pobeg iz takratne Hrvaške pa neuradni.

V Ljubljani sem že veliko časa, precej več, kot sem mislil, da bom. Tu sem študiral filozofijo, novinarstvo in umetnostno zgodovino, po koncu študija pa tudi našel prvo službo, v takratnem Mestnem muzeju, od tam pa v Galeriji Škuc, ki jo še danes vodim.

Se veliko vračaš na Rijeko? Ali je v Rijeko? Kako vidiš opazuješ Rijeko? Kako je različna od Ljubljane? Kako kot umetniški vodja galerije Škuc vidiš Rijeko? Sodelujete? In kako vidiš Rijeko v luči europske prestolnice kulture?

V Rijeko zahajam enkrat na mesec, predvsem zato, da vidim družino in še posebej nečake. Mislim, da sem do Rijeke pretirano neprizanesljiv, zdi se mi, da je sprejela pozicijo provincialnega mesta, kar nikoli ni bila, dokler ni bila stisnjena v to pozcijo v 1990tih in se ji iz tega primeža ni uspelo izvleči. Vendar to je v veliki meri rezultat spremenjenih zgodovinskih okoliščin, Rijeka se je razvila kot luka velikih držav in je vedno rabila gospodarsko ozadje v veliko večji državi, kot je Hrvaška. Hkrati si očitam, da na Rijeki zelo redko sodelujem v kulturnem življenju, nič ne prispevam njeni kulturni sceni, čeprav bi lahko. Mislim, da je na tem področju v zadnjih letih največ narejeno in izredno cenim reške kulturnike, da vztrajajo kljub skrčenem manevrskem prostoru in svojevrstni izolaciji. Zato so tudi pričakovanja od evropske prestolnice velika. Program je ambiciozen in prav je, da je tako. V veliki meri temelji na delu s skupnostjo in lokalno sceno, kar je vsekakor najboljši temelj. Nisem veliko zasledil, kakšen poudarek je dan večjim infrastrukturnim projektom. Opažam, da niso utemeljevali programa na le-teh, upam pa, da je vendarle nekaj sredstev za to predvideno, saj epk predstavlja redko priložnost za konkretnejše zbiranje infrastrukturnih sredstev, mesto pa nekaj takih projektov resnično potrebuje. Predvsem tukaj mislim na nove prostore reškega mmsu in knjižnice, ki naj bi se preselili v prostore bivši tovarne/upravne stavbe Rikard Benčić. Mislim, da je nujno, da se ta dva infrastrukturna vprašanja z epk dokončno rešita, čeprav se povsem strinjam, da projekti za mmsu in knjižnico nikakor ne smejo biti megalomanski. Ljubljana je dober primer sodobnega muzeja po meri mesta. Rijeka si ne sme dovoliti megalomanije, ki bi mestni kulturni budžet po epk-ju reducirala na vzdrževanje par stavb. V vsakem primeru mislim, da epk projekt vodijo najboljši ljudje in si ne morem pomagati, da ne bi veliko pričakoval.

Ter dom? Je Ljubljana tvoj dom? Je Rijeka tvoj bivši dom Kje si in kaj pravzaprav je dom?

Moj dom je po več kot desetih letih vsekakor Ljubljana, prestolnica, ki je v marsičem pa vendarle manj odprto in kozopolitsko mesto od Rijeke, čeprav je samostojna Hrvaška in njena ideologija dodobra načela pregovorno reško multikulturnost. Ljubljana je vase zagledana, Rijeka pa rada pogleda okoli sebe in je vedno uspešno asimilirala zelo različne kulturne vplive. Je nedvomno mediteranska, vendar z zelo mitelevropejskim štihom. Če hoče ohraniti svoje najboljše lastnosti, mora še naprej ohranjati svojo pozicijo ne tretjega hrvaškega mesta, temveč centra regije, ki ne pristaja na državne meje in povezuje kulturne vplive Italije, Srednje Evrope in Balkana (čeprav naj bi ta delež bil najmanj zaželen), Rijeka je v enaki meri zavezana vsem trem.

Hvala za akcijo in upam, da se kmalu tudi v živo srečamo.