Okrogla miza o statusu samozaposlenih v kulturi

Tudi lutkovno gledališče se – tako kot vsa področja kulture – v zadnjih letih sooča z vse težjimi pogoji delovanja. Če imamo na eni strani dokaj dobro urejen status obeh mestnih lutkovnih gledališč, pa je položaj samozaposlenih in drugih neinstitucionalnih lutkarjev bolj vprašljiv. V devetdesetih letih so bila neinstitucionalna lutkovna gledališča gonilo razvoja lutkovne umetnosti, tako kar se tiče produkcije kot tudi inventivnosti, danes pa lahko opazimo, da so, predvsem po začetku krize leta 2008, številna prenehala delovati ali pa se zaradi preživetja na trgu preusmerila v bolj komercialno produkcijo predstav. Že pogled na selektorske izbore zadnjih nekaj lutkovnih bienalov kaže absolutno prevlado nacionalnih gledališč, saj si zaradi boljših pogojev delovanja in zaradi manjše skrbi preživetja na trgu lahko privoščijo večjo produkcijo in bolj tvegane odrske postavitve. Neinstitucionalni lutkovni ustvarjalci so praktično odrezani od virov sofinanciranja za lastne produkcije, nekateri delujejo v okviru obeh institucionalnih gledališč, depriviligirani pa so tudi, ko prosijo za status, saj na primer v strokovnih komisijah na ministrstvu tako s področja uprizoritvenih umetnosti kot v komisiji za obravnavo vlog samozaposlenih v kulturi ni nikogar, ki bi poznal ali spremljal lutkovno gledališče. Prav tako je zaskrbljujoč status samozaposlenih, saj so trenutno vsi lutkovni ustvarjalci postavljeni v zgolj dve kategoriji: animator lutk ter lutkar-tehnolog, kar niti slučajno ne ustreza večini ustvarjalcev, ki delujejo kot celostni lutkovni umetnik, torej kot animator, tehnolog, režiser, pisec …

Predstavitev knjige Edija Majarona Vera v lutko

“Delo Vera v lutko Edija Majarona lahko beremo vsaj na dva načina: kot zbornik znanstveno-strokovnih člankov s področja lutkovne umetnosti in kot intimno izpoved človeka, ki je svoje življenje posvetil ustvarjanju in razmišljanju o lutkovni umetnosti,” je ob prvi izdaji knjige, ki je izšla leta 2014 v Subotici, v vlogi recenzenta zapisal Tomaž Gubenšek.” Eruditivna razmišljanja o dramaturgiji in zgodovini lutkarstva, s posebnim poudarkom na lutkarstvu v Sloveniji, nam predstavijo najpomembnejše ustvarjalce s tega področja (Klemenčič, Kuret, Pengov idr.) ter jih smiselno umestijo v širše umetniške in družbene kontekste. Prav to je ena od odlik tega dela, saj Majaronu uspe skozi strukturirano analizo samoreflektirati procese razvoja lutkarstva; bralca popeljati skozi bogato in vznemirljivo zgodovino, a se istočasno izogniti zgolj pogledu v preteklost; Vera v lutko je sodobno delo, zazrto v prihodnost. ” Slovenska izdaja knjige je izšla pri Knjižnici MGL v pregledani in dopolnjeni različici, spremno besedo pa je prispevala animatorka in lutkovna režiserka Martina Maurič Lazar.